Pile, Heisa, Vsemag @ Channel Zero
Channel Zero, Ljubljana, 29. 10. 2025
Če besede indie ne uporabimo kot žanrske oznake, ampak kot opis založniškega statusa določenega izvajalca, potem so Pile učbeniški primer neodvisne zasedbe. Prvotno so glasbo izdajali v samozaložbi, nato so dolga leta rasli z založbo Exploding in Sound, pred izdajo zadnje, letošnje plošče Sunshine and Balance Beams pa so prestopili k čikaški Sooper Records. Stari znanci naše radijske frekvence so ubrali pot, ki so jo v poznih sedemdesetih letih uhodili ustanovitelji prvih neodvisnih založb na washingtonski hardcore sceni. Novih poslušalcev ne iščejo z izdelanimi marketinškimi kampanjami ali s podpisom za veliko založbo, temveč svojo bazo privržencev gradijo z marljivim koncertiranjem. Na teh neumornih turnejah so pogosto zavili tudi v naše loge, v Ljubljani so se ustavili pred devetimi leti, ko so nastopili na takrat novonastalem koncertnem ciklu Level Up.
V sredo, 29. oktobra, so se še tretjič vrnili v Channel Zero, tudi tokrat v okviru Level Upa, ki nam je ponudil bonus level. Da gre zares za bonus, je pokazala obsežna postava večera, ki sta jo poleg bostonskega kvinteta sestavljali še zasedbi Vsemag in Heisa. Za domače eksperimentalne rockerje je bil to prvi špil v prestolnici in eden prvih koncertov sploh. Pred publiko so v tej postavi prvič nastopili na začetku poletja v Škofji Loki. V Channel Zeru so predstavljali album Desetina resnice, ki je lansko jesen doživel zelo topel sprejem domače glasbene srenje. Navdušenje nad ploščo smo delili tudi na Radiu Študent, kljub temu pa smo se na koncert odpravili rahlo skeptični. Desetina resnice je namreč zelo intimen album, ki mu je izvrstno prisluhniti predvsem preko slušalk v varnem zavetju naših sob. Album predstavlja precej enovit koncept, ki bi ob morebitni fragmentaciji vrstnega reda skladb lahko izgubil precejšen del svoje sporočilnosti.
Glavnina pomislekov je izginila kmalu po začetku nastopa in Vsemag so uspeli poustvariti intimno vzdušje z albuma. Kljub nepretirani razgibanosti večine skladb je izvedba izpadla zelo solidno, sploh če vemo, da je bend prvi nastop odigral pred manj kot pol leta. Za živo izvedbo plošče se projektu družine Rakovec priključi tudi Žiga Fabbro, ki je poleg bas saksofona pograbil tudi za kitaro, hkrati pa je z elektronskimi efekti na klaviaturah skrbel za ambientalno osnovo. Tako kot na albumu tudi v živo najbolj izstopata komada Zvito oko in Votlo telo, ki prikažeta potencial zasedbe za trše kitarske prijeme. Omenjeni skladbi sta v koncert vnesli nekaj prepotrebne dinamike in poskrbeli, da nismo vseskozi stali kot vkopani. Edina točka, na kateri se živa izvedba ni približala albumu, so bili vokali, ki jih je v miksu povozila inštrumentacija. Besedila so bila tako skoraj nerazumljiva, kar je precejšnja škoda, v besedilih podane zgodbe so namreč pomemben del albuma Desetina resnice.
