Odpor je osnovno izhodišče gibanja
V Ljubljani se je med 21. in 23. avgustom odvil Grounded – festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma, ki je v deveti ediciji zaživel z naslovno temo »Odpor«. V štirih dneh sta se – kot vsako leto – prepletala glasbeni in diskurzivni program. Organizatorke poudarjajo, da glasba in diskusije obstajajo v sovisnosti – tudi v glasbenem programu se namreč izražata političnost in odpor. To je najbolj očitno pri izbiri politično angažiranih glasbenic, večinoma ŽLINTA, in pri zavračanju konvencionalnih žanrskih okvirov elektronske klubske scene. Na Radiu Študent smo to sovisnost nekoliko prekinile. Že prejšnji četrtek ste lahko prisluhnile RŠ recenziji glasbenega programa, danes pa se bomo posvetile še diskurzivnemu delu.
Lani je bil program z naslovno temo »Rasizem« v celoti posvečen Palestini, letos pa je palestinski boj predstavljal večinski del diskurzivnega programa, ki je zajel tudi tematike študentskih protestov v Srbiji, deinstitucionalizacije, tehnološke oblasti ter kvirovskih, iranskih in sindikalnih gibanj. Vsa predavanja so se odvila v atriju mestne hiše in jim še vedno lahko prisluhnite na YouTube kanalu festivala.
Festival Grounded je v letih 2018 in 2019 v ospredje postavljal humanistično obravnavo tehnologije z naslovnima temama »Intima v času umetne inteligence« in »Avtomatizacija in oblast«. Tudi letos je bila tej temi posvečena okrogla miza z naslovom »Tehnološka (ne)suverenost« v sestavi štirih predstavitev s skupno temo militarizacije tehnološkega razvoja in stopnjevanja družbenega nadzora. V svoji predstavitvi je novinarka Monika Weiss izpostavila vseprisotno oboroževanje politike Evropske unije, uradno opisano kot »konkurenčnost in obramba«. Slovenska zveza proizvajalcev obrambne tehnologije GOIS se je v krajšem času povečala za skoraj dvakrat, med njenimi novimi članicami pa sta tudi strojniški fakulteti ljubljanske in mariborske univerze. Umetna potreba po oboroževanju še naprej povzroča rast vojaških budžetov na račun drugih. Rezultat tega so, seveda, dvakrat večji dobički vpletenih korporacij in investitorjev.
Kulturologinja doktorica Nika Mahnič je linijo nadaljevala s predavanjem o zgodovini razvoja sektorja kibernetske analize. Prikazala je, da je večina danes obstoječih centrov za analizo podatkov neposredno navezanih na čilski Cybersyn ali ameriški IBM. To posledično ustvarja centralizirano korporacijsko mrežo vpliva na usmeritve svetovnih vlad tako v vojaških kot v gospodarskih odločitvah. Profesorica Emilija Stojmenova Duh pa izpostavlja, da navpičnost teh hierarhij ni presenetljiva. Skorajda fevdalna struktura zaznamuje sisteme lastništva programske opreme in komunikacijskih sredstev, ki jih državni organi in posamezniki potrebujejo za najbolj temeljne funkcije. Kot primer je govorka navedla Microsoftov poseg v delovanje meddržavnega sodišča z ukinitvijo sodnikovega računa. V svojem času kot ministrica za digitalno preobrazbo je skušala zmanjšati stopnjo odvisnosti izobraževalnega in javnega sistema od Microsoftovih produktov, vendar ji je spodletelo zaradi splošnega konzervativnega odnosa vlade do alternativnih tehnologij. Kot rezultat so tako prebivalci kot institucije vedno bolj odvisni od interesa ene korporacije, kar ustvarja ogromen konflikt interesov.
V nadaljevanju oddaje se posvetimo še dvema temama festivala. Po kratkem glasbenem premoru prisluhnite intervjuju s palestinsko raziskovalko Budur Hasan, v drugem delu oddaje pa smo se posvetili novoizdani knjigi Nataše Velikonja, ki je spodbudila okroglo mizo »Odpor je, kjer je represija: 40 let LGBT gibanja na Slovenskem« v moderaciji Nine Dragičević. Verjamemo namreč, da nas lokalni primer vztrajanja in odpora utegne navdihniti za globalni boj pred nami.
