Divji feminizem
Znanstveno raziskovanje vedenja živali danes še vedno temelji na mnogo ukoreninjenih predspostavkah o tem, kaj naj bi bilo naravno vedenje človeka. Tako naj bi bili denimo moški – samci po naravi dominantnejši in agresivnejši od žensk – samic. In če so moški nasilni, potem bi bilo takšno vedenje drugih samcev v naravi mogoče razložiti z univerzalno potrebo po dominaciji in izkazovanju agresije. Agresivnost, ki bi jo razumeli na ta način, pa naj ne bi, prav zaradi njenih bioloških temeljev, imela nič opraviti z načinom odraščanja in družbenim okoljem.
Kaj pa se zgodi, ko tovrstne samoumevne razlage družbe postanejo temelj razlaganja vedênja drugih živali? Avtorici Ambika Kamath in Melina Packer v knjigi Feminism in the Wild: How Human Biases Shape Our Understanding of Animal Behaviour povezujeta raziskovanje vedenjske biologije z razumevanjem ter razlaganjem človeškega sveta. Knjiga Feminizem v divjini: Kako človeške pristranskosti oblikujejo naše razumevanje vedênja živali je izšla pri založbi The MIT Press letos spomladi.
Poglejmo si primer pristranskosti, ki ga opišeta v knjigi. Raziskovalna skupina je preučevala škodljive vplive kemikalij, kot je na primer herbicit atrazin, na žabe. Te kemikalije naj bi vplivale na spolni razvoj žab in žabcev. Žabe, izpostavljene kemikalijam, naj bi spreminjale spol, samce pa naj bi večkrat opazili pri spolnemu odnosu z drugimi samci. Vse, kar se ne sklada s poznanimi konvencionalnimi odnosi, so v raziskavi obravnavali kot posledico toksičnih kemikalij v okolju.
Šele ko so podrobno sledili celotnemu spolnemu razvoju teh žab, so ugotovili, da ameriške zelene žabe v razvoju od paglavcev do žabe spreminjajo spol v vseh okoljih, na kar najbolj vpliva temperatura okolja. V nekaterih primerih imajo odrasle žabe delujoče organe obeh spolov in se lahko razmnožujejo. To je bilo nepričakovano, saj naj bi bile medspolne, angleško intersex, živali podrejene in manj uspešne pri razmnoževanju kot živali brez tovrstnih razlik v spolnem razvoju. Šele s tem raziskovalnim pristopom so lahko prepoznali vso raznolikost, ki jo skriva narava. Brez odprtosti do različnih perspektiv lahko odgovore na marsikatero znanstveno vprašanje iščemo na povsem napačnih mestih.
Ambika Kamath je vedenjska ekologinja in evolucijska biologinja. Melina Packer je profesorica študij ras, spolov in spolnosti ter raziskovalka s področja feminističnih raziskav znanosti. Skupaj predstavljata odlično kombinacijo, saj podrobno predstavita biologijo procesov in jih dobro uvrstita v teme iz humanistike in družboslovja. V knjigi učinkovito predstavita pristransko razumevanje biologije, saj nepristransko znanstveno delo ne obstaja. Ne le da znanost vpliva na družbo, tudi družba, v kateri smo ali odraščamo, vpliva na to, kakšna raziskovalna vprašanja si sploh lahko zastavljamo, kakšne metode uporabljamo in kako interpretiramo rezultate. Načine, kako opazujemo oblike vedenj, in besede, ki jih uporabljamo za opisovanje vedenj, podrejamo našemu prvemu, naturaliziranemu uvidu v to vedenje. Zato si težko zamišljamo raziskave in opazovanja, ki bi lahko naši prvotni razlagi nasprotovali. A prav to, drugačen pristop, je temelj znanstvene metode. V znanosti iščemo najustreznejše razlage, četudi nasprotujejo prvotnim oziroma dotedanjim razlagam.
Avtorici zagovarjata tako imenovano močno objektivnost, ki jo je utemeljila ameriška feministična filozofinja Sandra Harding in s katero sprejema neizogibno pristranskost vseh perspektiv. Avtorici trdita, da nam prav to zavedanje o omejeni objektivnosti omogoča, da zastavljamo boljša vprašanja in prihajamo do celovitejših odgovorov.
Vrnimo se na primer agresije med živalmi. Avtorici izpostavljata drstenje lososov. Tradicionalna razlaga govori o velikih, močnih samcih, ki so na prvi pogled najuspešnejši pri dostopanju do samic. A to je le del zgodbe. Avtorici osvetlita obstoj manjših, tako rekoč prikritih samcev, ki se izognejo boju in kljub temu oplodijo ikre s pomočjo drugačne, nič manj uspešne strategije. Ta perspektiva ne zanika agresije, temveč jo postavi v širši kontekst in pokaže, da v naravi obstajajo številne poti do uspeha, ne le tista, ki temelji na surovi moči.
Knjiga pa se ne ustavi pri lososih. V sedmih poglavjih nas avtorici popeljeta skozi svet teritorialnih kuščaric do ptičev, kjer so vloge samcev in samic pri skrbi za potomce obrnjene, nato nas popeljeta k sodelovalnemu dvorjenju pri opicah in s tem sistematično razbijata ukoreninjene ideje o tem, kaj je naravno.
