Gospodariti z užitkom
V leksikonu psihopatologij le malo besed zavzema tako nečedno pozicijo kot odvisnost. Četudi gre za diagnozo, ki je historično obtežena s številnimi moralnimi implikacijami ter pogosto celo enačena s fiziološkimi obolenji, se vendar zdi, da je odvisnost pravzaprav danes precej trivializiran pojem – deloma je za to gotovo zaslužna odprava raznoraznih stigem, ki jih z njo zgodovinsko povezujemo. Ne moremo pa prezreti dejstva, da so odvisniška stanja dejansko čedalje bolj razširjen fenomen, ki odseva stopnjo medosebne odtujenosti sodobnih kapitalističnih družb ter njihovega imperativa po užitku, s katerim je človek bombardiran na vsakem koraku. Če upoštevamo še, da vloga, ki jo skupnost tradicionalno igra pri uravnavanju posameznikove libidinalne ekonomije, že desetletja brede v vedno globljo krizo, gre argumentirati, da odvisnost ne predstavlja več nekakšne deviacije od družbenih norm duševnosti. Prav nasprotno; prej gre za destilirano obliko individualistične logike potrošništva, ki strukturira, omejuje in gradi moderni subjekt. Bi bili morda v zmoti, če bi odvisnost označili kot ključno duševno obolenje našega časa?
Kljub dejstvu, da je diskurz o odvisnosti danes toliko bolj razširjen in olajšan številnih zastarelih domnev, je sama klinična obravnava odvisnosti vztrajno ukleščena v desetletja dolgo dominanco psihološke in psihiatrične stroke. Razen inkrementalnih teoretskih inovacij pa ti dve usmeritvi odvisnost načeloma obravnavata s precej rigidnega zornega kota, utemeljenega na kognitivno-behaviorističnih modelih na eni strani ter nevrobioloških na drugi.
Odvisnost se v mainstream terapevtskem kontekstu v glavnem obravnava kot problem vedenjskih vzorcev. Šlo naj bi za skupek napačnih navad in naučenih odzivov, cilj terapije pa leži v tem, da se pacient nauči prepoznati sprožilce, na njih oblikovati nove odzive in gojiti zdrave navade. Gre za instrumentalno zmanjševanje nezaželenega vedenja, pri čemer sam vzrok odvisnosti prevzame sekundarni pomen. Prav tako v igro nikoli ne prideta dimenziji eksistencialnega in nezavednega, torej ne pride do raziskovanja tega, kaj določen vzorec odvisnosti za subjekt sploh pomeni. Na to slepo pego lahko morda znesemo nekonsistentne rezultate tradicionalnih odvisniških klinik: stopnje opuščanja terapij so razmeroma visoke, recidivizem je pogost, hkrati pa je razširjen vzorec, da pacient svoj stari objekt odvisnosti enostavno zamenja z novim, kot recimo opiate za benzodiazepine.
Večina strokovnjakov na tem področju se strinja – ne glede na teoretsko ali klinično orientacijo –, da je odvisnost ena najtežjih patologij za zdraviti. V kolikor niso korenito naslovljeni in transformirani osnovni dejavniki, ki pacienta vedno znova vračajo v njen primež, stoji proces okrevanja na majavih tleh. Če se torej šibka točka psihološke klinike kaže kot redukcija problema odvisnosti na vedenjsko raven, lahko alternativen pristop najdemo v psihoanalitični vedi, ki se zgodovinsko gledano bolj zanima za »globinske« posege – obljublja doseči subjekta na ravni temeljnih psihičnih dinamik, ki ležijo za njegovimi simptomi, namesto, da z njim zgolj trenira nove vedenjske vzorce.
V tokratni Teoremi se bomo tako posvetili vprašanju odvisnosti skozi zrklo freudovske in lacanovske psihoanalitične tradicije. Poskusili bomo odgovoriti, kaj, če sploh, lahko psihoanaliza doprinese našemu razumevanju odvisnosti, katere praktične vrzeli lahko zapolni ter kako opozarja na ključne pomanjkljivosti mainstream terapevtskih pristopov.