Sledi komad Al Chanta Sabine Salame, libanonske raperke in pesnice, ki je prvi večer Festivala Grounded nastopila v Pritličju.
Ena ključnih govork na Festivalu Grounded je bila Budur Hasan, pravnica in raziskovalka pri Amnesty International. Hasan poroča o Palestini in izraelski okupaciji, posveča pa se predvsem območju Gaze. Pripomogla je k nastanku tristostranskega poročila, ki je bilo objavljeno decembra lani in je nedvoumno dokazalo, da Izrael izvaja vojne zločine, zločine proti človečnosti in genocid. Hasan je poudarila procesno naravo teh zločinov, ki trajajo že vsaj od etničnega čiščenja v času Nakbe leta 1948. Pravno-socio-kognitivna zasnova večdesetletne segregacijske politike Izraela je torej sploh omogočila genocid, ki ga Izrael brez te strukturne podlage ne bi mogel izvajati.
Za začetek nam je Hasan pojasnila distinkcijo med dvema izrazoma, ki se uporabljata v mednarodnem pravu: genocid in zločin proti človečnosti.
S pravnimi dokazi genocida ali zločina proti človečnosti lahko na mednarodnem sodišču torej obsodijo tako državo oziroma posameznike, ki ta zločin povzročijo, kot tudi sostorilce – države in posameznike. Hasan je na predavanjih sicer izrazila dvom, da bodo vsi sostorilci tudi zares obsojeni.
Glede na podobnost omenjenih pravnih definicij je vredno izpostaviti, kje je vrednost oznake genocid in posledično tudi dokazovanja ter vztrajanja pri poimenovanju, da je to, kar povzroča Izrael, genocid.
Hasan nam je povedala, da so imeli med opravljanjem raziskave nekaj metodoloških problemov. Raziskovanje Amnesty International na območju Gaze je bilo precej ovirano zaradi neprestanega bombardiranja in napadov, ki so jih izvajali tudi nad novinarji. Izrael je v preteklih 22 mesecih ubil približno 200 novinarjev. Mnogi dokazi in primeri tako ostajajo še neraziskani.
V poročilu so dokazali namen Izraela, da izbriše palestinsko etnično skupino kot táko, kar je najtežje dokazljivo, a potrebno za dokaz genocida. Dokazali so torej, da genocid povzroča država Izrael. Potrebno je še nadaljnje delo: dokazati odgovornost posameznikov za genocid – torej tistih, ki so naročili in izvedli napade z genocidnim namenom. Nekateri vojaki samooklicanih Izraelskih obrambnih sil so jim olajšali delo z objavo posnetkov napadov in pripisi genocidnih sporočil na osebnih družbenih omrežjih. Mednarodno kazensko sodišče je novembra lani, torej mesec pred objavo poročila, izdalo náloga za aretacijo izraelskega predsednika vlade Benjamina Netanjahuja in nekdanjega izraelskega ministra za obrambo Joava Galanta. Omenjena politika sicer nista obtožena genocida, ampak zločina proti človečnosti.
Že samo dejstvo, da Izrael še vedno izvaja genocid, kaže na nezmožnost mednarodnega prava in mednarodnih organizacij, da bi uvedle sankcije in preprečile vojna grozodejstva. V prvi vrsti moramo omeniti počasnost organizacij, ki – kot vidimo tudi na primeru Ruande – dokažejo genocid, ko je ta že končan. Hasan pravi, da je bilo poročilo Amnesty International po njenih analizah vsaj deset let prepozno in so mednarodne organizacije prepozno prepoznale resničnost analiz palestinskih aktivistov. A to danes, ko so že objavljeni dokazi o genocidu in sta izdana dva náloga za aretacijo, ni več glavni razlog za nezmožnost kaznovanja.
Poleg »brezzobosti« kazenskih sistemov Hasan izpostavi še naslednje pomanjkljivosti mednarodnih pravnih organizacij.
Si je ob vseh teh ideoloških predpostavkah mednarodnih sistemov mogoče zamisliti alternativo preteklim mesecem? Kako bi se mednarodno pravo lahko bolje odzvalo in kako bi države kljub ameriškim pritiskom v času genocida bolje sodelovale?
