Septembra so začele veljati nove določbe Zakona o tujcih, ki med drugim urejajo položaj prosilcev za mednarodno zaščito. Spremembe so del novele, ki je bila izglasovana v državnem zboru aprila letos. Konkretno so v veljavo stopile spremembe 34. in 37. člena, ki zadevajo prvo dovoljenje za začasno prebivanje. K tema členoma so bile dodane spremembe, ki uzakonjajo pogoje, pod katerimi lahko prosilec za mednarodno zaščito zaprosi za prvo enotno dovoljenje za bivanje in delo ter v primeru ugodnega postopka spremeni svoj bivanjski status iz prosilca za azil v delavca migranta. Uvedba takšne novosti se morda zdi na prvi pogled relativno nepomembna, vendar vsaj na polju pravnega ter državno-administrativnega dojemanja migracij predstavlja prelom glede na preteklo politiko in uveljavljeno prakso.

Najprej je treba pojasniti, kaj sploh določajo spremembe obeh členov. V skladu s spremembami Zakona o tujcih lahko prosilec za mednarodno zaščito, ki je bil v obvezno socialno zavarovanje vključen vsaj tri od zadnjih štirih mesecev in je zaposlen, vloži prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za bivanje in delo za namen zaposlitve. Trimesečni pogoj velja takrat, ko vlagatelj ni dobil negativnega odgovora s strani Ministrstva za notranje zadeve na njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. V primeru negativne odločitve s strani ministrstva se časovni pogoj zaposlitve podaljša na šest mesecev. Navkljub negativni odločitvi ministrstva prosilec za azil namreč še vedno ostaja v njegovi oskrbi, če na to odločitev vloži pritožbo na administrativno sodišče. Vse dokler sodišče odloča, ima posameznik legalen status v državi in lahko vloži vlogo za enotno dovoljenje in delo. Če sodišče zavrne pritožbo, ima zavrnjen prosilec še 10 dni časa od prejema odločbe o odstranitvi iz države, da zaprosi za enotno dovoljenje. V primeru pridobitve enotnega dovoljenja se postopek za mednarodno zaščito zaključi.

Prva verzija te določbe se je pojavila v interventnem zakonu o ukrepih na upravnih enotah julija lani. Interventni zakon, katerega glavni namen sta bili poenostavitev in pohitritev postopkov zaposlovanja tujcev, je med drugim vključeval tudi določilo, da lahko prosilec za azil, ki je zaposlen vsaj 9 mesecev, odda vlogo za enotno dovoljenje. Ta odločba je zadevala zelo majhno skupino ljudi, torej zaposlene prosilce, ki so v Sloveniji že daljši čas, odobrene vloge, oddane v zadnjem letu, pa verjetno komaj dosegajo dvomestne številke. Migrantski delavci predstavljajo skoraj 16 odstotkov celotne delovne sile v Sloveniji oziroma okoli 150 tisoč oseb. Zaradi intenzivnega naraščanja tujih delavcev v zadnjih letih so upravne enote vloge dobesedno preplavile. Spomnimo, da je bil interventni zakon sprejet kmalu po podpisu sporazuma o končanju stavke na upravnih enotah, ki so jo sprožile nevzdržne delovne razmere. Določba glede prosilcev za azil, ki je bila sprva vključena v interventni zakon z omejenim rokom trajanja, je tako aprila letos postala del ustaljene zakonodaje. 

Pomembno vlogo pri vključitvi možnosti prehoda med statusom prosilca za azil v delavca v zakonodajo je imela organizacija Ambasada Rog, ki vztrajno opozarja na dublinske deportacije prosilcev za azil na Hrvaško in pri tem izenačuje prosilce za azil in delavce, verjetno pa so pri lobiranju prav prišle tudi ustrezne povezave z vladnimi uslužbenci. Glede na naše izkušnje iz preteklih sestankov Ministrstva za notranje zadeve z nevladniki, ko smo se kot predstavniki organizacij Infokolpa in KD Gmajna udeležili srečanj z drugič ustoličenim Boštjanom Poklukarjem, so uradniki ministrstva odločno zavrnili vsakršno možnost uvedbe prehoda med statusom prosilca za azil in delavcem migrantom. V prevladujoči državni-administrativni teoriji migracij sta namreč ključni dve vrsti dejavnikov migracij, push in pull faktorji. Vojna in revščina sta push faktorja, bogastvo države, zaposlitvene in ženitne možnosti pa pull faktorji. Po besedah predstavnikov ministrstva bi bila možnost prehoda med statusi pull faktor za nezakonite migracije in zato nesprejemljiv ukrep. 

Raje kot da bi omogočili druge možnosti pridobitve dovoljenja za bivanje, je ministrstvo vztrajalo pri tem, da spravi zavrnjenega prosilca za azil v skrajno otežen položaj neregularnega migranta brez pravic. Onemogočanje možnosti regularizacije in skrajno oteževanje položaja neregularnih migrantov vključno z deportacijami in zapiranjem, je namreč del takoimenovane politike odvračanja ali detterance policy, skritega brata tiste perspektive, ki migracije reducira na push in pull dejavnike.

