Julija smo v Stanovanjskem bloku, iniciativi za pravične stanovanjske politike, skupaj s civilno iniciativo Infokolpa in Kulturnim društvom Gmajna pripravili predlog spremembe 87. člena Stanovanjskega zakona. Predlagali smo, da bi do javnih najemnih stanovanj lahko dostopali tudi tujci brez slovenskega državljanstva, če imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji vsaj deset let in stalno prebivališče v isti občini vsaj pet let. Gre za ljudi, ki tukaj že desetletja živijo, delajo, plačujejo davke, a jim je dostop do javnih stanovanj onemogočen. Na odboru je naš predlog podprla le poslanka Svobode Sara Žibrat. Vsi ostali so pogledali stran.

Zakaj je sprememba nujna? Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve je imelo konec aprila letos veljavno dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje 262.039 oseb iz 176 držav. Skoraj 88 odstotkov vseh tujcev v Sloveniji prihaja iz tako imenovanih tretjih držav – to je 231.777 ljudi. Od teh jih ima več kot 142 tisoč dovoljenje za stalno prebivanje. Največ jih prihaja iz Bosne in Hercegovine ter drugih držav nekdanje Jugoslavije. Mnogi tu živijo več kot 20 let. Imajo družine, otroke v slovenskih šolah, dolgo delovno dobo, plačane prispevke. A ko gre za dostop do javnih stanovanj, jih zakon sistemsko izključuje.

Večina občinskih razpisov za neprofitna stanovanja zahteva slovensko državljanstvo. Edina izjema je stroškovni najem Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, kjer pa je stanovanj tako malo, da je dostop do njih bolj loterija kot pravica. Tudi subvencije za tržni najem so večinoma zaprte – pogoji pogosto zahtevajo državljanstvo ali status begunca.

Posledica tega je življenje na neurejenem trgu. Tujci iz tretjih držav so tako potisnjeni na popolnoma neurejen zasebni najemni trg. Tam ni cenovnega nadzora in varoval. Cene rastejo brez omejitev, pogoji najema pa so pogosto netransparentni ali celo nezakoniti. Pogosto so prisiljeni podpisovati fiktivne pogodbe, v katerih uradno je naveden le del najemnine, preostanek pa plačujejo »na roko«. Tako ostanejo brez pravne zaščite in so izpostavljeni izkoriščanju.

Veliko jih živi v prenatrpanih stanovanjih z več družinami, v slabih higienskih pogojih in brez zasebnosti. Stroški so pogosto nerazumno visoki: enočlansko gospodinjstvo porabi več kot polovico mesečnega dohodka samo za najemnino, družine pa včasih skoraj celotno minimalno plačo. Ker teh stroškov ni mogoče uveljavljati kot davčne olajšave ali jih upoštevati pri socialnih transferjih, je finančno breme še večje.

Za mnoge tujce je prijava stalnega naslova izziv. Ko nekdo pridobi dovoljenje za stalno prebivanje, nima nobene druge nepremičnine. Ima le stanovanje ali sobo v najemu. Kam naj se prijavi? Prijava stalnega bivališča je lahko izziv, travma in frustracija. Gre za pravico, ki bi morala biti samoumevna, a pravna praksa in stanovanjska tradicija ne upoštevata njihovega položaja. Lastniki stanovanj so pogosto proti prijavi najemnikov, čeprav ti nimajo druge nepremičnine in tukaj bivajo zakonito. Ko si priborijo dovoljenje za stalno bivanje, se brez soglasja lastnika ne morejo prijaviti, kar jih zapira v krog negotovosti in izključenosti.

Učinek na otroke in skupnost. Stanovanjska stiska ima dolgoročne posledice. Otroci v takih družinah pogosto ne morejo na obšolske dejavnosti, letovanja ali tečaje. Nimajo dostopa do izkušenj, ki so pomembne za osebni in socialni razvoj. Tako se ustvarjajo neenakosti, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Hkrati pa država s tem ohranja nevidnost ljudi, ki so že dolgo del skupnosti, a nimajo osnovnega pogoja za dostojno življenje – varnega in dostopnega stanovanja.

Tujci so temelj slovenskega trga dela. Ironično je, da prav ti ljudje, ki jih sistem potiska na neurejen in drag najemni trg, hkrati na hrbtu nosijo velik del slovenskega gospodarstva. Marca letos je bilo v Sloveniji okoli 944 tisoč delovno aktivnih oseb – največ doslej. Med njimi je bilo 144.200 tujih državljanov, to je skoraj 16 odstotkov. Skoraj polovica prihaja iz Bosne in Hercegovine, sledijo Kosovo, Srbija, Hrvaška in Severna Makedonija. Od leta 2019 se je število tujih delavcev skoraj podvojilo. Leta 2024 je bilo med tistimi, ki so se prvič zaposlili, prvič več tujcev kot Slovencev. Ti ljudje gradijo ceste, skrbijo za starejše, delajo v tovarnah, kuhinjah in na gradbiščih. Brez njih bi se slovensko gospodarstvo ustavilo. A ko pride do vprašanja stanovanj, jih sistem preprosto odrine.

Predlagamo dopolnitev Stanovanjskega zakona: tujci iz tretjih držav z vsaj desetletnim stalnim prebivanjem v Sloveniji in petletnim stalnim naslovom v isti občini bi imeli pravico kandidirati za javna najemna stanovanja. To ni »odpiranje vrat za vse«. Gre za priznanje realnosti – ti ljudje so že dolgo tukaj, plačujejo davke, vzgajajo otroke, soustvarjajo skupnost. Ne ponujamo jim privilegija, ampak pravico, ki jim pripada. Prav tako pozivamo poslance, naj od Ministrstva za notranje zadeve in Statističnega urada zahtevajo pojasnila glede metodologije zbiranja podatkov o številu tujcev. Brez jasnih podatkov ne moremo sprejemati premišljenih politik.

Stanovanjska politika ni le vprašanje kvadratnih metrov in zidov. Gre za temeljne pogoje dostojnega življenja. Če bodo ljudje, ki so tu doma, ostajali na robu, bomo ustvarjali getoizacijo, socialno napetost in dolgoročno škodo za vse. Naš predlog je korak proti družbi, v kateri je vsak, ki prispeva k skupnosti, obravnavan pravično. V kateri stanovanje ni privilegij za nekatere, ampak pravica za vse, ki si tu ustvarjajo življenje. Zato v imenu vseh, ki so prezrti, a nepogrešljivi, poslance in poslanke pozivamo, da v prihodnje vendarle podprejo naš amandma. Pozivamo tudi Levico, da se jasno opredeli, da znova odpre zakon in naš predlog vpiše vanj.

To ni vprašanje političnega prestiža, ampak pravičnosti – za vse, ki so del te družbe in v njej že desetletja ustvarjajo. Stanovanje ni privilegij – je temeljna pravica.

Terminal sta v okviru Stanovanjskega bloka pripravila civilna iniciativa Infokolpa in Kulturno društvo Gmajna.