Torba ali denarnica? Ena bo prazna

Avgusta smo se vsi dijaki prisiljeni vsaj do neke mere znova srečati s svojo najljubšo počitniško aktivnostjo, ki nikakor ne krati našega brezskrbnega poletnega poležavanja – nakupovanjem šolskih potrebščin. Na seznamu nas že čakajo vsi potrebni ter tudi nepotrebni učbeniki in delovni zvezki. V upanju, da ne bodo polni še pred koncem oktobra, ovijemo zvezek za vsak predmet. V peresnici se je skozi prejšnje leto postopoma nabralo za celo pest kulijev, a so vsi že davno brez zadostnega črnila. Šestilu manjka vsaj en vijak, geotrikotniku pa se je po nekaj nesrečnih padcih število kotov že skoraj podvojilo. Le upamo lahko, da sta obe naramnici še pritrjeni na šolsko torbo, sicer bomo morali že dobro seči v družinski šparovček. »To mora zdržati vsaj do konca srednje,« si rečemo, »in potem bo vse bolje.«

Koliko bo povprečnega srednješolca ali srednješolko v Sloveniji stalo, da bo lahko od septembra do junija razmazoval črnilo in grafit po papirju, je težko določiti. Izbira učbenikov, delovnih zvezkov in morebitnih drugih zahtevanih potrebščin je prepuščena šolam, zvezki, pisalni pribor, geometrijsko orodje in podobno pa se na trgu razlikujejo po kakovosti, proizvajalcu in posledično tudi ceni. O končni ceni šolskih potrebščin srednješolskih programov lahko tako sklepamo le s seznamov posameznih šol. V oddaji bomo izhajali iz treh naključnih primerov različnih srednješolskih programov: splošnega programa Gimnazije Poljane, programa predšolske vzgoje na Gimnaziji Celje - Center in programa tehnik računalništva na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje.

Če bi morali dijaki naštetih šol sami kupiti vse učbenike in delovne zvezke, ki jih njihove šole navajajo vsaj kot »priporočljive«, bi zanje tekom vseh štirih letnikov odšteli nekaj več kot 937 evrov ali dobrih 234 evrov na leto. Najdražje so potrebščine za prvo leto srednje šole, primerljiv je še tretji letnik, medtem ko sta drugi in sploh četrti na papirju cenejša. To je predvsem posledica učbenikov, ki zajemajo snov dveh letnikov hkrati, ter manjšega števila predmetov med pripravami na maturo. Slednje lahko sicer predstavljajo druge stroške, kot so zbirke maturitetnih nalog in podobno, a je potreba po teh odvisna od posameznikove izbire maturitetnih predmetov. 

Najcenejši je program predšolske vzgoje, občutno najdražji pa gimnazijski, ki v celoti stane približno 1357 evrov. Ta znesek se precej zmanjša, če dijak ne izbere ničesar od priporočljivega, temveč le obvezno gradivo, a tudi v tem primeru vsota presega tisoč evrov. Prištejmo še najcenejše potrebščine založbe Mladinska knjiga, ki zajemajo vsaj en zvezek na leto za vsak predmet ter ovitke za vse že našteto gradivo, peresnico, nekaj kulijev na leto, druga pisala, geometrijsko orodje, kalkulator in eno šolsko torbo. Skupaj to z lahkoto presega še nadaljnjih dvesto evrov in starši dijaka bodo dvakrat premislili, ali ne bi naslednjega otroka po končani osnovni šoli preprosto zaposlili pri lokalni tovarni.

Ker pa imajo lokalne tovarne le omejeno število delovnih mest, so se sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja začeli razvijati učbeniški skladi, ki družinam učencev in dijakov pomagajo pri finančnem bremenu nakupa šolskih potrebščin. Pravilnik o upravljanju učbeniških skladov osnovne šole obvezuje, da učencem zagotovijo učbeniške sklade. Cene učbenikov, ki jih šole posojajo učencem vseh devetih razredov, kot tudi delovnih zvezkov za prvo triletje osnovnih šol v celoti krije Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Medtem pa so srednješolci prepuščeni odločitvi posamezne šole, ali bo učbeniški sklad ustanovila oziroma ga vzdrževala ves čas njihovega šolanja. 

