COP je okrajšava za Conference of Parties (to the convention) in se v primeru COP30 nanaša na 30. srečanje podpisnic mednarodnega sporazuma Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Končni cilj konvencije, ki je bila sprejeta na svetovnem vrhu v Riu de Janeiru leta 1992, je doseči ustalitev koncentracij toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bo preprečevala nevaren človekov vpliv na podnebni sistem. Kot pove že ime, okvirna konvencija, je ta predstavljala zgolj okvir, ki naj bi mu sledili protokoli za operacionalizacijo dogovorov držav o zniževanju emisij. Kjotski protokol, podpisan leta 1997, je kot prvi pravno zavezujoč sporazum nalagal razvitim državam obveznosti zmanjševanja emisij teh plinov. Veljati je začel leta 2005, ko ga je ratificirala Rusija, prvo ciljno obdobje je bilo 2008–2012. Sporazum iz Dohe, dodan Kjotskemu protokolu, je podaljšal obveznosti zniževanja emisij za razvite države na drugo ciljno obdobje, 2013–2020.

Nadomestil ga je Pariški sporazum, ki pa temelji na prostovoljnih prispevkih, ki jih države same pripravijo in sporočijo sekretariatu UNFCCC. Slednji je rezultat prizadevanj ameriške administracije zaradi izkušenj s soglasno zavrnitvijo ratifikacije Kjotskega protokola leta 2001 v ameriškem senatu. Z obrazložitvijo, da gre le za politično zavezo, ne pa mednarodno pogodbo v skladu z ameriškim pravom, je ameriški predsednik Barack Obama lahko podpisal sporazum glede na svoje pristojnosti izvršne oblasti ZDA. Pariški sporazum tako temelji na političnih zavezah, ob tem se zanaša na pritisk mednarodne in domače javnosti za sprejem, preložitev in izpolnjevanje prostovoljnih zavez držav. 

Letna poročila UNEP o vrzeli pri zavezah za zmanjševanje emisij kažejo, da so trenutne zaveze članic nezadostne za omilitev segrevanja pod ciljem. Trenutno zaveze držav skupaj kažejo na segrevanje med 2,6 in 3,1 stopinje Celzija, kar pomeni ogrožajoče učinke za preživetje ljudi.  Ker so države zavezane k prostovoljnim preložitvam zavez in skupni odgovornosti za doseganje cilja, ni vzvoda za ugotavljanje odgovornosti posamezne države in načina za sankcioniranje neizpolnjevanja zavez. COP na odločitve le opozarja in poziva k ukrepanju. Podobno je ob nedoseganju dogovorjenih sklepov. Na primer: finančni cilj, da bodo razvite države zagotavljale 85 milijard evrov pomoči državam v razvoju letno do leta 2020, ni bil izpolnjen. Brez pravnih vzvodov za ukrepanje so odločitve na COP le ponovno pozvale k izpolnitvi cilja.

UNEP tako ugotavlja, da je bilo desetletje 2010–2020 v tem smislu izgubljeno, saj so ne glede na zaveze, politike in ukrepe emisije rasle, kot je bilo predvideno v scenariju brez ukrepov. Svetovne emisije še naprej naraščajo, saj so učinki podnebnih politik nezadostni za izravnavo vpliva ključnih dejavnikov ekonomske rasti in rasti prebivalstva. Tak trend se lahko pričakuje tudi v prihodnosti. 

Mednarodnopravna teža dogovorov in moč mednarodne skupnosti za obravnavanje podnebnih sprememb sta tako nezadostni. Odločitve niso le premalo ambiciozne in prepozne, ampak tudi nepomembne z vidika mednarodnega prava v luči umanjkanja pravnih vzvodov, neuporabljenih političnih ali pravnih sredstev ob nedoseganju ciljev. Upanje in pomemben del rešitve tako predstavljajo aktivnosti civilne družbe, kot so tožbe državljanov proti podjetjem in državam, ter pritisk javnosti, posebej na lokalne odločevalce. V tem pogledu je pomemben simbolični dogodek COP30 bike ride – kolesarjenje za podnebno pravičnost, saj naslavlja na slovenske občine ter ključne odločevalce deset konkretnih predlogov.

Ti predlogi, katerih cilj je izboljšanje pogojev za kolesarjenje, obsegajo zahteve za vzpostavitev osnovne kolesarske infrastrukture, omejevanje avtomobilskega prometa, sprejetje načrta za razvoj kolesarjenja in povečanje površin, namenjenih pešcem in kolesarjem. Poleg tega vključujejo postavitev varnih kapacitet za parkiranje ter shranjevanje vseh vrst koles, organizacijo dogodkov za spodbujanje kolesarjenja ter javnih prostorov, ki spodbujajo druženje ter omogočajo popravilo koles in organizacijo izobraževanj za večjo varnost in krepitev samozavesti kolesarjev. Med predloge lahko uvrstimo tudi podporo gospodarstvu z davčnimi olajšavami in subvencijami, razvoj logistike s kolesi in spremljanje kazalnikov. Občine lahko predloge simbolično podprejo z zavezo oziroma izjavo o podpori.