***
Že takoj na začetku izpostavimo nenavadno protislovje. Kaj so nekatere asociacije, ki jih lahko prikličemo ob besedi odvisnost? Ponavljanje, užitek, manko, prisila. Teren se zdi skoraj kot izklesan za intervencijo psihoanalitične metode. Pa vendar, kot v svojem doktorskem delu o lacanovski perspektivi odvisnosti ugotavlja raziskovalka Cristina Laurita, psihoanalitična klinika ni nikoli zares formalizirala lastne metolodogije za zdravljenje odvisniškega stanja, niti nikakršne krovne teorije za področje.
To dejstvo še posebej izstopa, ko vzamemo v zakup, da je Freud sam v svoji kliniki obravnaval obilo odvisniških primerov in da je bil eden njegovih prvih poskusov zdravljenja osredotočen okoli odvisnosti prijatelja in kolega Ernsta von Fleischl-Marxowa. Marxowu, ki se je po neki operaciji zasvojil z morfijem, je Freud v svoji obravnavi priporočil kokain, češ da gre za »varnejšo alternativo« opiatu. Rezultat je bil za pacienta usoden – von Fleischl-Marxow je povrh obstoječe odvisnosti postal zasvojen še s kokainom, zaradi česar se mu je stanje naglo slabšalo, dokler ni po številnih psihotičnih epizodah umrl, star komaj 45 let. Freud je kasneje sam priznal, da je v prijateljevem primeru naredil resno napako, ta pa se je zapisala kot eden največjih madežev njegove zgodnje prakse.
Freudova lastna uporaba kokaina je prav tako obširno dokumentirana. Substanco, ki jo je uporabljal približno deset let, še preden je zasnoval psihoanalizo kot táko, je hvalil zaradi njenih terapevtskih in mentalnih učinkov. Poleg tega je bil zasvojen z nikotinom; pokadil naj bi tudi več kot dvajset cigar na dan, od česar ga ni odvrnil niti pojav rakave tvorbe v ustih. Freud je vse do smrti vztrajal pri svojem in zavračal protibolečinska zdravila, češ da bi z njihovo uporabo »izgubil bistrost uma«, in je tako, še bolj ironično, uživanje narkotikov obravnaval kot »sprejetje lastne umrljivosti«. Morda je prav ta ambivalenten odnos ustanovitelja psihoanalize do odvisnosti razlog, zakaj v njegovih delih nikoli ni prišlo do teoretskih razvojev na področju.
Tudi po Freudu je psihoanalitična stroka vzdrževala okoren odnos do problematike; odvisnosti ni priznavala kot samostoječe klinične kategorije, hkrati pa je ni mogla zlahka umestiti v klasično trojico psihoanalitičnih diagnoz – nevrozo, psihozo in perverzijo. Povrh vsega pa je odvisnost dolgo ostajala na teoretski periferiji tudi zaradi same narave psihoanalitičnega zdravljenja, ki zahteva vzpostavitev stabilnega okvirja s pacientom, torej redna, dolga in številna srečanja, v središču katerih leži talking cure – prostoasociativna verbalizacija, preko katere pacient razkriva svoje nezavedne konflikte in tako razreši njihove simptome.
Odvisniško stanje pacientom seveda otežuje, da bi konsistentno vzdrževali takšen okvir, a tudi onkraj tega dejstva je v sami klinični stroki dolgo veljala misel, da se odvisnost upira talking curu, saj naj bi bila nedovzetna za interpretacijo. Odvisniško obolenje naj bi nekako ležalo onkraj simbolnega reda, s čimer je mišljena mreža jezika, zakonov in pomenov, ki konstituirajo subjekt in njegovo nezavedno. Če se odvisnosti ne da razvozlati s psihičnimi reprezentacijami, potem je razpletanje njene simbolne verige oteženo, po mnenju nekaterih analitikov pa celo nemogoče.
Ključno vprašanje o smislu psihoanalitične intervencije v odvisnosti se torej kaže kot slednje: Ali je mogoče odvisnost nazaj ukrotiti, postaviti na koordinate simbolnega in jo tako narediti dostopno interpretaciji ter psihoanalitičnemu zdravljenju?
