Misliti Sirijo
Sirija je s padcem dolgoletnega predsednika Bašarja Al Asada in s tem dinastije Al Asad, ki je državi vladala več kot petdeset let, vstopila v novo politično realnost. Predsednik Ahmed Al Šara, ki je oblast prevzel po tem, ko je izvršil državni udar decembra lani, na mednarodnem odru podira tabuje in ustvarja precedense. Al Šara, bivši član Al Kaide in zaveznik Islamske države, se kot prvi med nekdanjimi džihadističnimi borci na uradnih srečanjih druži z najvplivnejšimi svetovnimi voditelji, med drugim tudi z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Medtem so Združene države ukinile izjemno močne gospodarske sankcije, ki so bile proti Siriji uvedene v času predsedovanja Al Asada, hkrati pa so odpravile tudi denarno nagrado za glavo njegovega antagonista in naslednika Ahmeda Al Šare.
Nova vlada, ki jo je Al Šara izbral sam, je predvsem v zahodnih državniških krogih sprejeta kot legitimna oblast nove Sirije. Njeni predstavniki na mednarodnih političnih srečanjih govorijo v imenu vseh Sirijk in Sirijcev. Stvarnost pa je takšna, da vlada v Damasku nadzoruje zgolj slabih šestdeset odstotkov ozemlja države. Severovzhodno od reke Evfrat že vse od leta 2015 deluje Avtonomna administracija severovzhodne Sirije s svojimi oboroženimi enotami – Sirskimi demokratičnimi silami, krajše SDF. V tej politični tvorbi že vse od njenega nastanka glavno vlogo igra kurdska manjšina, so pa v politično odločanje in enote SDF vključene vse etnične in verske skupnosti. Na jugu države v provinci Suvajda so si neodvisnost po spopadih z milicami, zvestimi Damasku, letos poleti priborili druzi, versko-etnična manjšina v večinsko sunitsko arabski državi. Poleg tega del sirskega ozemlja okupira tudi sionistična tvorba, ki je decembra zavzela celotno Golansko planoto. Med vsemi temi in še nekaterimi drugimi akterji zadnjih deset mesecev prihaja do sporadičnih spopadov, ki so v nekaterih primerih vodili do pokolov civilnega prebivalstva. Tak primer se je zgodil marca, ko so sunitske milice v zahodnih regijah Latakija in Tartus izvedle pokol nad alavitsko manjšino, iz katere je prihajal prejšnji predsednik Bašar Al Asad.
Tudi če bi imeli odprt zemljevid Sirije in bi uspeli prepoznati, kdo ima kje oblast, še vedno ne bi mogli diagnosticirati, kdo je kdo, kdo kaj hoče, kdo komu odgovarja oziroma kdo je zares zvest komu. A v državi, kot je današnja Sirija, kjer vse od leta 2011 divjajo oboroženi konflikti in kjer je tudi ugrabitev najbolj vsakdanja praksa za doseganje političnih ciljev, je to v resnici nekaj povsem razumljivega. Cilj današnjega Odprtega političnega termina je na kar se da razumljiv način analizirati razmerja moči, ki določajo stanje na terenu, saj le teren determinira življenje Sirijk in Sirijcev.
Lep primer ozemeljske razklanosti Sirije je Alep, drugo največje sirsko mesto. Alep je bil prvo mesto, ki so ga med decembrskim državnim udarom osvojili uporniki oborožene skupine Hajat Tahrir Al Šam, krajše HTS, pod vodstvom Al Šare. Kljub temu da je Alep padel prvi in da je mesto pod nadzorom nove vlade, sta soseski Šejk Masud in Ašrafija še naprej pod upravo Avtonomne administracije severovzhodne Sirije. V tej dislocirani enoti živijo predvsem Kurdi, v sicer večinsko arabskem mestu.
V začetku prejšnjega tedna je v Šejk Masudu in Ašrafiji prišlo do spopadov med pripadniki vladnih sil in Asajiši, posebno policijo, ki deluje v obeh soseskah in odgovarja oblastem Avtonomne administracije severovzhodne Sirije. Po tem, ko so vladne sile zaprle vse izhode iz obeh sosesk, je prišlo do protestov prebivalcev, na katere so se vladne sile odzvale s solzivcem, kar je privedlo do oboroženega spopada s člani Asajišev. Kot pojasni Gasan Bazo, neodvisni novinar iz vzhodne regije Heseke, nasilje vladnih sil ni presenetilo prebivalcev obeh sosesk.