Večina srednjih šol v Sloveniji sicer ima vzpostavljene učbeniške sklade, a so ti ponekod omejeni na le nekaj letnikov ali pa ne vključujejo vseh učbenikov, ki jih potrebuje dijak ali dijakinja. Sodeč po različnih seznamih zahtevanih učbenikov in tistih, ki jih ponujajo učbeniški skladi, smo ugotovili, da ti pogosto ne vključujejo gradiv za angleščino in druge tuje jezike, ki brez težav presežejo sedemdeset evrov na leto. Poleg tega je tu izposojevalnina, ki jo v nasprotju z osnovnošolskimi skladi srednješolski zakonsko smejo zahtevati. To navadno šole tudi počnejo, pri čemer vse tri naše vzorčne šole računajo najvišjo dovoljeno izposojevalnino – tretjino nabavne cene učbenika – a pri tem nobena ne izposoja vseh potrebnih učbenikov, v Celju in na Poljanah pa sklad zajema le prva dva letnika. 

Če bi vse tri šole po najvišji izposojevalnini ponudile dijakom vse učbenike in drugo gradivo, ki bi ga bilo mogoče posojati iz leta v leto, za vsa štiri leta, bi povprečno posameznika to vseeno stalo skoraj 210 evrov. V to ni vštet strošek delovnih zvezkov in drugih potrebščin, ki še vedno povprečno dodajajo več kot petsto evrov na dijaka. Tako bo naš karseda varčni mladi šolar ali šolarka za svojo srednješolsko izobrazbo kljub učbeniškemu skladu odštel med sedemsto in osemsto evrov.

Taki stroški so lahko za družino precej obremenjujoči, sploh če ima nižje prihodke. V ta namen je lahko dijak, ki zaradi socialnega položaja ne more plačati izposojevalnine, na predlog razrednika ali svetovalnega delavca delno ali v celoti oproščen tega stroška. A glede na cene preostalih potrebščin tudi takšna pomoč pogosto ne zadostuje, zato več humanitarnih organizacij, občin in pristojnih centrov za socialno delo vsako leto z različnimi dobrodelnimi akcijami pomaga šolarjem pri premostitvi tega finančnega bremena. Zveza Anita Ogulin in Zveza prijateljev mladine Slovenije, Pošta Slovenije, Slovenska karitas, Rdeči križ Slovenije, Adra in druge organizacije so v sodelovanju z različnimi partnerji v zadnjih letih pomagale mnogim pri kritju stroškov šolskih potrebščin. 

Kljub temu pa so akcije bolj usmerjene k nudenju pomoči osnovnošolcem, kar je glede na obveznost te stopnje izobraževanja razumljivo. Vendar srednjo šolo po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije obiskuje skoraj devetdeset odstotkov mladih med petnajstim in osemnajstim letom starosti, njihovi starši, ki so prej morda prejemali humanitarno pomoč, pa so naenkrat lahko izpostavljeni manjši finančni ali materialni podpori in višjim stroškom učnega gradiva.

Nekatere srednje šole stroške potrebščin za dijake poskušajo omiliti drugače, z organizacijo sejmov rabljenih učbenikov. Ti mlajšim omogočajo kupovanje učbenikov po nižji ceni, kot bi jih dobili pri katerikoli založbi, starejšim pa vsaj delno povrnitev stroška, ki so ga sami imeli z nakupom istega gradiva. Tovrstni sejmi predstavljajo nadomestilo ali dopolnilo učbeniških skladov, ki ne zajemajo vseh učbenikov, ki jih dijaki potrebujejo. A čeprav koristna, je tudi to le zasilna rešitev, ki z nepopolnim in manj zanesljivim povratkom finančnega vložka za dijake poskuša imitirati učbeniški sklad. Že sama razlika v številu vpisov na srednjo šolo iz leta v leto pomeni, da bodo med kupci in prodajalci nekateri izviseli. Poleg tega pa sejmi ne predstavljajo le medvrstniške pomoči, temveč si lahko dijaki obetajo tudi dobro mero stresa in tekmovanja.

