Predstavljati si je treba, da je trava kul
Let there be light. Železo-cerijev ali piezoelektrični kresilnik vžge kopico ogljikovodikov, ki zdrvijo skozi regulator. Ko njihove kratke verige zapustijo plastično ohišje, gredo v milisekundi skozi dva fazna prehoda – izhlapevanje, ki mu sledi skoraj takojšnje izgorevanje. Butanska krona nato preide v vlažne vozle nabranih popkov, zaprtih v celulozni motek, tega pa drži skupaj derivat indika gumija, ki ga aktivira slina. V trenutku plazma, ki vzcveti iz tega, kar so bile prej butanske verige, raztrga bujno organsko mrežo in sprosti na tisoče novih molekul. Iz tega srečanja vzniknejo amonijak, cianidi, nižji alkeni in aromati v vseh stopnjah toplotnega razkroja. Stranski produkti! Tisto, kar iščemo, je prav teh dragoceno artikuliranih štiristo domnevno aktivnih snovi. Agens, odgovoren za ta spektakel, hkrati ustvari vektor pretoka z razširitvijo diafragme in zunanjih medrebrnih vezi, ki tako vsrkajo del sveže sproščenih spojin. Celulozna buba na tej točki igra dvojno vlogo, saj hkrati prenaša produkte izgorevanja v okolje z nizkim tlakom in spodbuja nadaljnji atmosferski kisik, da pospeši reakcijo. Pod mikroskopom bi zmešnjava pestičev in brazd, ki je pravkar zgorela in sprostila to edinstveno tolpo kemikalij, nemara spominjala na mokre tunele, po katerih zdaj teče plin. Čez razcepišče v dva, nato v štiri, nato v osem – pronica v eksponentno večje in ožje hodnike, dokler ne doseže tistega pomembnega stičišča. Alveolarno-kapilarna izmenjava bo tisto, kar se sreča z njo, ponesla neposredno v krvno plazmo. V nekaj sekundah se bo serumska nasičenost tetrahidrokanabinola močno povečala, tisti del, ki se ne veže trdno na albumin ali maščobno tkivo, pa bo v minuti prešel v osrednji živčni sistem. In tu, dragi moji, se, vsaj tako mi pravijo, zgodi čarovnija.
Pravih zapohancev morda ni več. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ravno ko so THC prvič sintetizirali v laboratoriju, od Čačka do North Beacha ni manjkalo hipijev in čudakov, ki so v mističnih odtenkih glasu razlagali o kozmični harmoniji, ki jo je razkrila ta skromna zel. Bolj negotovi naturisti so navajali primitivne verske obrede, duhovna popotovanja in – nekoliko bolj zadržano – celotne družbene formacije, ki jih je omogočila trava; in obratno, ki so omogočile travo. Antropološki dokazi in ustno izročilo, pomešano s surovim empirizmom, ko so slišali Parkerja, Hendrixa, Dylana in The Grateful fakin Dead, ki so preprosto počeli to, stara! Samo poslušajte! Pravi zapohanci pa niso potrebovali strokovne recenzije, da bi vedeli, da je na tem prismuknjenem grmu nekaj, kar neizrekljivo paše.
Trideset let pozneje jih je znanost končno dohitela. V poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih – ko je druga velika ameriška mamilarska manija 20. stoletja doživljala vrhunec – so raziskovalci odkrili endokanabinoidni sistem. Znanstveniki so v vseh pogledih odkrili ključavnico znotraj človeških možganov, ki je nenavadno ustrezala tistemu, kar bi vam lahko katerikoli spoštovanja vreden otrok cvetja izpred dveh generacij rekel, da je ključ, stara. Teleološki argument za dobrohotno božanstvo konoplje ni mogel izhajati samo iz endokanabinoidnega sistema – glede na obstoj opioidnega in GABA sistema bi moral tam zgoraj obstajati vsaj narkopanteon.
