Skesane srajce
Zgodilo se je to, pred čimer so bogaboječi dolenjski kmetje, sinovi zemlje, vseskozi svarili v oblakih živeče ljubljanske srajce. Tragedija, umor sredi belega dneva. Moralo se je to zgoditi, da so od realnosti odmaknjeni levičarji spregledali. Soočite se zdaj s posledicami svoje ignorance, ljubljanske srajce, in se pokesajte.
In ljubljanske srajce so se pokesale. Takoj je odstopila ministrica za pravosodje Andreja Katič. Po sestanku vlade je verjetno potem, ko je slišal par prepričljivih argumentov, odstopil še notranji minister Boštjan Poklukar. Kakopak, njuna resorja sta zatajila, onadva sta zatajila. Naslovi lokalnih novic ponavljajo: priljubljeni Novomeščan, cenjeni član skupnosti, ki so ga imeli vsi radi, je z življenjem plačal, ker je mehanizem države odpovedal. Bo torej odletel še boter Mesec kot minister za socialne zadeve? Inšalah.
Ne moremo si več privoščiti hecanja z izobraževanji Romov o delovnih navadah in mirnem sobivanju. Vrag je vzel šalo, ciganski sovrag pa življenje. Premier Robert Golob je takoj poslal okrepitve policijski upravi Novo mesto. Napovedal je radikalne ukrepe. Jasno je, da vladi odziv narekuje desna retorika. Jasno je, da želi omiliti napad z desne. Golob je hitro posvaril pred oboroževanjem, kar se očitno nanaša na stare pozive članov Slovenske demokratske stranke. Sicer pa želi čim bolj ustreči vsem zahtevam po rešitvi romskega vprašanja, lepše rečeno naslavljanja romske problematike, da le ne bo razjarjeno ljudstvo ustanovilo kakšnih vaških straž. In jasno je, da ne želi izpasti kot aroganti liberalci, ki dolenjskim civilistom namesto policijske zaščite pred romskimi nasilneži pridigajo o ljubezni in strpnosti. Volitve se bližajo.
Tako pri medijskem poročanju kot pri izjavah za javnost, ki jih dajejo politiki, ostaja edino politično korektno, da ne govorimo o romskem nasilju, ampak vselej poudarimo, da gre za nasilje posameznikov iz romske skupnosti. Toda brez skrbi, da tega nihče tako ne obravnava niti v preostalih besedah, kaj šele v dejanjih. Državljani protestirajo, ker imajo dovolj romskega kriminala. Policija je svoj kader poslala v romska naselja. Novinarji novico kontekstualizirajo z naštevanjem preteklih primerov nasilja posameznikov, ki jim je skupna narodnost. V resnici so po smrti Novomeščana zaradi romskih udarcev vsi dosegli soglasje, da je problem skupnost, obstajajo le posamezniki, ki »se trudijo spremeniti« in katerih omenjanje služi kot alibi. Poznamo tudi dobre Rome. Ampak romska skupnost pa kot organizirana ciganska mafija preži na poštene civiliste. Zato so odzivi taki in zato je zavladalo takšno vzdušje.
Vzdušje pa je tako, kot da je Slovenija pred novomeškim lokalom doživela najhujši pretep in prvo smrtno žrtev od druge svetovne vojne, zakaj na priljubljenega člana skupnosti so se spravili posamezniki iz druge, zunanje skupnosti. V primerih družinskega nasilja, vse do umora drage in ljubljene sorodne duše, pardon, partnerke, ne odstopita ne policijski minister ne minister za delo, družino in socialne zadeve. To je z razlogom nepolitičen dogodek, primeren za črno kroniko. Tja se ironično uvršča prav zato, ker dejansko ni pol toliko šokanten, kot z velikimi črkami vpije clickbaity naslov. Represivno zatohlost atomiziranih osebnih odvisnosti tako opevane družinske idile je treba na vsake toliko vzdrževati z nasiljem. Država ni zatajila, država je okvire, v katerih se to dogaja, postavila z ustavo, najbolj svetim pismom, ki je bilo kdaj napisano. Letno statistiko bo naslednje leto nekje citirala osamljena feministka, ampak pri tem bo ostalo. Pred določenim predlogom komunistov se še po dvesto letih tresejo celo najbolj radikalni.