Na pomanjkljivost ureditve učbeniških skladov je pred dvema letoma opozorila Dijaška organizacija Slovenije, ko je Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Odbor Državnega zbora za izobraževanje, znanost in mladino pozvala k uvedbi obveznih učbeniških skladov v vseh srednjih šolah. Kot so navedli v pozivu, bi takšna prenova zakonodaje močno finančno razbremenila starše dijakov, omogočila bolj enakovreden dostop do gradiva in s tem lažjega učenja, hkrati pa bi prihranila papir, ki bi ga sicer porabili za tisk novih učbenikov.

Pobuda je predlagala precej preprosto, očitno in učinkovito izboljšavo sistema, a do danes še ni bila uslišana. Sklepamo lahko, da bi takšna sprememba zahtevala tudi, da učbeniški skladi kot v osnovni tudi v srednji šoli zajemajo vse učbenike, kar trenutno pogosto ne drži popolnoma. Hkrati bi bilo dijakom prihranjeno ugibanje, ali bodo vsakega od učbenikov sploh potrebovali pri pouku in učenju, oziroma ali bo določeni profesor svoje ure in ocenjevanja strukturiral v skladu z učbenikom, kar je lahko najbolj težavno za dijake prvega letnika, ki še ne poznajo načinov dela.

Kot že ugotovljeno, lahko cena šolskih potrebščin tudi ob popolni pomoči učbeniškega sklada dosega vrtoglave številke, hkrati pa dijakom ne ostane veliko gradiva za pripravo na maturo, saj morajo učbenike vsako leto vrniti. Tako je lahko njihovo znanje v večji meri odvisno od kvalitete vsakega profesorja. Zato je vredno poleg obveznih učbeniških skladov iskati tudi druge rešitve, ki bi se lahko s sistemom skladov dopolnjevale. 

Nekaj podobnega naj bi za osnovne šole poskušal spodbuditi poziv dveh poslancev stranke SD, ki sta prejšnji mesec predlagala uvedbo bonov za sto evrov na osnovnošolskega otroka. Ukrep ne bi bil vsakoleten, temveč le enkraten, a naj bi hkrati sporočal, da je cilj naše države popolnoma brezplačno izobraževanje. Boni bi seveda zmanjšali strošek šolskih potrebščin za starše to poletje, a bi to storili le delno in ne bi imeli vpliva na dolgoročni problem vse dražjih šolskih seznamov. Za srednje šole pa je težava še precej bolj pereča zaradi veliko manjše državne podpore pri teh nakupih. Poleg uvedbe obveznih učbeniških skladov bi po vzoru osnovnih šol velik korak predstavljalo tudi celotno kritje izposojevalnine učbenikov. 

Morda bi lahko učbenike za osnovne maturitetne predmete dijaki celo dobili v trajno last, s čimer bi precej zmanjšali odvisnost od kakovosti profesorjevega poučevanja, ko nastopijo priprave za maturo. Namesto bonov, ki bi se izgubili v morju prej izračunanih stotic, bi nas katerakoli od tovrstnih dolgoročnih sprememb resnično pomaknila k bolj trajnostnemu sistemu srednješolskega izobraževanja.

Cena potrebščin, ki jih zahteva določen program, ne bi smela igrati vloge pri izbiri karierne poti mladostnika, a je ta možnost vse bolj pereča. Cilj države bi moral biti pridobivanje izobraženega prebivalstva in ohranjanje sprejemljivega življenjskega standarda za družine, ki se odločijo svoje otroke poslati v srednjo šolo. Gradiva so nenazadnje le eden od stroškov, ki jih te zahtevajo od staršev. Tako bo šolstvo na poti do brezplačnosti šele, ko se namesto o premagovanju dolgih seznamov začnemo pogovarjati o njihovem izginotju.