To, zaradi česar je endokanabinoidni sistem dejansko edinstven, je v marsičem tisto, zaradi česar je edinstvena tudi sama trava – faking povsod je, vendar v resnici ne vemo, do kakšne mere je v bistvu pomembna. Ciniku se zdi, da študije, metaanalize in pregledi literature na to temo nakazujejo dejstvo, da endokanabinoidni sistem ni toliko ključavnica, ki vodi do vélike dvorane človeške infrastrukture, ampak bolj nenavadno tesna špranja v človeški živali. Povezave s čustveno regulacijo tukaj, apetitom tam, korelacije z mišičnim tonusom in depresijo na eni strani, reprodukcijo na drugi, in vse to bolj ali manj tako sramežljivo, da je neprepričljivo.
Spet, pusta vseprisotnost endokanabinoidnega sistema v arhitekturi našega telesa v celoti odraža duhamorno vseprisotnost marihuane v družbi. Ne gre le za to, da je trava stvar preteklosti, niti za to, da je novi znanstveni sijaj, ki ga je prejela s farmakološko apropriacijo, povzročil, da je postala neprivlačna za vse svobodne duhove. Pravih zapohancev ni več zato, ker družba, ki je popolnoma prežeta s katerimkoli mitom, ne potrebuje več visokih svečenikov ali evangelistov. Po besedah sodobnega pretendenta, ki si prizadeva oklepati se dvomljivega kulturnega kapitala, ki ga je gandža nekoč imela, trava »trpi za uspehom«.
Trava se je spremenila v nekakšno transzgodovinsko kulturno celoto; ni ravno označevalec-gospodar, ampak bolj nekakšno neizrazito mašilo v smislu jejezika. Trava je kulturni ekvivalent besede »kul«. Medtem ko beseda »kul« lahko predstavlja dobesedno karkoli, nenazadnje čisto izjavo brez pomena, trava lahko predstavlja gesto v odnosu do številnih prej kontrakulturnih, danes pa naravnost hiperbolično kooptiranih prostočasnih praks. Celo konceptualna nedosegljivost marihuane v tem smislu ni posebej zanimiva; tako kot nismo prepričani, katere od približno štiristo bioaktivnih komponent rastline nas dejansko zadenejo, niti kaj v bistvu pomeni »zadeti« – glede na presenetljivo raznolikost tega, kako se to izraža med uživalci –, je težko določiti, kaj, če sploh kaj, danes pomeni trava.
In teoretski glavobol se tu ne konča – kakršnekoli tehtne asociacije, ki bi jih radi izvlekli iz trave, so enostavno močnejše v primeru dobesedno katerekoli druge snovi. Ko gre za normalizacijo in potrošništvo, je tu še tobak. V primeru perverzne spiritualnosti in skupnostnih formacij čudakov imamo tu psihedelike. Vojna proti drogam, mednarodne dobavne verige, revolucionarna treznost, državna raba odvisnosti kot orožja in razredni pomen so bolj jasno vidni skozi črtico kokaina ali heroinsko injekcijo. Paradoksalno je, da je morda najjasnejša pot iz te zagate natanko razmišljanje o tem, kako je trava postala ta prazni označevalec, ki ga obravnavamo v današnji oddaji.
Obsežen pregled zgodbe o travi Benjamina Y. Fonga iz njegove knjige Quick Fixes je pri tem nepogrešljiv. Fongova analiza jasno kaže, da so regulativni odnosi do trave bolj ali manj vedno sledili denarju. V ZDA je bila preprosta kalkulacija sedemdesetih let prejšnjega stoletja ta, da so bile fiskalne koristi legalizacije močno odtehtane z dosežki na volitvah, ki so služili kot lahek izgovor za množično zapiranje. Kot vse stvari v deželi svobodnih se je tudi ta politika izvajala vzdolž rasne meje, pri čemer so črnci še danes skoraj štirikrat pogosteje aretirani zaradi samega posedovanja kot belci.
