Leti, leti, medcelinski balistični izstrelek
Pozdravljeno, poslušalstvo, na znanstveni frekvenci Radia Študent. Z letošnjimi posnetki obstreljevanja Tel Aviva začenjamo zgodbo o balistiki in raketnem strelivu. Pognali se bomo v najvišjo atmosfero, po krajšem lebdenju pri vrhu parabole pa bomo pospeševali, padali in padali naravnost v našo tarčo, ki je danes poznavanje balistike. Zgodovinski primeri nam bodo prikazali taktični pomen posedovanja bojnih konic in razvoj balistične tehnologije. Razmišljali pa bomo tudi o nekaterih sodobnih inženirskih izzivih in strateških implikacijah balističnih arzenalov ter trgovine z izstrelki. Preverili smo, iz česa danes sestoji tehnologija protiraketne zaščite in v kolikšni meri je lahko učinkovita proti napadu sodobnih hiperzvočnih balističnih raket. Bum!
Da bi dodobra razumeli motivacijo, zakaj so se že nacisti in kasneje Združene države in Sovjetska zveza tako preudarno posvetili razvoju balistike, si najprej oglejmo, kaj so nekatere izvirne prednosti takšnega orožja za vojskovanje – napram puškam, topom ali bombam. Od balistične tehnologije so si zmagovalke druge svetovne vojne obetale številne taktične prednosti. Balistični izstrelki so predstavljali prilagodljiv in premičen ter uničujoč arzenal raket, ki je med bombnim napadom naganjal strah v kosti obleganca. Poleg psihološkega dejavnika so bili balistični izstrelki hitri, pred udarcem jih je bilo težko zaznati z merilnimi instrumenti, proti njim pa tudi šibkejši nasprotniki niso mogli zlahka razviti dobrih protiukrepov, kar velja še danes.
Prva balistična raketa je bila izdelana ob koncu druge svetovne vojne, septembra 1944. Nemški inženirji so jo poimenovali V-2. Izdelana je bila za povračilne napade na zaveznike s kopnega, ki so proti koncu vojne množično bombardirali nemška mesta iz zraka. Prvič so bili izstrelki raket V-2 usmerjeni v London in Pariz konec leta 1944. Do konca vojne leto pozneje pa so izstrelili več kot 3000 takšnih raket, ki so povzročile okoli 10.000 smrti med zavezniki in tudi 12.000 smrti v koncentracijskih taboriščih, kjer so izstrelke izdelovali. Raketa V-2 je letela do 300 kilometrov daleč, bila pa je tudi prvi objekt človekove izdelave, ki je prečkal arbitrarno mejo 100 kilometrov in poletel po vesolju.
Poveljstva zavezniških velesil – Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze – so po vojni tekmovala, da bi zasegli glavne nemške proizvodne obrate. Želeli so pridobili nemško raketno tehnologijo in zavzeti izstrelišča raket V-2. Med drugo svetovno vojno so namreč tako ZDA kot Sovjetska zveza precej zaostajale z razvojem raketne tehnologije. Okrog 1600 ključnih raziskovalno-razvojnih članov ekipe V-2 se je raje predalo Američanom, kot da bi jih doletela nekoliko klavrnejša usoda. Delo nacističnih inženirjev so v okviru operacije Paperclip preselili v Redstone Arsenal v Alabami. ZDA so prav tako zasegle dovolj opreme raket V-2, da so s posnemanjem lahko izdelale približno 80 izstrelkov.
Tudi Sovjeti so po vojni prevzeli številne proizvodne obrate raket V-2, proizvodnjo so posnemali in jo preselili v Sovjetsko zvezo. Podobno kot Američani so izvedli skrivno operacijo, poimenovano Osoaviakhim. Po vojni so v obliki reparacij izmenjali približno 2200 balističnih strokovnjakov. Tako se je začela tekma za vesolje, ki je bila tudi tekma za balistično in jedrsko prevlado. Oglejmo si slavni primer. Sovjetska zveza je leta 1957 začela testirati raketo R-7 Semjorka, ki velja za prvo medcelinsko balistično raketo na svetu. To pomeni, da je lahko po izstrelitvi preletela več kot 5500 kilometrov in resno ogrožala Združene države. Njena različica, R-7A, je leta 1957 v orbito ponesla Sputnik 1, prvi umetni satelit. Nadgrajene različice R-7 se uporabljajo še danes, saj velja za eno izmed najzanesljivejših nosilnih raket.
