Moj glas, tvoja izbira
Jutri bo na Odboru Evropskega parlamenta za pravice žensk in enakosti spolov, znanemu tudi pod kratico FEMM, potekalo prvo glasovanje o pobudi My voice, my choice. Gre za iniciativo, ki od Evropske unije zahteva, da vzpostavi primeren finančni mehanizem, ki bo voljnim državam članicam omogočal zagotovitev dostopa do varne umetne prekinitve nosečnosti. Ta evropska državljanska iniciativa je vzklila v Sloveniji znotraj nevladne organizacije Inštitut 8. marec, od koder se je razširila po celotni uniji. Trenutno jo podpira že več kot 300 organizacij. V inštitutu so s projektom začeli tri leta nazaj v sodelovanju z aktivisti iz Avstrije, Finske, Irske, Hrvaške, Španije in Poljske. Če bo pobuda v sredo prestala glasovanje znotraj omenjenega odbora, jo čaka še glasovanje na plenarni seji Evropskega parlamenta kasneje ta mesec. Četudi bi bila tam uspešna, jo lahko ovrže tudi Evropska komisija, kar bo odločeno najkasneje marca naslednje leto.
Na družbenih omrežjih iniciative so zapisali, da kljub spremljanju postopkov v Bruslju niso prepričani, kakšen bo izid glasovanja. Težava je namreč v pridobivanju naklonjenosti poslancev iz največje poslanske skupine Evropske ljudske stranke, z drugimi besedami krščanskih demokratov, znanih tudi pod kratico EPP. V preteklosti so prav znotraj te skupine najglasneje nasprotovali odločanju o reproduktivnih pravicah na ravni Evropske unije. Aprila lani je parlament glasoval o resoluciji, ki bi pravico do splava vključila v Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Odločitev je bila sprejeta s 336 glasovi, a kljub temu ostaja nezavezujoča, saj bi jo morala potrditi še komisija in vse države članice. Prav tako so jo zavrnili nekateri poslanci EPP, ki skupaj s sorodnimi strankami desnega pola menijo, da zadeva ni v pristojnosti Evropske unije. Poleg raznih kvazi moralnih pomislekov je to zgolj še eden izmed poceni argumentov, ki jih uveljavljajo. Kljub temu bi bilo za uspeh iniciative ključno pridobiti tudi glasove iz njihovih vrst.
Da je pot pobude še dolga in negotova je jasno, a ne le zaradi trenutne politične klime. Leta 2013 je takratna portugalska evropska poslanka Edite Estrela predlagala nezavezujočo resolucijo o zdravju in reproduktivnih pravicah žensk v Evropski uniji. Poročilo, imenovano Estrela report, se ni osredotočalo le na dostop do varnega splava, ampak je vsebovalo več kot 20 priporočil. Države članice je pozvalo k zagotavljanju starosti primerne celovite spolne vzgoje, zdravljenje spolno prenosljivih bolezni in dostop do varne kontracepcije. Poročilo je med drugim obsodilo tudi negativne učinke najstniške nosečnosti. Resolucija je bila tesno zavrnjena, nasprotujoči poslanci pa so sprejeli protiresolucijo, s katero so potrdili, da se takšna vprašanja rešujejo na državnem nivoju.
Znotraj Estreline socialistične stranke so se torej že dobro desetletje nazaj zavedali, da je morda najbolj učinkovit način premagovanja najstniške nosečnosti prav ustrezna izobrazba o spolnosti in dostop do kontracepcije. Ta koncept pa ne straši samo konservativcev na ravni Evropske unije, a še danes v nezgodo spravlja tudi nekatere slovenske politike. Slovenska demokratska stranka je lani kot enega izmed svojih številnih stranskih podvigov predlagala dopolnitev kazenskega zakonika, s katerim bi prepovedali izobraževanje mladoletnih oseb o spolni identiteti. Predlog je bil po glasovanju v državnem zboru zavrnjen, tako da SDS-u ni uspelo rešiti prav nobene duše. Iz tega sicer sklepamo, da če za spolno identiteto ne izveš, ta praktično ne obstaja. Če bi bilo to vsaj približno res, potem tudi zatiskanje oči pred najstniško spolnostjo ne bi imelo tako očitnih posledic.
Umor Aleša Šutarja v Novem mestu je slovensko vlado tako rekoč prisilil k površnem razmisleku o romski skupnosti na Dolenjskem. Ta je vodil v hitro sestavljen Šutarjev zakon, ki med drugim predvideva ukinitev otroškega dodatka za mladoletne mamice. Z ukrepom želijo vplivati na povečano število deklet, ki zanosijo pred 18. letom starosti, predvsem znotraj omenjene manjšine. Odvzeti finančno pomoč najbolj ranljivim posameznicam je seveda veliko lažje kot vzpostaviti sistem, na podlagi katerega bi mladi pridobili primerno znanje o spolnih odnosih in uporabi kontracepcije. Spolna vzgoja v Sloveniji namreč ni zakonsko obvezna in posledično nima predpisane strukture. Pomanjkljivo ozaveščanje mladostnikov na tem področju ima vpliv tudi na porast spolnega in družinskega nasilja.
Sicer je v evropski skupnosti, kjer nekateri odločevalci dostop do zdravstvene oskrbe na reproduktivnem področju smatrajo za radikalno levičarsko agendo, težko pričakovati konkretne premike. Poskusi širjenja tega mišljenja postajajo tako rekoč nevzdržni. Prepričati peščico konservativnih poslancev, da izkažejo ščepec empatije do oseb, katerih življenje bi bilo zaradi oteženega dostopa do splava ogroženo, se trenutno zdi kot misija nemogoče. Da so vse pravice veliko lažje odvzete, kot so priborjene, so leta 2022 že dokazali v Združenih državah Amerike. Mineva namreč četrto leto, odkar je vrhovno sodišče ZDA razveljavilo zvezno ustavno pravico do splava, imenovano Roe proti Wade. S tem je presojanje o zakonitosti splava prepustilo posameznim zveznim državam. Pravica do odločanja o lastnemu telesu je tako vse prej kot samoumevna, tudi znotraj države, kjer je pravica do splava vpisana v ustavo.
V kolikor pobuda ne bo sprejeta, bo to predvsem posledica dejstva, da Evropska unija tovrstnih ukrepov ni nikoli imela v interesu. Govorimo namreč o isti Evropski uniji, ki ni uvedla nikakršnih sankcij za tvorbo Izrael, zaradi katere je več kot 19 tisoč otrok v Gazi ostalo brez staršev. Številni politiki s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Layen na čelu pa so medtem opozarjali na pravico do samoobrambe države, ki še danes v enklavo blokira uvoz potrebščin, kot so higienski vložki, formula za dojenčke, plenice in podobno. Lahko bi hlinili presenečenje, a gre vendarle za unijo, ki ji narekuje kapital. Ostale pravljice o krščanskih vrednotah in ljubezni do življenja so le nepomemben šum v ozadju.
Dodaj komentar
Komentiraj