S prostorom v zvezku je varčeval Bor.

Jernej Picelj, Slovenski Andrew Tate

Če ste eden izmed 20 tisoč srečnežev, ki vas je doletela čast obiska ekipe Zalife na vaši šoli, boste zagotovo prepoznali ime Jernej Picelj. Picelj je novomeški poslovnež, družinski človek in najpomembneje – mentor za življenje. Morda ste to ime zasledili na družbenih omrežjih, kjer brez dlake na jeziku deli svoje poglede na svet, v intervjujih, ki jih daje za komercialne medije, ali pa ste zastrigli z ušesi, ker vam je ime znano zaradi njegovega potegovanja za nečastni naziv prejemnika bodeče neže. Letos se je namreč za nagrado boril z izjavo, citiramo: »Dve osnovne naloge ženske v družbi so, da je skrbna, pa ljubeča. Kaj pa je naloga moških? Varnost, pa da priskrbijo. Se pravi, če se ve ... če se vi ne počutite varno v razredu, so fejlali fantje, če v razredu ni dobrega flowa, ste fejlale punce. Simple.« Konec citata. Izjava ob neustrezni rabi dvojine izraža tudi tradicionalno razumevanje spolnih vlog, ukoreninjeno v patriarhalnem normativu. Preden omenjeno podrobneje premislimo, bomo predstavili Picljevo življenjsko pot.

Picelj se je po srednji šoli vpisal na študij ekonomije, kjer je tudi diplomiral. Kmalu zatem je ugotovil, da mu ekonomija ravno ne leži, zato se je hotel preizkusiti v logopediji in bolničarstvu, a ga je življenjska pot ponesla v druge vode. Svoj pravi smisel je namreč našel v delu z najstniki na taboru Mavričnih bojevnikov, o katerem lahko več izveste v intervjuju,  ki ga je pripravil Dijakobinec Andraž. Delo na taboru je Piclju predstavljalo odlično odskočno desko za samostojno nadaljevanje poti v poslovni dejavnosti in tako se je leta 2023 rodil projekt Zalife.

Čeprav je bila idejna zasnova njegova, se v projekt ni podal čisto sam, temveč je k sodelovanju povabil tri poslovne partnerje, izmed katerih ima eden izkušnje z mentoriranjem odraslih, drugi z računalništvom, tretji pa je fitnes trener. Vsi štirje hodijo po slovenskih šolah in dijakom delijo svoje življenjske izkušnje ter jim svetujejo o odnosih, čustvih, poslovnih temah in podobno. Čeprav so teme, ki jih obravnavajo, za dijaško starostno skupino precej pomembne in občutljive, se zdi, da nihče od predavateljev nima strokovnega znanja, s katerim bi lahko svoja predavanja profesionalno podkrepil.

Delo organizacije ali morda bolje rečeno podjetja Zalife je sicer obsežnejše od izvajanja predavanj po šolah. Podjetje se denimo v zadnjem času veliko ukvarja tudi s poučevanjem dijakov o umetni inteligenci. Dokaz, da gre Jerneju Piclju in njegovim sodelavcem uporaba umetne inteligence res dobro, najdemo tudi na spletni strani, saj so slike obrazov posameznikov, ki so podali svoja mnenja o projektu, po vsej verjetnosti umetno generirane. Nič čudnega ni, če se na tem mestu vprašamo, zakaj Picelj izmed svojih 20 tisoč udeležencev delavnic ne uspe najti vsaj nekaj takšnih, ki bi se bili pripravljeni fotografirati in dejansko podati mnenje. Vsa mnenja so namreč brez izjeme ocenjena s petimi zvezdicami, kar skupaj s fotografijami ustvarja vtis prevare.