Ko globalni sporazumi odpovedujejo, je ključno pogledati, kako države same uresničujejo zaveze. Kakšna je torej situacija v Sloveniji? V prvem ciljnem obdobju Kjotskega protokola, 2008–2012, nam je uspelo doseči cilj zmanjšanja emisij za 8 odstotkov glede na izhodiščno leto zaradi upada gospodarskih aktivnosti kot posledice svetovne gospodarske krize. V drugem kjotskem obdobju smo kot del Evropske unije, ki v mednarodnih podnebnih pogajanjih nastopa kot enoten akter, prevzeli obveznosti zniževanja emisij kot skupina. EU pravno razdeli bremena zniževanja emisij v skladu z razvitostjo države, kar pomeni, da je imela Slovenija znotraj Unije cilj do leta 2020 ne povečati emisije za več kot 4 odstotke. To je v skladu z neobstoječo ambicioznostjo cilja tudi dosegla. Cilj za leto 2030 pa je precej bolj ambiciozen, sploh če v obzir vzamemo naraščanje emisij v sektorju prometa.

Promet je tudi edini sektor, v katerem emisije naraščajo. S tem je postal največji vir emisij toplogrednih plinov v Sloveniji. Poročilo o izvajanju Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta zato opozarja, da trenutni trend ne zagotavlja doseganja ciljev za leto 2030, pri čemer označi promet kot najbolj kritičen. Poročilo tudi zopet opozarja na neobstoječe vodenje izvajanja ali sistematično spremljanje izvajanja ukrepov, kar so nevladne organizacije kot ključno pomanjkljivost izpostavile tudi ob sprejemanju novega podnebnega zakona. Brez jasne odgovornosti bomo še naprej priče paradoksalni situaciji, ko resorno ministrstvo za okolje, podnebje in energijo hkrati subvencionira podnebne ukrepe in fosilna goriva – na primer z nižanjem trošarin za pogonska goriva. Kazalci okolja, ki jih objavlja ARSO, pa niso bili posodobljeni v nekaterih primerih že več let.

Promet je v Sloveniji leta 2023 predstavljal največji delež, 36 odstotkov skupnih emisij in ni dosegel sektorskih indikativnih ciljev. Medtem je proizvodnja elektrike in toplote predstavljala 25 odstotkov, industrija pa 17 odstotkov. Glede na leto 2005 so se emisije v prometu povečale za 22 odstotkov, pri vseh drugih sektorjih pa zmanjšale. Tudi na evropski ravni je promet edini sektor, ki obsega več emisij kot leta 1990. Pri tem pa v Evropi osebni avtomobili povzročajo 43 odstotkov vseh emisij v prometu, v Sloveniji pa kar dve tretjini. Analize potovalnih navad v Sloveniji kažejo, da je celo pri poteh, dolgih do 2,5 kilometra, največ teh opravljenih z avtomobilom, prav tako pri poteh, dolgih do 5 kilometrov, kar je razdalja, ki jo je enostavno mogoče premagati s kolesom. Pri tem pa je kar 70 odstotkov poti opravljenih samo z voznikom v avtu. Peljemo se tudi vedno dlje, vedno bolj zaradi drugih opravkov (ne pa dela) in vedno bolj sami, pogosto tudi v vedno večjih in potratnejših vozilih. Učinki evropske politike omejevanja izpustov CO2 iz avtomobilov so bili izničeni zaradi nakupov vozil tipa SUV, največkrat brez potrebe, so pokazale analize. 

Medtem ko se v Ljubljani branijo, da podatki o onesnaženosti kažejo napačno sliko, analize kažejo, da bi lahko v mestih že samo z uporabo obstoječih tehnologij – več hoje, kolesarjenja in javnega potniškega prometa – dosegli ogljično nevtralnost do leta 2030. 

Zato je potrebno opozarjanje na nujno izboljšanje pogojev za kolesarjenje v občinah. COP30 bike ride – kolesarimo za podnebno pravičnost je štafeta, ki poteka od Bakuja v Azerbajdžanu, kjer je COP29 potekal lani, do Belema v Braziliji, kjer bo potekal COP30. Štafeto bodo čez Atlantik prenesli jadralci. Slovenijo bo prečkala v tednu, ko se zaključuje Dirka po Franciji, med torkom, 22. julija, in soboto, 26. julija 2025. Postanki in simbolična predaja štafete s transparentom bodo potekali v Novem mestu, Ljubljani, Postojni in Novi Gorici. 

Danes je v Ljubljani predviden prost dan. Namesto etape bosta ta dan organizirana kritična masa – skupinsko kolesarjenje po mestu – ter kolesarski piknik. Danes poteka kolesarska parada s piknikom ob Savi, jutri pa kolesarjenje od Ljubljane do Postojne, ki ga bomo pospremili s predajo desetih predlogov Mestni občini Ljubljana.