Festival Grounded 2025
Klub Gromka, Pritličje, Ljubljana, 21.–23. 8. 2025
Prestolnica je pretekli konec tedna zaživela v počasnem, toda neprekinjenem toku dogodkov. Prelivali so se drug v drugega, ulice so dišale po kulturni hektiki in imeli smo občutek, da bi lahko brez konca dirjali z enega prizorišča na drugo. Med vsem tem vrvežem smo se ustavili in tudi ustalili na Festivalu Grounded, ki je letos zabeležil svojo deveto edicijo.
Festival je v vseh teh letih odpiral nova tematska polja, od vprašanja Države in Odgovornosti do Miru ter letošnje teme – Odpora. V razpravah, projekcijah in glasbenih nastopih v ospredju vedno znova krožijo temeljne vrednote enakopravnosti, solidarnosti, človečnosti in avtonomije posameznic oziroma posameznikov.
Organizatorki in kuratorki glasbenega programa sta Nina Hudej in Nina Belle, skupaj poznani tudi kot elektronski duo Warrego Valles. Grounded je eden redkih festivalov, ki zna elektronsko glasbo povezati s teorijo in aktualnimi problematikami, pred katerimi si mnogi zatiskajo oči. Ustvarja prostor refleksije o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Letošnjo temo Odpora je močno podčrtal predprogram festivala oziroma Pre-Grounded, ki je potekal 9. julija 2025. Ključni dogodek je bila javna debata s posebno poročevalko Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju Francesco Albanese z naslovom Odgovornost upreti se oziroma Responsibility to resist.
Mesec in pol kasneje je nastopil še Festival Grounded. Prvi dan je moči združil s sočasnim festivalom kratkega filma oziroma FeKK-om, na katerem se je v atriju mestne hiše predvajal sklop kratkih filmov Razširjene pripovedi: palestinski film v odporu. Ob ogledu filmov smo bili tako le korak stran od ključnega glasbenega prizorišča prve noči – Pritličja. Atmosferična sobica Pritličja je bila okrašena z belimi zavesami, sobnimi lučkami, majhnim oltarjem, cel festival pa je bil vseprisoten zapisani citat: »They tried to bury us, didn't know we were seeds« oziroma »Poskusili so nas pokopati, a niso vedeli, da smo semena«. Pred zelenjem je v sijaju rožnato vijolične svetlobe fokus prevzela libanonska raperka in pesnica Sabine Salame. Nad dekonstruiranimi, traperskimi, eksperimentalnimi in plesnimi beati je samozavestno artikulirala svojo ranljivost v jeziku, ki ga recenzentka ne razume, a se je njena prezenca kljub temu dotaknila publike, ki je poplesavala pred odrom. Nežno atmosfero, ki nas je naslednje dni spremljala tudi v Gromki, je spretno oblikovala Liara T'Soni. Noč v Pritličju je otvoril in zaključil novi dvojec Cimra x Zdoma.
Dokaj naspani smo se drugi večer odpravili neposredno v klub Gromka na Metelkovi. Za mešalkami so se zvrstile domače sile: Virtualka x msn gf, So called "free thinkers" in Sahara Transport Services. Nato je prostor zavzel še liričen in eksperimentalen poljski projekt k:i:o:s:k, V bogatem nizu setov, ki so oblikovali razpoloženje večera, pa sta najmočnejši vtis izrisali Emme, ameriška ustvarjalka, delujoča v Berlinu, ter argentinska didžejka, skladateljica in producentka Rattlesnakke.
Emme je Gromko prikrojila v lasten teritorij. Med nami se je plazila kot nepredvidljivo bitje, opletala s kablom od mikrofona in nekatere z njim celo ulovila. Počutili smo se kot ujeti v njeni pasti, v njenem teritoriju, po katerem je blodila v beli tekstiliji, ki ji je mestoma služila tudi kot nekakšna kamuflaža. Prezenco je gradila na prelomu med ranljivostjo in grozo. Nepremično je ležala pred mizo, se počasi spet splazila v svoj bunker iz zaves, nato kričala in takoj zatem šepetala: »the voices in my head« oziroma »glasovi v moji glavi«. V teh premikih je ustvarjala dramatičnost, ki je nihala med intimnostjo in brutalnostjo ter utelesila odpor. Oder, okrašen z zavesami in belim prtom, je postal instalacija, ki je Gromko odela v milino in nežnost, Emme pa je s svojo telesnostjo to čistost nenehno prelamljala, trgala in popisovala z zvočno-performativnim eksperimentom. Rezultat je bil intenziven, čuten in prodoren nastop, ki ni bil zgolj koncert, ampak doživetje, v katerem se je čas za trenutek ustavil. Ko smo se ozrli okrog sebe, se je zdelo, da so iz svojih bunkerjev prilezli tudi poslušalci, edinstvene pojave in bitja, ki so se z Emme lahko poistovetila.
Oder se je nato prelevil v podobo, ki je spominjala na sobico iz Pritličja. Na rožnato osvetljenem odru se je predstavila argentinska ikona Rattlesnakke in teritorij nemudoma spremenila v vrelišče. Elektronski udarci, latinskoameriški klubski utrip in RKT ritmi so razpršili vročico, ki se je lepila na telo občinstva, dokler ni postalo jasno, da Ljubljana že dolgo ni občutila takšne energije. Rattlesnakke je s petjem, plesanjem in didžejanjem kot večina nastopajočih na festivalu razkrila, česa nam v resnici manjka – drznosti in nepozabnosti.
Kot skoraj izgorela sveča smo zadnji plamen izkurili na finalni klubski noči. Đakka jo je odprla z glasbenim open air roštiljem, ki mu je sledil poetično-zvočni performans Q-LIT cacophony in balane split. Na oder se je ponovno vrnila Ariel Zetina in se razkrila obetavna a Marok, obe z nepričakovanimi kombinacijami popa, baile fanka, jersey cluba in pikantnih ritmov. Njuno vročico je shladil madžarski projekt Asvany z nepredvidenimi grime tokovi, ki so se znašli med breakcore tolkali, nepredvidljivo zavajajočimi noisy ad-libi in ambientalnimi zvoki. Ko se je zdelo, da je publika že povsem razgibana, je udarila Azula. Njen temačnejši industrijsko-klubski moment je v dvorano vnesel ostrino, ki je služila kot popolna priprava na sklepni del noči. V vseh festivalskih setih je bilo čutiti skupno iskanje nenormativnega klubskega izraza – z drugačno izvedbo in z lastnim zvokom, ki je pritegnil raznoliko publiko.
Noč je bila dolga, ura je odbila 4.30 zjutraj, želeli smo se odpraviti domov, a nas je Ribero zagrabila z lovkami, ki se jim nismo mogli upreti. Lokalna producentka, didžejka in vokalistka je pod tem umetniškim imenom šele letos predstavila svoje talente. Z vsakim novim izbranim komadom je nadgradila prejšnjega, dokler nismo ob koncu seta prispeli do nenadnega vrhunca – Aphex Twina. S prižigom luči so se razkrili obrazi – znani in novi – in občutek, da Festival Grounded vzdržuje status naprednega festivala, da z izborom nastopajočih presega žanrske okvire in se udejanja tako v ideji kot tudi v praksi. Vztraja v samosvoji viziji, kaj lahko klub in skupnost postaneta, če so nastopajoči in obiskovalci v enkratnem sozvočju.
Dodaj komentar
Komentiraj