Vlada je prejšnji teden sprejela mnenje o Zakonu o spremembah zakona o prispevkih za socialno varnost. Zakon so na pobudo iniciative Glas ljudstva vložili štirje poslanci in poslanke državnega zbora, njegov namen pa je z dvigom prispevne stopnje za zdravstveno zavarovanje preoblikovati obvezni zdravstveni prispevek v pravično zdravstveno dajatev. Vlada je v mnenju zapisala, da zakona ne podpira, in ker tudi sama ni predstavila predloga preoblikovanja obveznega zdravstvenega prispevka, to pomeni, da je prelomila še eno v vrsti obljub, s katerimi so plahtali javnost pred volitvami in tekom mandata. 

Obvezni zdravstveni prispevek je bil uveden prvega januarja 2024, po tem, ko je bilo 31. decembra 2023 ukinjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Slednje smo v Sloveniji poznali vse od leta 1992, ko so se tranzicijske politične elite odločile za tovrstno sofinanciranje zdravstvenega sistema. Takrat so trdili, da je zaradi osamosvojitve nastal razkorak med znižanim BDP-jem in zdravstvenimi pričakovanji državljanov. Pričakovanja ljudi v času obnove kapitalizma so bila gotovo v razkoraku z realnostjo, a pravi razlog za uvedbo dopolnilnega zavarovanja je bila njegova proticiklična funkcija. V času krize in visoke brezposelnosti, ko upadejo prilivi iz prispevkov, to zavarovanje namreč zagotavlja dodatno financiranje zdravstvenega sistema, saj ga morajo ljudje plačevati ne glede na svoj zaposlitveni status.

Ceno tovrstnega protikriznega mehanizma so torej v celoti prenesli na delovne ljudi in preostale zavarovance, ki so to zavarovanje morali plačevati iz svojega neto dohodka. Premije dopolnilnega zavarovanja so bile načeloma enake za vse, kar pomeni, da je v logiki financiranja umanjkala kakršnakoli solidarnost med premožnimi in revnimi, na kateri sicer sloni obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker je bil znesek enak za vse, je predstavljal bistveno večje breme za tiste z nižjimi prihodki in ranljive skupine. Vprašanje dopolnilnega zavarovanja je torej vprašanje, ali želimo zdravstveni sistem financirati solidarno, kjer vsak prispeva po svojih zmožnostih, ali ne. 

Ko je Robert Golob aprila 2023 napovedal ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je pojasnil, da gre za prvi korak in da lahko do konca leta 2024 pričakujemo preoblikovanje financiranja zdravstva v smeri večje socialne pravičnosti. Zakon, ki ga je dan pred Golobovo tiskovno konferenco vložila poslanska skupina Svoboda, je uvajal enoten obvezni zdravstveni prispevek. Koalicija je pobiranje prispevka naložila javni zdravstveni blagajni, komercialne in zasebne zavarovalnice pa prepustila izvajanju tržnih dejavnosti. Slednje gre zavarovalnicam dobro od rok, saj zaradi čakalnih dob v javnem zdravstvu cvetijo dodatna zavarovanja, profite pa zavarovalnice ustvarjajo še z zasebnimi izvajalci zdravstvenih storitev, ki so si jih prilastile v preteklosti. Vzajemna ima na primer v lasti družbo Aristotel, pa Dentalni center Varuh zdravja, družbo Barsos in Center celostne oskrbe. Ti izvajalci imajo pogosto tudi koncesije za opravljanje dejavnosti, kar pomeni, da se zavarovalnic v resnici ni odrezalo od javnega denarja.

Vlada Roberta Goloba je morda na papirju ukinila dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ni pa odpravila njegove logike. In prav to so v svojem mnenju k predlogu zakona v Glasu ljudstva tudi potrdili. Zapisali so, da obvezni zdravstveni prispevek deluje kot proticiklični stabilizator, saj v času zmanjšanja gospodarske aktivnosti zagotavlja relativno stabilen vir financiranja. S tem so potrdili, da ima obvezni zdravstveni prispevek enako funkcijo in da deluje po enaki logiki kot dopolnilno zdravstveno zavarovanje. 

Vlada je šla v svojem mnenju še korak dlje. Predlog Glasu ljudstva so premotrili z vidika učinka na zavarovance in ugotovili, da bi bili revni, upokojenci in manj premožni na boljšem, saj bi jim ostalo več denarja. V resnici bi po predlogu manj plačevalo kar 90 odstotkov zavezancev, a tisto, kar je ministre in ministrice najbolj zabolelo, je učinek, ki bi ga predlog imel na 10 odstotkov najbolje plačanih. Ti bi po predlogu plačevali več in za vlado je to več kot nesprejemljivo. Zato so svoj premislek usmerili v to, kaj bi ljudje z dodatnim denarjem počeli, in ugotovili, da bi ga večina preprosto porabila do zadnjega centa. Pri vsem skupaj je po mnenju vlade najbolj škandalozno še to, da bi ljudje denar porabili za blago, ki ima nižjo davčno stopnjo. In to drži. Ljudje bi si kupili mleko, sadje, kruh, zelenjavo ali zdravila in po večini ne bi vlagali v nepremičnine ali naložbene portfelje. Vlada je tako sklenila in zapisala, da gre za likvidnostno omejene ljudi, ki s svojo potrošnjo ne bi bistveno prispevali v državno blagajno.

Če pobliže pogledamo, kdo povzroča tako imenovano likvidnostno omejenost, pa že na samem primeru obveznega zdravstvenega prispevka postane jasno, da je to vlada sama. Obvezni zdravstveni prispevek za razliko od premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo je nadomestil, ni vključen v dohodninsko osnovo. Na ta znesek se ne plača dohodnina, kar pomeni, da tisti z višjimi zaslužki dejansko plačajo manj kot tisti z najnižjimi. Ljudje s prejemki, nižjimi od 1000 evrov neto, in takšnih je okoli pol milijona, dohodnine ne plačujejo in zato plačajo celoten znesek obveznega prispevka, ki za letos znaša dobrih 37 evrov. Tisti z najvišjimi prejemki pa zaradi nepravičnega režima v resnici plačajo zgolj polovico tega zneska. 

Na nepravičnost ureditve, kjer posamezniki v najvišjem dohodninskem razredu plačujejo pol manj od tistih, ki dohodnine ne plačujejo, je že spomladi lansko leto opozorila študija, ki jo je po naročilu Ministrstva za zdravje pripravil Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete. Študija vsebuje kar 15 predlogov preoblikovanja obveznega prispevka v bolj pravično dajatev. A Ministru za finance ni bil všeč niti eden od predlogov, obljubo o preoblikovanju do konca leta 2024 pa je predsednik vlade gladko požrl. Vlada se torej z likvidnostno omejenimi ukvarja zgolj tako, da pojasnjuje, zakaj si revščino zaslužijo. S svojimi ukrepi pa skrbi predvsem za blagostanje likvidnostno privilegiranih.