Desetega marca sta vlada v Damasku in Avtonomna administracija severovzhodne Sirije dosegli nezavezujoč dogovor o integraciji SDF-a v državno vojsko in priključitvi ozemlja pod oblast vlade. Edini del tega dogovora, ki se je uresničil, je bila zaveza SDF-a, da v zameno za avtonomijo umakne svoje sile iz Alepa. V soseskah Šejk Masud in Ašrafija tako ni borcev SDF, temveč zgolj policija Asajiš.
Soseski, ki imata predvsem za sirske Kurde zgodovinski pomen v boju proti Islamski državi, tako delujeta kot neke vrste dislocirani enoti Avtonomne administracije severovzhodne Sirije, na vseh izhodih pa so postavljene vojaške kontrolne točke.
Prebivalci obeh sosek so tako podvrženi drugi politični oblasti kot njihovi sosedje v preostalih delih mesta Alep. Kljub temu jih je, kot pojasnjuje Bazo, izolacija prisilila, da se vsaj gospodarsko povežejo z ostalimi deli mesta.
Nasprotno osrednji del ozemlja Avtonomne administracije severovzhodne Sirije z vlado v Damasku gospodarsko sploh ne sodeluje. Za novo vlado je to problem predvsem zato, ker je severovzhod edini del Sirije, ki je bogat z nafto. Po besedah Mohameda Hasana, neodvisnega novinarja iz Kamišloja, imajo največ koristi zaradi teh razmer trgovski posredniki.
Javne storitve so na severovzhodu Sirije povsem ločene od tistih v preostalem delu države. Tako je na primer tudi šolski sistem povsem drugačen kot tisti na ozemljih pod nadzorom vlade v Damasku.
Avtonomna administracija severovzhodne Sirije in njene oborožene sile SDF, sestavljene iz različnih oboroženih skupin, med katerimi izstopajo samoobrambne enote YPG in ženske samoobrambne enote YPJ, so zgodovinsko povezane z Delavsko stranko Kurdistana, bolj znano kot PKK. Stranka, ustanovljena v Turčiji, je več kot 40 let predstavljala glavnega antagonista turške države. Letos spomladi je PKK v dogovoru s turško vlado sprejela razorožitev in samoukinitev. Vse od tedaj v severovzhodni Siriji ni več napadov turške vojske, ki so bili sicer stalna praksa vse od leta 2016.
Kot situacijo analizira Bazo, se je Avtonomna administracija severovzhodne Sirije od razpustitve PKK-ja utrdila kot neodvisna politična entiteta tudi v očeh mednarodne skupnosti.
Pri ustanovitvi SDF-a kot skupnega oboroženega telesa, katerega osnovni cilj je boj proti Islamski državi, so ključno vlogo odigrale Združene države Amerike. Kot pojasnjuje Hasan, ameriška vojska nudi logistično podporo SDF-u še danes.
Po glasbenem premoru se bomo posvetili analizi vpliva, ki ga imata v Siriji njenisosednji državi z močnimi kolonialnimi pretenzijami, Turčija in sionistična tvorba.
Pod pokroviteljstvom Turčije je bila leta 2017 v Siriji ustanovljena tako imenovana Sirska nacionalna vojska, krajše SNA, unija različnih milic, ki je zastopala turške interese. Njen glavni cilj je bil vselej uničenje kakršnekoli kurdske avtonomije, ki so jo razumeli kot grožnjo turškemu političnemu sistemu, osnovanem na zatiranju kurdske samobitnosti. SNA je v obmejnem pasu zasedla tri večje kose sirskega ozemlja, kjer je vzpostavila povsem ločeno administracijo. Kot pojasnjuje Ahmad Baderkhan, neodvisni novinar, ki se je v času snemanja intervjuja nahajal v Damasku, območje v bližini mest Tel Abyad in Ras Al Ain, kurdsko Sere Kanje, SNA zaseda še danes.
Območje Tel Abyada in Ras Al Aina je torej pod nadzorom in upravo oboroženih skupin, ki svoja navodila sprejemajo od Turčije, siceršnje zaveznice novih oblasti v Damasku. Milice, ki so sestavljale SNA, naj bi se marca letos pridružile sirski vojski po okriljem vlade v Damasku. A nekatere od teh milic še vedno delujejo po navodilih turške vlade.
Nova sirska vojska, ki deluje pod okriljem vlade v Damasku, torej deluje kot povsem nehomogena entiteta, sestavljena iz različnih oboroženih skupin s svojimi interesi. Ko v medijih beremo, da je sirska vojska posredovala tam in tam ali streljala na tega in tega, gre v večini primerov za delovanje ene od oboroženih skupin, ki so formalno del vojske. Povsem mogoče pa je, da ta milica ne deluje po navodilih vlade Al Šare, temveč na primer v skladu z lastnimi interesi ali interesi Turčije.