Pa vendar se je v času zmačkanih devetdesetih in dvatisočih let po Reaganu ta odnos spremenil – trava se je po polžje v večini ameriških zveznih držav na različne načine začela legalizirati in dekriminalizirati. Drugod po svetu so razmere glede porabe na prebivalca podobne – mnoge države v razvoju so travo de iure, če ne celo de facto dekriminalizirale, jedrne države EU pa se poleg tega približujejo popolni legalizaciji.
Toda že v tem opisu vidimo paradigmatske primere prej omenjene trditve o teoretski dolgočasnosti trave; senzacija o dekriminalizaciji in perverznih finančnih spodbudah velíkih farmacevtskih podjetij je najočitnejša pri opiatih, od heroina do Oxycontina in fentanila. Podobno rasizirana kriminalizacija na obeh straneh Reaganovega mandata velja za katerokoli drogo, toda tista prava zvezda v razcvetu neoliberalizma je bil nedvomno crack.
Kot smo že omenili, pa prav v popolni brezizraznosti trave najdemo neko produktivno izhodišče: preden je protislovno prepovedovanje najbolj neškodljive stvari, če ne štejemo rekreativnega prečkanja ceste čez rdečo luč, postalo preveč celo za ameriško vlado, smo bili priča najbolj naključno iskreni ideološki gimnastiki, namreč celotni vojni proti drogam. Predstavljajte si, da se na sredi RTV dnevnika na zaslonu pojavi Nancy Reagan in vam reče: hej, ti, ja, ti, hipijevski izmeček; tisti džojnt v tvoji roki? Ključ do zavesti? Ha! Edina vrata, ki ti jih bo odprl, so gateway vrata. Tako je, zadet si kot mamba, in to na gateway drogi.
Ideja o vstopni drogi, gateway drug, je bila, če pogledamo za nazaj, namenjena predvsem staršem – oziroma tako vsaj upamo, saj bi se vsak potencialni najstniški narkoman zagotovo odzval z: »Pa ne da se bom morala imeti fajn, Nancy!«. Lahko si predstavljamo, da si je ta neologizem izmislil tim, ki so ga sestavljali poslednji kreacionistični biokemik, ki je bil še živ v osemdesetih, kalvinistični teolog in duh samega Harryja J. Anslingerja. Z drugimi besedami: Reaganov kabinet, ki je, mimogrede, tudi avtorjev dream blunt rotation.
Naj smo še tako cinični, »teorija« o gateway drogah ni absurdna zato, ker je napačna – absurdna je zato, ker je ameriška vlada fantazmo o travi dejansko uveljavila kot zgrešen, zadnji poskus, da bi travo naredila tako strašljivo, kot je to birokratsko mogoče. Tu imamo fascinanten primer propagande, ki je še predobro predstavila svoje argumente – tako zelo, da je, čeprav je sprva povzročila ravno nasprotni učinek, neizogibno dosegla, da se je trava umaknila v bronhije zeitgeista, kjer jo najdemo še danes. Argument gateway droge se je tako močno obrnil proti sistemu, da je začel delati njemu v prid, stara. Kar mislimo s fantazmo o travi, je njeno dejansko jedro, po katerem je tako edinstvena – izmed vseh drog ima trava še najbolj otipljiv fantazmatski presežek. Kot pravi star hipijevski vic, ki ga Benjamin Fong citira na začetku poglavja o travi: »Če bi legalizirali travo, bi prenehala delovati.«
V bistvu je bilo in bo kajenje trave samo zato, da kadiš travo, vedno stvar naivnežev. Pravi zapohanci so jo kadili zato, da bi bili zapohanci, a štekaš? Takšno premočno nasprotovanje s strani Reaganove administracije je za samooklicanega izobčenca, ki je kadil travo, pomenilo mrtvaški zvon. To pa ravno zato, ker je označevanje trave za gateway drogo navidez napihnilo njen kulturni prestiž daleč prek tega, kar bi lahko še prenesla njena libidinalna formula – ne moreš imeti neškodljive droge, ki je kontrakulturno kul, če se s tabo strinja Nancy Reagan … Ampak če odmislimo spekulativno ideološko blebetanje, je bil pravi konec trave njena legalizacija. Kot pojasnjuje Fong, kulturna nasičenost trave, ki je končno našla izraz na prostem trgu, nikakor ni samo odstranila skrivne sestavine – kriminala. To je bilo poleg tega povsem dovolj, da je povzročilo smrt še zadnjih pravih blazerjev.