Drugi razlog, zakaj uzakonitev možnosti spremembe statusa prosilca za azil v delavca migranta predstavlja pravo malo zakonodajno revolucijo, pa je dejstvo, da migracije zaradi azila in ekonomske migracije znotraj državno-pravnega okvirja predstavljajo dve povsem ločeni polji, ki predvidevata različne postopke. Migracije zaradi azila so dojete kot migracije zaradi ogroženosti življenja zaradi ne-ekonomskih dejavnikov, kot so vojne ali pa napačne politične, spolne, verske in ostale pripadnosti, ki so prosilca spravile v življenjsko nevarnost v domači državi. Migracija brez potovalnih dovoljenj in prečkanje zelenih meja je predvidena v samem konceptu azila, torej dolžnosti države, da nudi zatočišče pred preganjanjem. Oseba najprej vstopi na ozemlje države, običajno nezakonito, in šele nato se začne postopek ugotavljanja, ali je prošnja za pridobitev zaščite upravičena. V praksi so azilni postopki lahko precej arbitrarni, kot na primer kažejo pretekli primeri zavrnilnih odločb prošenj afganistanskih in eritrejskih prosilcev za azil, kjer se zdi, da je bil glavni namen ministrstva pokazati, da zaščite za te skupnosti v Sloveniji ni.

Migracija zaradi dela, ki je veliko bolj množična, ne vsebuje komponentne neposredne življenjske ogroženosti, temveč predvideva, da oseba pred vstopom pridobi ustrezna dovoljenja za bivanje v državi, država pa opravi preverjanje osebe pred vstopom na ozemlje. Migracije zaradi dela so tako zasnovane kot »legalne migracije«, medtem ko migracije zaradi azila pridobijo svojo legalnost šele za nazaj, če oseba pridobi status mednarodne ali začasne zaščite. V primeru dokončne zavrnitve se prosilec po bivanjskem statusu vrne na začetek in postane neregularni migrant, katerega bivanje v državi je nezakonito. Sprejetje možnosti, da prosilec pridobi bivanjski status na podlagi dela ni novost v Evropi, je pa novost za uradnike na slovenskih upravnih enotah, ki se prvič srečujejo s takšnimi primeri. Šele praksa konkretnih postopkov bo namreč pokazala, kakšne so realne možnosti prosilcev, da raje pridobijo delovno dovoljenje, kot da leta čakajo v negotovosti, ali jutri pride negativna odločba.

Kot ponavadi, hudič se skriva v podrobnostih. Če prosilec za azil izpolni časovni pogoj zaposlitve in je še vedno v postopku pridobivanja mednarodne zaščite, so tu še ostale zahteve. Na primer predložitev originalnega in veljavnega potnega lista ali pa zahteva po dokazilu o nekaznovanosti iz izvorne države, ki ni starejše od treh mesecev, čeprav vlagatelj v Sloveniji lahko živi že več let. Torej vse tiste reči, ki v postopku vlaganja in podaljševanja dovoljenj za bivanje migrantom obisk lokalne upravne enote spremenijo v nočno moro in najboljši vic Franza Kafke. Z uvedbo spremembe statusa so prosilci za azil pridobili možnost dostopa do enotnega dovoljenja, pri pridobivanju katerega pa se soočajo z enakimi zahtevami kot ostali migranti v državi.

Vendar pa položaj prosilcev za azil ni enak vsem ostalim priseljencem, ki si urejajo svoje prebivanje v Sloveniji. Dokazni standard, ki je zahtevan za pridobitev mednarodne zaščite, je izredno visok. Uradniki v postopku zahtevajo konkretna dokazila o preganjanju prosilca. Mnogi tega strogega dokaznega standarda ne uspejo doseči in izpadejo iz kategorij, ki bi jim omogočale pridobitev mednarodne ali vsaj začasne zaščite. To pa še ne pomeni, da se lahko za pridobitev zahtevanih dokumentov v postopku enotnega delovnega dovoljenja obrnejo na institucije svoje države, iz katere so zbežali. 

Tudi če predpostavimo, da prosilec za azil ni zares preganjan v svoji državi in lahko vstopi na matično ambasado, je zavoljo postopka prisiljen kršiti zakon in nelegalno zapustiti državo, da pridobi nov potni list, če ambasade njegove države ni v Sloveniji. Obstaja sicer možnost zaprositve za tako imenovani potni list za tujca, ki ima krajšo veljavnost in se uporablja v času odločanja v postopku, vendar so upravne enote zelo zadržane pri izdajanju teh dokumentov, tako da običajno vloge ostajajo brez odgovora. Možnost prehoda iz statusa prosilca za azil v delavca migranta je vsekakor dobrodošla novost, kako zelo hroščat je sam postopek pridobivanja dovoljenja, pa bodo pokazali šele konkretni primeri.

Terminal je za Infokolpo pripravil Jošt Žagar.