Integracija je bila od samega začetka sprenevedanje. Romi so za kapital odvečna populacija. Kljub vsemu govoru o integraciji kapitalist raje ne bi zaposlil Romov. Posebne usposobljenosti pri njih ne najde, zraven se pa boji, da bi mu še kaj neprivitega ukradli. Razen če se iz svojega blata magično manifestirajo v kravatah in z diplomami, so ekonomsko nezanimivi.
Integriranost posameznika iz katerekoli skupnosti pa je odvisna od njegove uporabnosti za kapital. Kdor ne zmore svoje uporabnosti dokazati delodajalski gnadi, ta kot odvečni človek spi na ulici, tisti, s katere ga zgledni državljani ne odženejo. Ker je pogoj za preživetje to, da si na tako imenovanem trgu dela najdeš gospodarja, je to očitno smisel tvojega življenja. Ti si kar misli, da te je dobri Bog poslal na svet, da ljubiš in si ljubljen, še bolj milostljiva gospôda te tolerira na tem svetu zato, da delaš. Ker živimo v ustavno zagotovljeni družbi enakih, to velja enako za vse, Slovence in Rome. Razlika med Romi in Slovenci je, da slovenske proletarce družbena sortirnica razenači po nerasističnih ključih. Začne s premoženjskim položajem družine, nato v prvem razredu osnovne šole otroke loči na pametne, neumne in problematične. Izšolane pretendente za privilegirane intelektualce pa nazadnje loči na »nepote« z vezami in razočarane prekarce, ki jim unovčenje magisterija družboslovnih ved ni usojeno. Romski lumpenproletariat je od začetka izločen iz tega procesa in vse težje ga je tolerirati.
Toda še tako odvečna populacija se ne bo prostovoljno vdrla v zemljo. In tako ostaja in obstaja na obrobju. In na obrobju lahko obstaja samo parazitsko. Ali živi od kriminala ali od sociale, ki jo dobiva kot podkupnino, da s svojim kriminalom ne ogroža večine, kot med vrsticami to opredeljuje liberalni diskurz. V vsakem primeru so z gledišča zglednega, delovnega državljana asocialni nekoristni jedci. In za pridnega državljana odvečni ljudje kot kriminalci pomenijo samo grožnjo.
Rasizem potem ni predsodek v dobesednem pomenu vnaprejšnje sodbe. Je naknadno upravičevanje obstoječega stanja z iskanjem inherentnih napak pri luzerjih. Romi niso odveč v kapitalizmu, oni nimajo delovnih navad. Mimogrede, isti rasistični kovanec ima še drugo plat – Slovenci so hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ki za razliko od lenih Romov neizmerno uživajo v vsakodnevnem oddajanju svoje poslušnosti v najem.
Ta rasizem potem služi kot opravičilo za odstranjevanje odvečnih. V resnici je to edini način ukvarjanja z odvečno populacijo, ki ga dopušča kapitalistični okvir. Nacistično iztrebljanje asocialnih nekoristnih jedcev, od invalidov do Romov, je le najbolj skrajen primer. Pojem skrajnosti pa namiguje, da fundamentalnega nasprotja ni, so le stopnje. Razumevanje integracije Romov kot socializacije je samo prebesedena oznaka asocialnosti na pižamah romskih taboriščnikov. Policijska obkolitev romskih naselij je še praktični premik k večji fašističnosti reševanja vprašanja odvečnih. Smrtonosni pretep v Novem mestu pride prav. Ker se Romi dokazano niso uspeli socializirati, se lahko brez slabe vesti nehamo sprenevedati. Pred predlogom fašistov se zdaj tresejo samo še tarče.
Dodaj komentar
Komentiraj