Kaj pa so sploh bile droge? Še vedno trajajoči cikel oddaje Teorema o psihoaktivnih snoveh je doslej obravnaval tablete, antidepresive, kokain, splošno odvisnost, psihedelike in perniciozne čudežne droge, kot je Ozempic. V tem koktejlu je opazno odsoten bajeslovni ključ od vrat, ki vodijo do drog – Mary Jane. Morda zato, ker je iz prej omenjenih razlogov precej neobičajno o travi sploh razmišljati kot o drogi. Danes je v estetiki strašenja, ki je veljala v kampanjah proti travi v 20. stoletju, nekaj mikavnega, če ne celo srhljivega – od norih televizijskih javnih oznanil iz petdesetih let do oglasov programa D. A. R. E. iz osemdesetih. Spričo skoraj čudežne neškodljivosti trave, kot jo razumemo, na te medijske artefakte gledamo nekoliko začudeno: Le kaj so mislili? Panika zaradi trave je šla po poti Y2K, flogistona in hlač na zvon; po drugi strani pa je pošel tudi njen kulturni vpliv.
Kaj pa, če so bile razne Nancy Reagan in Harryji Anslingerji zadnjih stotih let dejansko na pravi poti, ne da bi se tega zavedali? Vse katastrofalne napovedi iz prejšnjega stoletja se vedno bolj držijo zanesljivih verzov T. S. Eliota: »Največje izdajstvo je / storiti pravo stvar iz napačnega razloga«.
Filmi Terminator, Deep Impact in Soylent Green so imeli vsi napol prav; računalnik nas bo ubil, narava bo uničila naš način življenja, kapitalizem pa nas bo zmlel v pasto. Vsi pa so se zmotili v tem, da so predpostavljali, kako dramatične in pompozne bodo okoliščine, ko bo do tega prišlo. Ta sentiment je v šestdesetih letih predvidel Blanchot, v sodobni dobi pa sta ga aktualizirala Žižek in Zupančič; najslabša apokalipsa everrr. In te globoke kaotičnosti metamodernosti – ali kjerkoli že smo ta mesec – nikjer ne vidiš tako jasno kot v zmedenosti, ki obdaja hudičevo zel – ne v jemanju tablet, ne v comedownu od kokaina, ne v slabem tripu. Smo v dobi, ko si nekako zadet, a si še vedno večinoma samo zdolgočasen. Hej, kje so že tisti smokiji, ki ste jih omenjali?
Oddajo je pripravil Kozma Prelević. Iz angleščine je prevajal Marko. Lektorirala je Eva. Brala sva Sara in Tnik, tehniciral pa Oliver.
Komadi, ki se pojavijo v oddaji:
John Coltrane - Giant Steps (Giant Steps, Atlantic, 1970)
King Crimson - Epitaph (Michał Mp instrumentalna verzija) (In the Court of the Crimson King, Island, 1969)
Jimi Hendrix - All Along the Watchtower (Electric Ladyland, Polydor, 1968)
Madvillain - America's Most Blunted (instrumentalna verzija) (Madvillainy, Stones Throw, 2004)
DJ Khaled - Suffering from Success feat. Ace Hood & Future (Suffering from Success, We the Best, 2013)
Mort Garson - Rhapsody in Green (Mother Earth's Plantasia, Homewood, 1976)
Natural Child - Crack Mountain (Start Your Own Fucking Show Space, Famous Class, 2016)
Croatian Amor - LA Hills Burn at the Peak of Winter (The World, Posh Isolation, 2013)
Ought - Today, More Than Any Other Day (More Than Any Other Day, Constellation, 2014)
Dodaj komentar
Komentiraj