Med najbolj znanimi balističnimi raketami, ki so nastale med hladno vojno, so rakete serije Scud, ki jih je razvila Sovjetska zveza. Rakete Scud so v različnih spopadih uporabljali vse od leta 1970, večinoma v Zahodni Aziji in Severni Afriki. Družina balističnih raket Scud je ena redkih, ki so jo obsežno uporabljali v dejanskih vojaških spopadih pri različnih oboroženih silah, po številu bojnih izstrelitev jo presega le V-2. Svojim zaveznicam na periferiji je balistične rakete družine Scud prodajala Sovjetska zveza.
S tem se je začela tudi proliferacija raket družine Scud med satelitskimi državami Sovjetske zveze. Med državami, ki so v konfliktih uporabljale to tehnologijo, je Egipt, ki je v sedemdesetih izstrelil tri rakete proti izraelskim okupiranim območjem, prav tako je Libija leta 1986 kot odgovor na ameriške zračne napade izstrelila dve raketi Scud proti ameriški obalni navigacijski postaji na italijanskem otoku Lampedusa, vendar sta zgrešili svoj cilj. Med drugim so jih uporabljale Sovjetska zveza ter obe strani v iransko-iraški vojni. Irak jih je uporabil tudi med zalivsko vojno proti Izraelu in Saudovi Arabiji. Podobno balistično trgovino imajo ameriški zavezniki in članice zveze Nato, ki so deležne zaščite ZDA.
/////////////
Bipolarni svet je ustvarjal razmere, kjer sta morali velesili ves čas prednjačiti v vojaški tehnologiji. Prva desetletja po drugi svetovni vojni so tako zaznamovali veliki proračunski in družbeni stroški za oboroževanje na račun družbenega razvoja. Čeprav je stroške raketnih programov težko ovrednotiti, so denimo Združene države med hladno vojno v povprečju osem odstotkov družbenega proizvoda namenile vojski in obrambi, nič drugače ni bilo pri Sovjetih.
Po kratkem glasbenem premoru bomo osedlali medcelinski balistični izstrelek in se pognali med zvezde. Raziskali bomo, kako sploh deluje balistična tehnologija. Vesoljni kavboji, ostanite na frekvenci 89,3 MHz.
VMESNI KOMAD: Meridian Brothers – Bomba Atómica
Poslušate balistično epizodo Frequenza della Scienza. V tokratni oddaji se posvečamo balističnim izstrelkom, ki danes predstavljajo enega od pomembnih stebrov raketne ofenzive. Poleg balističnih izstrelkov poznamo tudi drone in manevrirne izstrelke, ki letijo v nižjih slojih atmosfere in jih lahko manevriramo do tarče. Izstrelitev raket pa je možna tudi s podmornic izpod gladine morja ali s hitrih strateških bombnih letal. Danes se bomo tem različicam posvetili zgolj posredno, saj predstavljajo drugačne inženirske izzive. Poglejmo, kaj zmorejo najveličastnejše, najdaljnosežnejše in najbolj uničujoče izmed njih – balistične rakete. Bum!
Balistična raketa je izstrelek, ki ga v začetni fazi lêta za kratek čas vodi notranji navigacijski in potisni sistem, nato pa večino svoje poti sledi balistični trajektoriji. Balistična trajektorija ima obliko rahlo sploščene parabole – najprej se povzdigne visoko v vesolje in nato pade. To krivuljo poleg potiska iz raketnega motorja določata sila gravitacije in zračni upor. Strateški cilj balistične rakete je določen vnaprej, saj po navadi ne moremo bistveno vplivati na tirnico leta – pri nekaterih novejših zasnovah sicer lahko vnesemo manjše korekcije s potisnimi motorji.
Raketa služi kot nosilni sistem za orožje, spravljeno v bojni konici. Balistične rakete lahko nosijo konvencionalne visokoeksplozivne naboje ter kemično, biološko ali jedrsko orožje. Izstrelijo jih lahko z letal, ladij in podmornic, navadno pa iz kopenskih silosov ali mobilnih izstrelitvenih naprav. Poleg bojne konice imajo balistične rakete po navadi še štiri glavne sestavne dele: trup oziroma nosilno ogrodje, raketni motor, ki poganja raketo, pogonsko sredstvo oziroma gorivo in merilno opremo za navigacijo.