***
Za začetek razjasnimo, kaj točno mislimo, ko govorimo o simbolnem. Freud v svojih delih odkriva mehanizem, po katerem nezavedne misli, želje ali travmatične vsebine subjekta najdejo posredni izraz v sanjah, spodrsljajih in simptomih. Gre za vse tisto, kar je v psihoanalizi moč interpretirati – asociativno gibanje po verigi simbolnega s pomočjo talking cura omogoča razkritje izvora simptomov. A pri simbolizaciji gre venomer za potlačene psihične reprezentacije, za zgolj ideje, vezane na nekaj bolj realnega – na gone, notranje psihične sile, ki delujejo na meji med somatskim in psihičnim ter subjekt ženejo k zadovoljitvi.
Če so instinkti organizma biološko determinirani in univerzalni, torej so vezani na njegove fiziološke potrebe in ga vodijo k določenim ciljem – kot denimo lakota k hrani, žeja k vodi, spolni nagon k razmnoževanju –, pa so goni partikularni, saj nimajo vnaprej določenega cilja ali objekta. Njihova usmeritev je spremenljiva; vežejo se lahko na različne dejavnosti, predmete, celo na sámo ponavljanje dejanja ali poti tega dejanja. Čeprav se lahko goni naslonijo na obstoječe potrebe, z njimi niso istovetni, in so torej skozinskoz simbolno konstruirani.
Freud sam je razumel psihično oziroma simbolno razsežnost kot nekaj, kar je zgrajeno okoli jedra gona. Gon in simbolno sta, kot pravi, »kot zrno peska, okoli katerega školjka izoblikuje svoj biser«. Lacan je to dualnost kasneje razširil na register simbolnega in realnega, kjer je realno korenina simptoma, simbolni register pa tisti, ki nam nudi način, da razvozlamo njegove aspekte.
Med poljem simbolnega in realnega se giblje užitek. Užitek ni neka biološka danost, ampak nekaj, kar se konstituira v odnosu do simbolnega reda, s čimer je mišljena mreža označevalcev, zakonov, jezika in pravil, ki strukturirajo nezavedno in razmejijo, v čem in kako uživamo – oziroma, v čem ne smemo uživati. Zato za Lacana ni »naravnega« užitka zunaj simbolnega, saj je vsak njegov aspekt že strukturiran z jezikom. Simbolni red je tisti, ki kroti užitek in določa meje tega, kakšen užitek je sprejemljiv.
Skratka, simbolni red deluje kot prepoved. Kršenje te prepovedi z užitkom, ki seže onkraj načela ugodja, privede do prekomernega užitka, ki lahko postane boleč, škodljiv ali celo uničujoč za subjekt. Užitek je sam po sebi tudi učinek prepovedi – čeprav navidezno presega simbolno, ga simbolno dejansko strukturira, saj je zakon tisti, ki odmeri, kaj leži onkraj njegovih meja. Prav v tem pa se pokaže povezava z jedrnim paradoksom subjekta: užitek se pojavi tam, kjer simbolno nekaj izreže in prepove. Zato gre za negativen dokaz, da obstaja neka praznina – točka, kjer simbolno odpove in kjer nekaj ostane zunaj pomena. Ta praznina pa ni nekakšen naknadni primanjkljaj, temveč je strukturna, konstitutivna in odgovorna za način, kako se subjekt sploh izoblikuje.
Kot smo razložili, se lahko problema gonov lotimo le preko analitiku dostopnega, se pravi simboličnega registra. Treba je omeniti, da psihoanalitična tradicija pri tem ne pripisuje pomena na splošen način, saj ne obstaja univerzalna razlaga za vsak fenomen. Vsak psihični dogodek je naddoločen, torej ima mnoštvo vzrokov in pomenov. Lahko razložimo splošno strukturo odvisnosti, ne pa njenih partikularnosti. Ta splošna struktura pa ima pri vsakem subjektu enako izhodišče, namreč v konstitutivnem, strukturnem manku. Narava tega manka je, kot bomo odkrili, simbolna.