Med brskanjem po spletni strani Zalife lahko naletimo še na mnogo zanimivih stvari, med drugim opis delavnic, mentorstva in bootcampa ter celo knjigo, ki jo je napisal Picelj sam.  V sicer brezplačni knjigi nam avtor ponudi univerzalni recept, kako v petih minutah in pol na teden izboljšati svoj odnos s starši in sorojenci, pri čemer navaja, da je treba za utrditev odnosa svoja starša vsak dan objeti in jima povedati, da ju imaš rad. Sliši se predobro, da bi bilo res, kar nakazuje problem Zalifa, ki se predstavlja kot projekt, pri katerem z malo truda rešimo vsakodnevne težave in postanemo tako rekoč nova oseba, ki vsekakor nima težav z medsebojnimi odnosi, vodstvenimi sposobnostmi, samozavestjo in ponotranjanjem patriarhalnih vrednot, ki utrjujejo spolne stereotipe. 

Kljub bogatemu naboru dejavnosti predavanja na šolah ostajajo primarna aktivnost. Picelj in njegovi poslovni partnerji torej hodijo po slovenskih šolah, dijakom svetujejo in jim preventivno predavajo o telesnem, osebnem in socialnem razvoju. Sprašujemo se, zakaj preventivnih dejavnosti ne izvajajo svetovalni delavci, ki so prisotni na prav vsaki šoli in so, kar je najpomembnejše, na tem področju strokovno izobraženi, v nasprotju z raznimi privatniki, ki v tem najdejo tržno nišo in priložnosti za dodaten zaslužek. Šole so sicer pri izbiri in izvajanju delavnic povsem avtonomne, pri čemer morajo upoštevati ustrezno izobrazbo predavateljev ter zagotoviti formalnost, objektivnost, nevtralnost, strokovnost in znanstveno podprte izjave.

V Picljevem primeru gre za kršenje več teh meril. Že iz njegovih izjav na spletu je razvidno, da je vse prej kot formalen, objektiven in strokoven. Eno izmed bolj eksplicitnih izjav najdemo na Instagramu. Na začetku posnetka pripoveduje o punci, ki se prodaja in v katero se fant pri 25 letih močno zaljubi. Vprašal jo bo, koliko fantov je imela pred njim, oziroma natančneje, s koliko od njih je imela spolni odnos. Odgovori mu, da je spala že s stotimi fanti. Picelj nato izjavi, citiramo: »Kurba. Drugače je, ko nekaj dobiš notri, kot če se kdo nate usede.« Konec citata. Picelj izjavo utemelji z razlago, da je to drugače že z energijske ravni med spolnim odnosom, in s tem sporoča, da za moškega visok bodycount oziroma visoko število spolnih partneric ni problematično, medtem ko za žensko to ne velja. O kakšni energijski ravni Picelj govori, ne moremo vedeti, ker se posnetek zaključi prav takrat, ko zaide v podrobnosti. 

Šole se na tem področju več kot očitno ne zavedajo svoje odgovornosti pri presoji, kdo je in kdo ni primeren za predavanje dijakom. Pri izbiri so, kot že omenjeno, povsem svobodne, potrebne pa bi bile natančnejše usmeritve, po katerih bi se šole orientirale k primernejšim vsebinam, ki temeljijo na kritičnem mišljenju in raznolikosti. Dejstvo je, da Picelj izvaja coaching, ki temelji na individualnosti in tekmovanju, torej, kako biti boljši kot preostali. Vsebine, ki bi bile zares potrebne, pa temeljijo na empatiji, medsebojnem spoštovanju, sprejemanju raznolikosti in sobivanju z manjšinami. Problem je tudi v tem, da so teme, ki so dejansko pomembne, morda preveč kontroverzne, sploh v primeru obravnave spolnih, narodnih in etničnih manjšin. Kontroverzne so tako za šole kot za nekatere dijake in starše, zato šole odgovornost za predavanja raje prepuščajo neusposobljenim predavateljem, hrepenečim po javnih denarcih.

Pisal je Dijakobinec Jaša.