Kako pa je videti izstrelitev medcelinske balistične rakete? Nosilna raketa porabi vso zalogo pogonskega sredstva v zelo kratkem obdobju po izstrelitvi, imenovanem pospeševalna faza. Tudi pri medcelinski balistični raketi, ki poleti več kot 5500 kilometrov, ta faza traja le nekaj minut po izstrelitvi. Po pospeševalni fazi raketa izstopi iz atmosfere in preneha pospeševati. Takrat jo poganja zgolj do tedaj pridobljena gibalna količina. Ta del lêta imenujemo vmesna faza. Medcelinska balistična raketa lahko v tej fazi potuje po vesolju tudi do 20 minut, preden ponovno vstopi v atmosfero, s tem pa v končno fazo lêta.
Balistične rakete običajno nimajo vgrajenih motorjev za popravke poti, kar pomeni, da morajo inženirji v pospeševalni fazi natančno nastaviti količino goriva, čas izgorevanja, hitrost, izstrelni kot in smer, da zagotovijo zadetek. Če je čas izgorevanja le nekoliko predolg, bo raketa dosegla napačno hitrost in preletela tarčo. Če je čas izgorevanja prekratek, pa bo potovala prepočasi in bo cilj zgrešila. Ker rakete prepotujejo ogromne razdalje, imajo tudi majhna odstopanja velik vpliv na končno trajektorijo.
O potovanju rakete in največjih izzivih, povezanih z lêtom, je z nami spregovoril Luka Govedič, programer in nekdanji član Rocket Teama pri Massachusetts Institute of Technology.
Raketa uporablja bodisi trdno bodisi tekoče pogonsko sredstvo, kar vpliva tudi na vrsto uporabljenega motorja. Ne glede na zasnovo rakete je za zgorevanje vsakega pogonskega sredstva potrebnih dvoje sestavin: oksidant in gorivo. Oksidant zagotavlja lasten vir kisika, ki je nujen zato, ker balistične rakete – v nasprotju z letali in manevrirnimi raketami, ki za zgorevanje goriva uporabljajo kisik iz ozračja – letijo na zelo visokih višinah, kjer je zrak redek, ali celo skozi vakuum v vesolju. Raketa s tekočim pogonskim sredstvom ima v trupu ločena rezervoarja za gorivo in oksidant. Ta se mešata v ustreznem razmerju, nato se uparita in zgorita, pri čemer nastane plin pod visokim tlakom, ki izstopi skozi šobo in pospeši raketo v nasprotno smer. Več o gorivu pove Luka Govedič.
Se morda na tem mestu sprašujete, kakšna je razlika med balistično raketo in navadno raketo brez posadke, ki poleti v vesolje? Obstajata dve glavni razliki. Balistična raketa ima bojno glavo, ki jo je treba zaščititi pred visokimi temperaturami ob ponovnem vstopu v atmosfero. Druga razlika je v zahtevani natančnosti ob izstrelitvi. Pri izstrelitvi satelitov ni potrebna izjemna natančnost kot pri balističnih raketah, saj pri satelitih zadostuje, da dosežejo približno pravilen nagib tirnice in višino. Manjše odklone od načrtovane orbite lahko kasneje popravijo njegovi lastni pogonski sistemi. Balistične rakete morajo biti opremljene z bistveno natančnejšimi navigacijskimi sistemi, njihov razvoj pa je lahko zelo zahteven. Navigacijske sisteme, ki so jih tudi sami študirali v Rocket Teamu, opiše Govedič.
Trdno pogonsko sredstvo je že vnaprej oblikovana zmes goriva in oksidanta, stisnjena v valj. Ko ga prižgejo, zgoreva na mestu, pri čemer nastajajo vroči plini, ki izstopijo skozi zadnji del z veliko hitrostjo. Tako tekoča kot trdna pogonska sredstva imajo prednosti in slabosti. Tekoča pogonska sredstva so na splošno primernejša za vesoljske misije, saj so učinkovitejša in omogočajo večje hitrosti izmeta izpušnih plinov, ki so potrebne za dvig pogosto težjih tovorov vesoljskih nosilnih raket zunaj atmosfere. Poleg tega omogočajo večji nadzor nad delovanjem rakete – na primer motor je mogoče uravnavati, torej spremeniti moč potiska, ustaviti in ponovno zagnati.