Če smo nastop Vsemaga pospremili z določenimi pričakovanji, pa smo se pri drugem bendu večera podali v neznano. Flamska zasedba Heisa je v Ljubljani nastopila pred tremi leti v sklopu festivala Ment, a tedaj morebiti ni pustila globljega vtisa. Po videnem na sredinem večeru se bo to najverjetneje spremenilo. Glasbo zasedbe bi lahko opisali kot neumoren ritem. Glasbeniki v skladbah s ponavljanjem gradijo napetost, ki jo nato sprostijo v divje kitarske pasaže in katarzične krike. Vokali sicer niso v ospredju muzike, temveč služijo kot dopolnitev. Bend se požvižga na klasične pesemske strukture, zato nas komadi, ki zavijajo v nepričakovane smeri, vedno znova presenetijo. Še posebej izstopajoče je bilo bobnanje, ki je z nekaj metalskega pristopa vzdrževalo nikoli pojemajočo intenzivnost. Tudi zaradi tega je bila publika najbolj živahna ob njihovem nastopu. Hipnotičen ritem in ostre kitare so ustvarili nadzorovani kaos, v katerem je poslušalstvo zelo uživalo. Ena glavnih prednosti ciklov, kot je Level Up, je prav spoznavanje bendov, kot je Heisa. Poleg poznanih izvajalcev v posluh namreč ponudijo tudi bende, ki bi jih sami morebiti težje odkrili.
Po Heisi smo bili dodobra ogreti za glavno atrakcijo večera, zdaj že kultne veterane ameriške podtalne scene. Pile so nedavno odprli jesensko evropsko turnejo, k nam pa so se pripeljali neposredno iz Bologne. V popoldnevu pred koncertom smo z njimi opravili tudi poglobljen intervju, v katerem so podrobneje predstavili aktualno ploščo Sunshine and Balance Beams. Z albumom so znova izkazali zavezanost k nenehni eksperimentaciji, pri čemer k značilnim kitarskim prijemom dodajajo več elektronskih elementov in ambientalne orkestracije. Pred nastopom se je tako porajalo žgoče vprašanje, kako bo bolj melanholični in rahlo počasnejši material zvenel v živo. Nov album namreč prikaže napetost našega trenutnega prekarnega obstoja, ki nas tlači k dnu, zaradi tematike pa je razpoloženje še nekoliko temačnejše kot običajno. Album med drugim primerja delovanje neodvisnih izvajalcev z mitološkim likom Sizifa, ki so ga bogovi obsodili na večno in neuspešno potiskanje skale v klanec.
Frontman in kreativni vodja zasedbe Rick Maguire poskuša najti ravnovesje med ambicioznostjo in samostojnostjo v glasbeni industriji, ki je, kot nam pove tudi sam izraz, navsezadnje predvsem posel. Poskuša se sprijazniti s tem, da nad nekaterimi stvarmi nima nadzora. Pile so se dolgo borili z mlini na veter, zdaj pa so se po sizifovsko sprijaznili s situacijo in se prepustili toku. Kot poudarjajo, ne gre za beg iz resničnosti, ampak za popolno zavedanje njenega obstoja. S tem novoodkritim znanjem so se Pile odpravili na še eno dolgo turnejo, na kateri so se godalni aranžmaji z zadnjega albuma umaknili v ozadje. Tekstura žive glasbe je zaradi tega drugačna, zvok je nekoliko agresivnejši in manj ambientalen. Atmosferično orkestracijo je nadomestila obilica kitarskega feedbacka in disonance. Počasnejši komadi z nove plošče, kot sta Born at Night in Bouncing in Blue, tako v živo dobijo novo dimenzijo, ki je na albumu ne slišimo.
Dinamičen nastop zasedbe je s številnimi izleti med publiko popestril še frontman Maguire, ki je tudi po skoraj petnajstih letih nenehnega nastopanja še vedno poln energije. Pile so prikazali širok razpon čustev, od introvertiranega jamranja samim sebi do upravičenega besa. Predstavili so komade iz različnih obdobij, pomanjkanje sredstev, ki je onemogočilo, da bi tudi v živo izvedli vse, kar ponuja aktualni album, pa je precej skrilo spremembe v njihovem zvoku skozi leta. Novi komadi tako niso zares odstopali od preostalih kompozicij in so se skoraj popolnoma zlili v postrockovsko kakofonijo zvokov, koncert pa je zato deloval kot dobro premišljena celota.
Kot pravijo Pile, v njihovi glasbi upanja ni, je le sprijaznjenost s situacijo. Toda mi smo prizorišče vendarle zapustili v upanju, da bodo ti legendarni ameriški postrockerji še kdaj obiskali Channel Zero.
Dodaj komentar
Komentiraj