Kaj pa je mogoče storiti v naslednjih mesecih in letih? Ti ukrepi bi se glede na katastrofične razmere v Gazi, kjer prebivalkam zaradi izraelske blokade humanitarne pomoči grozi izstradanje, morali sicer sprejeti bistveno hitreje. Kaj so torej ključne odločitve, ki jih Hasan izpostavi kot učinkovite in nujne v boju proti genocidu nad Palestinkami in Palestinci? Hasan omeni zahteve, ki jih poudarja tudi palestinsko gibanje BDS, oziroma Boycott, Divestment, Sanctions.
Kaj pa lahko storimo posameznice? Za konec prisluhnimo Hasanininemu pogledu na pretekle in prihodnje individualne oziroma samoorganizirane akcije.
Tako na Festivalu Grounded kot tudi na junijskem predprogramskem pogovoru s Francesco Albanese »Odgovornost upreti se« smo lahko prisluhnile vsem tem možnostim boja za palestinsko osvoboditev. Ob tem izpostavljamo besede Hane Radilović, predstavnice Delavske svetovalnice, ki je navedla, kaj lahko storijo (evropski) sindikati.
Možnosti je torej kar veliko, delovanja – sploh na ravni institucij in oblasti – pa precej manj.
Pred zadnjim delom oddaje prisluhnimo komadu HUMO argentinske DJ-ke in producenkte Rattlesnakke, ki smo jo slišale na petkovo noč Festivala Grounded v Gromki.
Konec lanskega, za domače LGBT gibanje jubilejnega leta je pri Škučevi Lambdi izšla štiristostranska monografija Prispevki k zgodovini LGBT gibanja v Sloveniji 1984—2024 pesnice, aktivistke, zgodovinarke in esejistke Nataše Velikonja. Zunanji opazovalec bi gesto nemara lahko označil za neizbežno, tipično in celo logično, notranja poznavalka pa ve, da je bil izid knjige vse prej kot tak. Preteklost, kakršno beleži zgodovinopisje, je bela, moška in heteroseksualna. Gole omembe obstoja spolno nekonfomnega pa so še vedno pristranske, kontaminirane in cenzurirane. Slovenska akadéma nima oddelka, namenjenega zgodovini spolnih manjšin, kar lahko smatramo za še enega od aparatov zatiranja spolne nekonformnosti. Problem pa je še širši od tega. Kot je že pred desetimi leti zapisala Velikonja: »Ljudje ne vedo ničesar. Ne samo v homoseksualnem kontekstu, povsod obstaja strašljiva, grozovita intelektualna retardacija, obdana z nekakšno programsko antizgodovinskostjo, s katero se vsakič znova skuša uveljaviti nova generacija.« [1]
Vendar ni bilo vedno tako. Gejevstvo in lezbištvo sta na slovenskem v javni prostor vstopila skozi gejevsko in lezbično gibanje. Družbeno, politično in kulturno gibanje, katerega 40 letnico smo obeleževale lani. S kulturnimi dogodki, revijami, založništvom domače in prevodne literature so veteranke gibanja omogočale karseda lahek dostop do čtiva, s katerim se je mislilo kulturno, politično in družbeno razliko spolnih manjšin, ne le seksualno. Javni diskurz o spolnih manjšinah se je oblikoval z vzporedno zaslombo v teoriji, zlasti kritični sociologiji. Šele v zadnjih dvajsetih letih pa se je začel raztapljati v priljudnem poenostavljanju tipa »enaki smo kot vi, le da spimo z osebami istega spola«. »Glede kreacije znanja,« nadaljuje Velikonja: »Delavnice, ta popularni način kroženja misli, kjer se ljudje skorajda brez intervencije dušijo v napaberkovanih zdravorazumskih idejah, niso primeren medij za dvigovanje znanja. Za homoseksualne ljudi pa so skorajda intelektualni zločin. Koncepti o telesu in seksualnosti ter razumevanje družbene represije niso tako preprosta stvar, da bi jih lahko povzeli zdrav razum, tri brošure proti homofobiji in mavrična zastavica. So pa zdrav razum, tri brošure in mavrična zastavica dovolj za ustvaritev nove homoseksualne subjektivitete, ozke, plitke, prazne, to je, nezgodovinske, intelektualno retardirane, antiintelektualistične. In tu smo. Medtem tamle nekje, ne prav daleč stran, ležijo knjige.« [2]
Če kdo, se Velikonja tega zaveda bolje kot kdorkoli drug, glede tega pa nikdar ni sedela križemrok in nikdar ni kompromitirala intelektualnosti svojega poslanstva. Leta 2013 je denimo prevedla predavanje ameriškega aktivista Larryja Kramerja, ki je zapisal: »Tu ste kot gej ljudje zaradi nekaterih dogodkov in ljudi, ki so živeli, trpeli in umrli pred vami. Morate se poučiti o njih, ne pa ves čas zanikati njihovega obstoja in pomena v naši zgodovini […] Oni so vam omogočili življenje!« [3]. Leta 2018 je sledila knjiga Zamolčane zgodovine, ki jo je Velikonja napisala s Tatjano Greif, še pred njo pa je leta 2011 napisala Zgodovino aktivizma za legalizacijo gejevskih in lezbičnih partnerskih zvez v Sloveniji in leta 2012 Lezbična sekcija LL: Kronologija ter seveda 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja 1984–2004. Prispevki so slednjo nadgradili s 472-letnim skokom v preteklost in dvajsetletnim skokom v prihodnost. Da sploh ne omenjamo avtoričinega dolgoletnega dela v Lezbični knjižnici in urejanja medijskega clippinga že od konca osemdesetih. Skratka, knjiga je plod sistematične kronistike ene angažirane osebe z zaslombo v gibanju. Težko si je predstavljati, da bi kaj podobnega uspelo enemu rutinskemu javnemu naročilu.