Pri trdnem pogonskem sredstvu pa po vžigu zgorevanje poteka neprekinjeno, dokler se ne porabi vsa zaloga, kar pomeni, da po začetku zgorevanja ni mogoče več vplivati na njegov potek. Pri vojaški uporabi imajo trdna pogonska sredstva prednost, saj tako raket pred izstrelitvijo ni treba polniti z gorivom, temveč so stalno pripravljene na bojno uporabo. Pri številnih tekočih pogonskih sredstvih je težje zagotoviti varno skladiščenje in prevoz, zato raket ni mogoče vnaprej napolniti z gorivom. Uporaba raket s tekočim pogonskim sredstvom torej zahteva dolgotrajen postopek polnjenja pred izstrelitvijo. Čeprav sta trdno in tekoče pogonsko sredstvo primerni za različne vrste uporabe, se uporabljata tako v sodobnih nosilnih raketah za izstrelitev v vesolje kot tudi v balističnih raketah. Na primer, Nasin Space Shuttle je imel ob straneh glavnega rezervoarja nameščeni pospeševalni raketi s trdnim gorivom. Na splošno je trdna pogonska sredstva težje in dražje proizvajati, zato večina držav s programom balističnih raket sprva razvija tekoča goriva.
Kako daleč lahko balistična raketa poleti, je določeno s hitrostjo, ki jo doseže, ko porabi vse svoje pogonsko sredstvo. Na hitrost ob zgorevanju goriva vpliva več dejavnikov, ki jih je mogoče prilagoditi, da se poveča doseg rakete. Podobno kot pri povečevanju rezervoarja za gorivo v avtomobilu lahko raketa, ki lahko nosi več pogonskega sredstva, gori dlje časa, doseže večje hitrosti in posledično preleti večjo razdaljo. Vendar ima povečanje količine goriva svoje meje, saj bo pri določeni točki skupna masa rakete presegla njen potisk in bo to onemogočilo vzlet. Pojasni Luka Govedič.
Da bi ob dodajanju goriva povečali potisk, nekatere države združijo več raketnih motorjev v eno samo raketo. Druga možnost je uporaba učinkovitejšega pogonskega sredstva, kar omogoča daljši let rakete brez povečanja mase goriva. Nekatere države so to dosegle z daljšanjem obstoječih raket, da bi jih lahko napolnile z več goriva. Irak je denimo podvojil doseg svojih raket Scud s 300 kilometrov na približno 600 do 900 kilometrov tako, da so odseke rezervoarjev iz različnih raket spojili in iz njih sestavili večje rezervoarje. Razmišljamo lahko tudi o manjši količini eksplozivnega sredstva v bojni glavi rakete. Raketa z lažjo bojno glavo bo dosegla večje hitrosti in posledično večjo razdaljo z enako količino goriva, na račun eksplozivne moči.
Za daljšanje dosega rakete so izstrelki zasnovani tako, da med letom odmečejo odvečno težo. Za doseganje razdalj nad 1500 kilometri je pogonsko sredstvo rakete običajno razdeljeno v ločene odseke. Ko raketa pogonsko sredstvo v enem odseku porabi, se motor in rezervoarji odvržejo, pogon pa prevzame naslednji odsek. Z odmetavanjem odvečne mase lahko naslednji odsek doseže večjo hitrost in tako dostavi bojno glavo na bolj oddaljen cilj. Balistične rakete dolgega in medcelinskega dosega zato skoraj vedno sestavljata dve ali več stopenj, tudi pri raketah srednjega dosega se uporablja ta možnost.
Pomembno je poudariti, da večina regijskih sil, kot so Severna Koreja, Izrael in Iran, razvoja balistične tehnologije ni začela na začetku. Izkoristile so taktično uvožene sovjetske rakete serije Scud v 70. in 80. letih ali ekvivalent ameriških raket. Postopek vzvratnega inženirstva, torej razstavljanja, preučevanja, kopiranja in izboljšanja, jim je omogočil podvajanje Scudov in postopno proliferacijo lastnih raket. Balistika tako več ni imela zgolj vloge v merjenju moči med velesilama, ampak so jo vse pogosteje uporabljale tudi satelitske države v regijskih spopadih in posredniških vojnah.