Ne gre torej zgolj za to, da predsednik Al Šara ni uspel ozemeljsko združiti Sirije in da je v konfliktu s skupinami, ki zasedajo avtonomna ozemlja, temveč tudi za to, da nima monopola nad nasiljem niti na ozemlju, ki naj bi ga nadzoroval. Kot pravi Joshua Landis z Univerze v Oklahomi, se je decentraliziranost varnostnih sil izpostavila prav med pokoli nad manjšinami alavitov in druzov.
Še ena od tegob novih oblasti je sionistična okupacija Golanske planote. Al Šara ves čas poudarja, da si ne želi konflikta s sionistično silo in da bo poskušal stvar rešiti po diplomatski poti. V medijih se v zadnjem obdobju veliko govori o pridružitvi Sirije abrahamskim sporazumom oziroma normalizaciji odnosov s sionistično tvorbo.
Izkoriščanje druzov za zagotavljanje lastnih apetitov, ki ga omenja Landis, je sicer tradicionalna praksa izrabljanja medetničnih in medverskih tenzij v Siriji, ki jo je uporabljala že francoska kolonialna oblast v obdobju med obema vojnama. Sionistična tvorba, ki je nastala kot političen projekt za uresničevanje kolonialnega izkoriščanja zahodnih velesil na Bližnjem vzhodu, je v 21. stoletju edini legitimni naslednik tovrstnih prijemov. Na območjih Golanske planote in regije Kuneitra, ki jih je sionistična tvorba decembra lani okupirala, pa podobno kot na Zahodnem bregu nasilno izseljuje lokalno prebivalstvo iz svojih domov.
Kljub kaosu, ki vlada v Siriji, so pred desetimi dnevi potekale tudi parlamentarne volitve v vseh regijah, ki so formalno pod oblastjo vlade Al Šare. Relevantnost in namen teh volitev, na katerih je imelo pravico sodelovati manj kot sedem tisoč ljudi, pa sta, kot pravi Landis, precej vprašljiva.
Padec Bašarja Al Asada številni politični analitiki na zahodu enačijo s koncem 13 let trajajoče državljanske vojne. Nasilje in medetnično in medkonfesionalno nasilje pa se v Siriji perpetuirata tudi v postasadističnem obdobju, ko v Siriji mrgoli oboroženih skupin s partikularnimi interesi in vselej novimi sovražniki. Menjava oblasti v Damasku stanja na terenu tako ni spremenila, kvečjemu se je nasilje še zaostrilo. Nov zagon so dobile tudi speče celice borcev Islamske države, ki na tedenski ravni izvajajo teroristične akcije, uperjene predvsem proti borcem SDF. Konec vladavine Bašarja Al Asada, tudi če je ta predstavljal ključnega akterja v državljanski vojni, tako še ne pomeni tudi konca vojne.
Komentarji
Čujte, v Siriji nikakoor!! ni šlo za "državljansko vojno", četudi so nekateri Sirijci in nekatere Sirijke na začetku zahodnjaško&katarsko&Izrahelskega& co. organiziranega rušenja legitimne in zakonite "vladavine" B. Asada. dejansko mislile, da se legitimno ruši Asada. Kurdi so odigralo izdajalsko vlogo, povezali so se s svojimi gospodarji iz ZDA in UK, rušiili državo Sirijo, povzročili kar precej vojnih zločinov, ko so za svojega gospodarja "osvobajali" SV predele Sirije in omogočili krajo sirske nafte itd itd. Zasluženo bodo prejeli, kar si zaslužijo izdajalci. V Damasku sedaj ni nikakršne vlade in še manj oblasti, tu je nastavljena klika glavorezcev, ki ji "legitimnost" zelo hitro in v imenu Slovenije podeli Tanja Fajon in ostala zahodnjaška sodrga, a seveda tudi Moskva. In tako naprej.. Izjav gostov nisem poslušal, se mi nekam ne ljubi, a veste, vam pa zeelo priporočam, da se raje pričnete učiti od Vanesse Beeley&Eve Bartlett&co. co. da pregledate vse, kar so objavili v zadnjih 12-13 letih preden še kdaj izkašljate besedno zvezo "državljanska vojna". Ljubitelje tistih Kurdov, ki so izdali svojo državo Sirijo, seveda pozdravljam, še posebej toplo.
Komentiraj