Pile: Sunshine and Balance Beams
Sooper Records, 2025
Bostonska zasedba je frekvenci Radia Študent stara znanka. Pile so nekje po letu 2010 eno prvih imen, predlogov, ki jih lahko samozavestno vržete izgubljenim iskalcem iskrenega neodvisnega rockovskega podtalja v obraz. Znani po marljivosti, raznovrstnosti, kupu izdaj in nenehnemu koncertiranju – večkrat tudi v naših logih, so nastali leta 2007 kot solo projekt pevca in kitarista Ricka Maguira. Njihova prepoznavnost in podporna baza se nista zgodili čez noč. Naklonjenost si počasi, toda vztrajno prislužujejo s presenetljivimi vzorci in razgibanimi albumi, ki od vedno nosijo čustvenega duha posthardcora, dinamično nepričakovanost milejših, melodičnih postkitarskih struj, razpust trušča distorzije hrupnega rocka, le na videz obupano sanjavost iskanja ambienta ali pa prstno ubiranje z zadahom po starem ameriškem folku. Prav imajo vsi tisti, ki pravijo, da njihove plošče niso na prvo žogo in potrebujejo čas, da se iz njih izluži izročilo.
Pile si z vsakim novim albumom dovolijo obilo ustvarjalnega tveganja, ob tem pa kljub novim prijemom ne zvenijo kot kdo drug. Tako je denimo s predlanskim albumom All Fiction Rickovo abstraktno pesmopisje dobilo prav takšno podlago, tokrat pa bolj mehansko, sintovsko, ki je bila očitno tudi posledica prepotrebnega zagona za nadaljnje podvige ob prej prenatrpanem urniku. Ta se je kot za marsikoga pandemično sprostil, Pile pa so zajahali eksperiment, ki jih je prvič približal tako h krautovskim starcem in postrockovskim prvakom kot tudi samosvoji hermetičnosti Thoma Yorka in repetitivnim tršim rockovskim izrazom brez cefranja od nekdaj znanih temeljev. Material z albuma All Fiction v osnovi ni bil namenjen koncertiranju, toda tudi Pile trpijo za sindromom srbečih prstov in ni trajalo dolgo, preden so vsebino preuredili za koncertno verzijo. Tokrat je pred nami naslednik pravkar omenjenega albuma, ki mimobežno predstavlja vse glavne elemente zasedbe iz različnih obdobij, hkrati pa kot vedno skriva še marsikaj novega.
Trenutno jedro Pile sestavljajo Matt Connery, Kris Kuss, Alex Molini in Rick Maguire. Sunshine and Balance Beams je deveti dolgi album in prvi pri novi založbi. Po obdobju samozaložništva so Pile venomer izdajali albume pod okriljem v New Yorku stacionirane založbe Exploding in Sound, tokrat pa so presedlali na chicaško založbo Sooper, ki med drugim izdaja tudi glasbo Sena Morimota in NNAMDÏ-ja. Povzdigovali naj bi umetnost, politično ozaveščanje in aktivizem. In če so Pile leta 2017 v RŠ intervjuju povedali, da se raje izogibajo mnenju o političnih situacijah, je bilo le vprašanje časa, kdaj bodo bolj jasno in angažirano zavzeli moč glasu, ki ga lahko razširijo. Sizifova basen o delu in življenju, pravi spremni tekst nove plošče. Tako kot na predhodnih albumih je Maguirovo besediljenje in pesnjenje neke vrste avtobiografska izpoved, toda tokrat zavzame širši kontekst. To in priprava komadov sta ostala od solo projekta, medtem ko je preostalo striktno podrejeno aranžmajskemu poteku.
Tokrat se Rick ubada z vsakodnevnimi prevarami kapitalizma, ego pastmi, ki jih ta producira, tujimi ambicijami in nameščenimi pričakovanji. Seveda sta njegova razlaga in način podajanja znova abstraktna in posebna, ko v razcepljanju falzetnih linij, umirjenega pripovedništva ali kričanja kot vokalno soutež bolj grobim rifom vzdržuje intenzivnost godbe. Pri tem mu je v veliko pomoč glas vokalistke in kitaristke Bunny's A Swine, Candace Clement, ki večkrat okrepi, harmonizira ali osredišči Rickov glas. Candace pa ni edina gostja na albumu. Skozi devet komadov se pojavlja šestčlanska godalna sekcija, delujoča pod taktirko aranžmajske mojstrice Eden Rayz. V vseh delih, v katerih distorzija nima glavne vloge, zaradi godal Pile znova pridobijo še neslišano krhko izrazje, medtem ko v tistih s konkretnim distorziranjem prevzamejo jakost in seveda njihov zaščitni znak – dinamiko. Vse menjave ritmov znotraj komadov, ki bolj kot kdajkoli prej delujejo kot posamezne zgodbe, so dodobra podkrepljene, manka značilnega zdravega nihilizma pa tudi ni zaznati.
Težko je reči, kaj pomeni zrel album pri bendu, kot je Pile. Najbolje je, da se zrelost kar izpusti, ker pri umestitvi nima nobenega pomena. Očitno je, da se nešteto asociacij, ki se zvrstijo ob poslušanju njihove diskografije, lahko zazna in primerja kar znotraj njihovega opusa. So pesmi z albuma Sunshine and Balance Beams, ki bodo spomnile na album Dripping, druge na Magic Isn't Real, pa na You're Better Than This in tako naprej. Pile so tudi z razširjeno postavo gostov dokazali, da so mojstri ustvarjanja oziroma v primeru novega albuma soustvarjanja skladb. Žanri so odveč, Pile so že dolgo samosvoj glasbeni predal. Kar zadeva žive nastope, pa že konec oktobra v nultem kanalu …
Dodaj komentar
Komentiraj