Rakete pa pogosto tudi odpovejo. Luka Govedič pove nekaj anekdot iz lastnih izkušenj dela z raketami.
Seveda imamo pri balističnih raketah več definicij neuspeha. Neuspeh predstavlja že napačna trajektorija, zaradi česar raketa ne zadene cilja. Izstrelek mora biti zato natančno konstruiran in usmerjen ter vsebovati mora ravno dovolj goriva. Vzroki spodletelih izstrelitev so tudi starost raketnega arzenala, neustrezno vzdrževanje raket in goriva ter napake pri proizvodnji raket. Razni viri navajajo, da je po teh definicijah uspešnih zgolj od 70 do 90 odstotkov izstrelkov.
Do zdaj smo razmišljali predvsem o potencialih sodobnih raket za napad. Po premoru bomo predstavili še obrambno plat zgodbe, kako balistične izstrelke prestreči in uničiti. Po kratki orbiti nadaljujemo z balistično obrambo.
VMESNI KOMAD: Peter Schilling – Major Tom (...völlig losgelöst)
Sanje o delujočem balističnem obrambnem sistemu so stare toliko kot sanje o učinkovitih in natančnih raketah. Vendar so protibalistične obrambne tehnologije postale izvedljive šele z razvojem prvih dovolj zmogljivih računalnikov v 80. letih. Obramba zahteva določene komputacijske sposobnosti, ki lahko z uporabo podatkov iz radarskih in drugih opazovanj predvidijo let balistične rakete. Poleg računalnikov so pomembni senzorji v orbiti in na zemlji, ki lahko zaznajo izstrelitev rakete ter spremljajo njeno pot. Do začetka razvoja obrambnih sistemov je tako veljala doktrina medsebojnega uničenja – Sovjetska zveza in Združene države so posedovale zadostni jedrski arzenal, da se v primeru napada medsebojno uničijo, saj možnosti za obrambo praktično ni bilo.
Večje zanimanje za obrambne tehnologije se je pojavilo šele v času Reaganove administracije konec 80. let, s tako imenovanim programom Star Wars. Ameriška vojska je v nekaj letih investirala okoli 30 milijard takratnih dolarjev v osnovne raziskave različnih obrambnih možnosti. To je med drugim vključevalo zemeljske in zračne prestrezne rakete, elektromagnetne topove, vesoljske prestrezne mreže in tudi lasersko orožje, na primer *X-žarčni rentgenski laser na osnovi jedrske bombe, nameščen na satelit. Čeprav so bile ideje v 80. letih velikopotezne, je s koncem hladne vojne ameriški entuziazem za obrambno tehnologijo večinoma skopnel – delno zaradi tehničnih neuspehov, predvsem pa zaradi stabilnejše ameriške vojaške hegemonije in proračunskih omejitev. Na svojem ozemlju tudi niso zgradili obsežne obrambne infrastrukture.
Čeprav zvenijo tehnologije, kot je X-žarčni laser, kot znanstvena fantastika, se je razvoj obrambne tehnologije nadaljeval. Oglejmo si natančneje nedavni primer. Ameriška vojska je med letoma 2002 in 2012 razvijala letečo lasersko platformo, imenovano Boeing YAL-1, ki je imela na nosu letala pritrjen visokoenergijski laser. Laser sicer ne bi po filmsko razstrelil rakete med lêtom; za učinkovito delovanje bi moral več sekund natančno spremljati izstrelek. Ob vplivu laserskega curka bi se balistična raketa in njena vsebina segreli na visoke temperature, kar bi porušilo integriteto sistema.
Ta in predhodne laserske tehnologije sicer niso bile uspešne, ker atmosfera močno absorbira lasersko svetlobo, poleg tega pa so letala napram balistiki počasna. Skoraj zagotovo ne bi uspela pravočasno prileteti do mesta, kjer bi lahko izstrelek prestregla in uničila. To bi pomenilo, da bi morale države svojo protiraketno infrastrukturo pozicionirati ob obalah in na mejah svojih sovražnikov, še vedno pa ne bi prestregli izstrelkov, ki prihajajo iz notranjosti držav, kot so ZDA, Rusija in Kitajska.