Na letošnjem Groundedu z geslom »Odpor« smo končno imele priložnost prisostvovati »predstavitvi« knjige. Na njej je avtorica povedala sledeče:
Kronistično popisovanje dogodkov z minimalnimi interpretacijami pušča prostor za bralkino interpretacijo. Velikonja se v selekciji in aranžmaju popisov izkaže za odlično zgodovinarko. Ustvarjanje vzporedne kvirovske stvarnosti, popisano skozi dogodke v prostorih, kakršen je rajni Open ali še delujoča Tiffany in Monokel, predstavlja popis vsakdanjega življenja pripadnic spolnih manjšin, katerih obstoj, druženje, spoznavanje in kofetkanje je že sámo lahko aktivistično dejanje. Opisi pravnih in zakonodajnih preprek, odredb in aretacij pa v knjigi služijo kot konstanta, ki opominja na neizbežno resničnost. Popisi pa nikoli niso podani izven konteksta. Odločitev Ustavnega sodišča leta 2022 o izenačenju dostopa do poroke in posvojitve istospolnih z raznospolnimi pari predhajajo leta in leta prizadevanj.
Na zadnji platnici knjige Velikonja uporabi izraz »vsa ta dolga zgodovinska nadaljevanka«, saj je časovno–prostorskim specifikam navkljub vse skupaj res ena nadaljevanka, ki vsakič predstavi isti zaplet, ki se do konca epizode razplete, da se naslednjič lahko znova začne. Zgodovina je tako vse prej kot linearna in progresivna, je strašljivo epizodična in nas uči mnogih lekcij, če smo jih le sposobne poslušati. V preteklosti, kot jo popisuje Velikonja, tako najdemo dvoje: prvič, navdih za to, da smo vedno obstajale, se družile in zabavale, četudi uradno zgodovinopisje to hoče zamolčati; in drugič, opomnik na to, kaj se lahko zgodi, če postanemo apatične in mislimo, da bo naše težave rešil kdo drug. S tem avtorica zareže v lagodništvo, v katerega so bile rojene mlajše generacije, in lagodništvo, ki že ves čas pritiče višjim slojem, četudi spolno nekonformnim. Četudi so te generacije slišale za to, da je blo včasih pač bed, se ne zavedajo, kako grozljivo je bilo zares. Naj nas poduk o tem aktivira za vztrajnejši odpor na vseh področjih družbenih krivic.
Panelu o tehnološki suverenosti je prisluhnil vajenec Stepan. Reportažo z Budur Hasan je pripravila Laura. V obvezno branje Prispevke predpisuje Metod.
V oddaji sta bili kot glasbena podlaga uporabljeni skladbi:
- human gazpacho – Ranger's Lament (FMA, CC BY);
- human gazpacho – Memories of Fallen Comrades (FMA, CC BY).
Viri:
[1] Nataša Velikonja, »Intelektualna retardacija« v Lezbnik, 8. 6. 2015: 120;
[2] prav tam: 121;
[3] Larry Kramer, Tragedija današnjih gejev, ŠKUC 2013: 44.
Dodaj komentar
Komentiraj