V podkrepitev kritike naravnosti in izpostavljanja omejujočih razlag vedênja avtorici uporabita pojem Umwelt, ki opisuje vse človeku težko dostopne svetove živalskega zaznavanja in razumevanja svoje okolice. Opreta se na besede znanstvenega novinarja Eda Yonga, ki pravi, da je naše obsvetje, torej Umwelt, omejeno, čeprav se nam ne zdi tako. Svet okoli nas namreč doživljamo, kot da je to vse, kar lahko poznamo. Prepogosto se zato motimo in si mislimo, da je to dejansko vse, kar je mogoče izkusiti. A ljudje nikoli ne bomo vedeli, kako je biti sadna mušica, ki lahko zaznava toplotne gradiente v zraku, skozi katerega leti. Njen let se nam morda zdi naključen in kaotičen, a mušica pravzaprav izbira pot med ovirami, ki jih zaznava v obliki hladnega in toplega zraka.
Pojem Umwelt nas vodi v iskanje in poudarjanje različnih načinov zaznavanja sveta. A ni bilo vedno tako. Sam avtor tega pojma, Jakob von Uexküll, simpatizer nacistov, je ob uporabi pojma Umwelt prišel do povsem drugačnih sklepov. Pojem Umwelt je na primer uporabljal za zatrjevanje, da političnih odločitev ne morejo sprejemati vsi ljudje, ampak da potrebujemo nekaj podobnega kastnemu sistemu. Trdil je denimo, da so raziskovalci lahko le predstavniki aristokracije. Avtorici kljub temu pokažeta, kako lahko znanstveni pojem Umwelt uporabimo na osvobujajoč način, pri tem pa opozarjata, da bližnjic v znanosti ni. Pri vsaki znanstveni ideji moramo prepoznavati politični kontekst, v katerem je nastala, in šele potem oceniti, kako jo lahko uporabimo in pri tem ne pozabimo, da lahko podpira zelo različne politične cilje. V svoji knjigi Feminizem v divjini avtorici opozorita, kako so znanstvene ideje o živalskem vedênju vpletene v evgeniko, rasizem in kolonialne politike.
Avtorici se posvetita tudi omejenosti razlage evolucije na podlagi prilagajanja, angleško adaptationism. Ponudita kritiko predstave o optimalni razvitosti organizmov in njihovi učinkovitosti pri odločanju in vedênju ter izpostavljata, kako omejujoči so ti koncepti. V resnici se mnogo lastnosti določenih živali in vedenj razvije ravno dovolj dobro, da delujejo v nekem okolju in se nanj lahko prilagajajo. Kamath opisuje opazovanje gosenic nočnih metuljev v parku. Te gosenice jedo listje in s tem spreminjajo okolje okoli sebe zase in tudi za druge živali. Pri tem pa skupaj z drugimi gosenicami gradijo majhne svilne šotorčke, v katerih živijo skupaj. Kamath se sprašuje, kako v zapletenih primerih, kjer je udeleženih več osebkov iste vrste in raznovrstnih organizmov, postavljati raziskovalna vprašanja o tem, kako je posamezen osebek prilagojen na neko hitro spreminjajoče se okolje.
V knjigi avtorici poudarita tudi, kako je paradigma optimalnosti – iskanje najučinkovitejših rešitev za preživetje – neločljivo povezana s kapitalističnim pogledom na svet. Kot alternativo, ki jo navdihuje delo ekologinje Robin Wall Kimmerer, ponudita pogled skozi lečo ekonomije obilja. V obilju različnih oblik vedenja na ta način istospolno vedenje ni več paradoks, ki ga je treba evolucijsko pojasniti, ampak postane del naravne pestrosti odnosov in medsebojnosti. Knjiga se dotika tudi drugih vsakodnevnih primerov iz življenja ljudi. Navedeta denimo neprilagodljivost družbenega okolja za različne omejitve in sposobnosti oziroma širše abilizem, angleško ableism, ter omejujoče definicije spola, ki jih podpirajo znanstvene avtoritete, a so te lažne, saj jih oblikujejo in uporabljajo za uveljavljanje represivnih in izključujočih politik.
Glavni koncept, ki ga avtorici razvijata skozi celotno knjigo, poudarja pomen odnosov med organizmi in njihovim okoljem. Gre za sopostavljanje oz. sooblikovanje, angleško co-constitution. Tako organizmi kot spreminjajoče se okolje se skozi celotno življenje organizmov sooblikujejo. To pomeni, da organizmi niso le pasivni proizvodi svojih genov ali okolja, temveč obstajajo v nenehnem odnosu z okoljem in pri tem aktivno sooblikujejo tako sebe kot svet okoli sebe.
Avtorica te recenzije v začetku julija, ko je na počitnice vzela knjigo Feminizem v divjini, Feminism in the Wild, ni predvidela, da bo kdaj odkrila knjigo, ki bo tako blizu njenemu razumevanju in raziskovanju v svetu biologije. Razmisleki v knjigi ponujajo več domišljije in nepredvidljivih idej ter pojasnil živalskega vedenja, ki velikokrat veliko bolje pojasnijo dejansko stanje od drugih omejujočih pogledov na naravo. Knjiga je odličen dodatek k uvodu v kritično razmišljanje o vedenjski biologiji. Obenem pa omogoča tudi boljše razumevanje delovanja znanosti in ustvarjanja vedenja.
Feminism in the Wild bo zagotovo še kdaj prebrala Zarja.
Dodaj komentar
Komentiraj