Razvoj obrambe se je od 90. let osredotočal predvsem na prestrezne rakete, ki izstrelek ulovijo v zadnjih fazah lêta. Inženirski izzivi pri obrambnih sistemih pa so povsem drugačni od balističnih raket. Na prvo žogo si lahko predstavljamo, da mora obrambna raketa na nekaj metrov natančno naciljati tarčo, da bi jo uničila. Danes je njihov razvoj zato usmerjen predvsem v tehnične in računske izboljšave – nastajajo zanesljivejši modeli za manevriranje raket po izstrelitvi. Protibalistični izstrelki so po navadi počasnejši in jih je treba iz izstrelišča pravilno usmerjati proti tarči. Od balističnih izstrelkov se razlikujejo prav po tem, da delujejo v nižjih slojih atmosfere, za upravljanje raket med letom pa je potreben poseben štab, kjer raketo manevrirajo vojaški specialisti.
Kljub sodobnim pristopom k določanju položaja in smeri izstrelkov pa prestrezanje balistike ni majhen zalogaj. Sodobni balistični izstrelki namreč drvijo tudi s hitrostmi blizu 15-kratnika hitrosti zvoka. Za primer: lok med Ljubljano in Mariborom bi ob takšnih hitrostih preleteli v manj kot minuti. Z drugimi besedami – obramba se zaradi kratkega reakcijskega časa na krajših razdaljah ne more pravočasno odzvati. Zakaj pa je z vidika letenja pomembno, da izstrelki potujejo z nadzvočnimi in hiperzvočnimi hitrostmi? Pojasni Govedič.
Sodobni protiraketni sistemi lahko uspešno prestrežejo zgolj okoli 50 odstotkov izstrelkov, vendar je vse odvisno od obsega napada in napadalčeve balistične tehnologije. Primer takšne diverzijske taktike je uporaba lažnih oziroma praznih izstrelkov, kar ob množičnem napadu zlahka preplavi kapacitete branitelja. Lažni in pravi izstrelki se iz bojne glave ločijo v najvišjih slojih atmosfere med padanjem proti površju Zemlje. V takih scenarijih je branitelj primoran izstreliti veliko dragih raket proti hitrim premičnim in pogosto lažnim tarčam. Obstajajo pa tudi druge maskirne tehnike. Za pretentavanje radarjev se denimo uporablja tako imenovana radarska vaba – tanki kosi kovinske folije, ki močno odbijajo radarske žarke.
Omenimo še eno zanimivo tehnološko pridobitev. Rusija je leta 2019 naznanila uspešni razvoj hiperzvočnega **jadralnega drsnega plovila, ki se rahlo razlikuje od klasične balistike. Takšno plovilo ne nadaljuje poti po paraboli, ampak po ločitvi od preostalega dela rakete jadra oziroma jadra po atmosferi. To pomeni, da se med padanjem proti površju odbija od gostejših plasti zraka pod seboj, zaradi manj predvidljive trajektorije ga protiraketni sistemi težje prestrežejo. Hiperzvočna jadralna drsna plovila zato trenutno razvijajo vse večje proizvajalke balistike.
Obramba pred balistiko je draga in zahtevna. Kakšne so torej danes svetovne razmere moči in z njimi povezane taktične prednosti posedovanja balističnega orožja? Kot smo že pojasnili, je obrambna stran tehnologije zgodovinsko gledano vselej zaostajala, saj so tehnološke in infrastrukturne zahteve precej večje od ofenzivnih balističnih raket. Sodobni obrambni sistem v resnici še vedno v najboljšem primeru dosega 90-odstotno učinkovitost, kot v primeru Izraela. V praksi je številka pogosto nižja, številni protiraketni sistemi pa v boju sploh niso bili preizkušeni, kar vnese dodatni dvom o njihovi učinkovitosti.
Poleg tehnološkega razkoraka med obrambo in napadom obstajajo tudi pomembne stroškovne implikacije. Ameriška raziskava, objavljena v reviji Defence and Peace Economics, ugotavlja, da bi uporaba obsežne in natančne protiraketne infrastrukture v Združenih državah v realističnem scenariju pomenila od 10- do 70-krat večji strošek za ZDA kot za napadalca, ki bi sprožil balistično orožje. Tolikšna stroškovna razlika nastane zaradi dražjih raket, drage obrambne infrastrukture, stroškov vzdrževanja opreme, merskih satelitov, ki zaznajo toplotni odtis izstrelka, vzdrževanja ladij, podmornic in plačila za vojaško osebje. Uradno stališče Združenih držav je zato, da bi svojo omejeno protiraketno zmogljivost uporabile zgolj proti državam z majhnim arzenalom.
Razliko med napadalcem in braniteljem si lahko zamišljamo tudi na primeru spopadov med Hutiji in vojaškimi silami zahodnih imperialistov v Rdečem morju. Zahodne vojske in mornarice ZDA, Velike Britanije, Izraela, Francije ter številnih drugih morajo za obranitev trgovine pokrivati ogromno morsko območje, zato morajo biti raketni izstrelki učinkoviti tudi na velike razdalje. Hutijska ofenziva je po naravi bolj gverilska in nepredvidljiva, posedujejo pa tudi zelo učinkovite in raznolike izstrelke – poleg dronov in balističnih raket tudi manevrirne izstrelke, ki potujejo v nižji atmosferi, zato jih je težje vnaprej zaznati. Takšen scenarij povzroča branitelju veliko nelagodja zaradi nepredvidljivosti dogodkov – vojne ladje so zelo drage, pogosto so preventivno opremljene z obrambnimi sistemi, ki so tudi zelo dragi za vzdrževanje.
Omenili smo Izrael, ki ima izjemno zapleten sistem obrambe. Z zajetno finančno pomočjo Združenih držav so usposobili tri operativne obrambne sisteme, ki naj bi skupaj dosegali 80- do 90-odstotno učinkovitost. Kje tiči vzrok takšne učinkovitosti? Obrambni sistem sestavljajo trije sloji - Železna kupola, Davidova frača in Puščica, ki se lahko aktivirajo glede na karakteristiko napada. Vsaka od obrambnih baterij sestoji tudi iz radarskega sistema, ki natančno napove smer rakete. Zaradi tega lahko hitro precenijo, ali bo raketa zadela poseljeno območje. Pomembno je, da so obrambne sisteme testirali v realnih konfliktih, kar proizvajalcu omogoča, da vnaša popravke v strojno in programsko opremo. Nenazadnje je izraelsko okupirano ozemlje relativno manjše področje, ki ga je zato treba lažje obraniti.
///////////
Balistične tehnologije so kljub številnim sporazumom o jedrski in raketni razorožitvi še vedno v razcvetu. Proizvajajo in razvijajo jih ZDA, Rusija, Izrael, Iran, Kitajska, Severna Koreja, Indija in Pakistan. Cena posamezne rakete se danes giblje okoli milijona evrov za orožje kratkega dometa oziroma več deset milijonov evrov za medcelinske izstrelke. V zadnjih desetletjih so tudi srednje velike države z vzvratnim inženirstvom, diplomatskimi izmenjavami raketnih tehnologij in lastnim znanjem usposobile visoko zmogljive nabore balističnih in manevrirnih raket. Izstrelkom pa se v arzenalih pridružujejo droni in razne napredne merske naprave za zaznavanje izstrelkov s tal in iz vesolja. Danes ima devet držav balistiko z jedrskimi zmožnostmi, okoli 30 držav pa poseduje vsaj manjši inventar balističnega orožja.
Oddaje ne bomo zaključili s pacifističnim sporočilom o potrebi po razorožitvi. Na podlagi številnih zgodovinskih primerov vemo, da so države v napadih pripravljene uporabiti balistične izstrelke, večje države proizvajalke pa od prodajanja orožja tudi dobro služijo. Razvoj balistike je torej še vedno dojet kot taktična nuja, zato jo moramo upoštevati, ko analiziramo razmerja moči v svetu. In ker živimo v multipolarnem svetu, kjer se več velesil bojuje za omejene surovine in strateške teritorije, bomo v raznih posredniških vojnah o balističnih raketah zagotovo še slišali.
Rakete sta palila Gloria in LukaS.
Tehnične dokumente za izstrelitev je pregledal LukaS.
Iz visoke atmosfere je slovnične napake pikirala Katarina.
Prehod v hiperzvočno je nadzoroval Kramar.
Povelja sva ubogljivo razglašala Premica in Muri.
*bolj pravilno rentgenski laser
** bolj pravilno hiperzvočno jadralno plovilo
Dodaj komentar
Komentiraj