Vrniti se moramo na prvi objekt gona, ki je, tako za Freuda kot Lacana, subjektova mati. V delu Tri razprave o teoriji seksualnosti je Freud izpostavil, da cilji gona izhajajo iz posameznikovih zgodnjih izkušenj. Na začetku svojega življenja je otrok eksistencialno odvisen od svoje mame, ki postane zanj njegov primarni objekt – ta ga hrani, čisti in objame, torej mu predstavlja vir ugodja. Pri tem ne gre nujno za biološko mamo: Lacan sam abstrahira to vlogo na materinsko funkcijo, ki jo lahko zaseda kdorkoli, ki pač v tem času otroku predstavlja glaven vir skrbi in pozornosti.
V tej zgodnji, predojdipski fazi Lacan opiše otroka kot nekakšen grob subjekt. Otrokovo telo je na tej točki polno nečesa, čemur Lacan reče telesni užitek, ki pa še ni razmejen in je vezan na organsko ugodje, bolečino, toplino, hranjenje. Otrok na tej točki svoje gone doživlja izključno v registru realnega, ne simbolnega. Prvega objekta želje – navadno mamino dojko – otrok tedaj sploh ne dojema kot eksterni objekt, saj na tej točki zanj ni distinkcije med potrebo in stvarjo, ki zadovolji to potrebo. Ko je nahranjen, doživi to kot neko halucinatorno fuzijo gona, zadovoljstva in objekta, vsi trije pa so v tem razmerju zanj medsebojno nerazločljivi.
Nato otrok vstopi v jezik, v simbolni red, po impoziciji očetovske funkcije – pri Freudu se ojdipski šok zgodi, ko med mamo in otroka ter njuno navidezno polnost vmes vstopi oče. Oče – ali, po Lacanu, Ime-Očeta kot funkcija – nastopi kot nosilec prepovedi, kot prva intervencija simbolnega reda: on je tisti, ki razcepi fuzijo med materjo in otrokom ter razglasi, da otrok ne more več biti neprenehoma objekt materine želje in da materina dojka ni nekaj, kar bi mu bilo na voljo brez omejitev. Po drugi strani gre za impozacijo jezika in posledično same možnosti »ne«-ja, negacije kot take, ki uniči predsimbolno unijo matere in otroka. Tako se v slednjem vzpostavi strukturni manko, pri Freudu ilustriran preko grožnje kastracije, ki v subjektu ustvari luknjo. Užitek od tu naprej ni več »naravna polnost telesa«, ampak učinek prepovedi.
Ko otrok enkrat dojame, da materina dojka pripada njej sami, postanejo drugi objekti nadomestki za ta prvi, izgubljeni objekt. Zato Freud pravi, da je objekt vedno »ponovno najden«, nikoli ne samo »najden«. Ta prva polnost z materjo in njena posledična izguba ob kastraciji predstavlja temelj tega, kako subjekt poslej vstopa v interakcije s svetom. Vsaka želja je nedokončljiv poskus vrnitve nečesa, kar nikoli zares ni bilo tako polno, kot temu subjekt retroaktivno pripiše; prvotna fuzija matere in otroka je vedno iluzorna, zaradi česar pa subjekt nikoli ne more doseči tistega polnega, absolutnega užitka, ki ga Freud imenuje das Ding – nemogoči objekt, okrog katerega se organizira celotna dinamika subjektove želje.
***
A subjekt lahko vseeno nazaj pridobi nekaj užitka, nekakšen delni ostanek – subjekt se trudi, da si povrne nazaj vsaj del izgubljene polnosti, pri čemer pa gre za inherentno repetitiven in nezadovoljiv proces. Predstavljajmo si nekoga, ki kompulzivno išče užitek v spolnosti ali pornografiji. Vsakokrat, ko misli, da bo končno našel »tisto pravo zadovoljitev«, je užitek sicer intenziven, a že v naslednjem trenutku se izkaže kot nezadosten. Zgodi se kratka izpolnitev, potem pa nastopi povratek manka: nekaj ostane nedoseženo in zato se mora subjekt znova podati na iskanje iluzorne polnosti, ki pa ji je usojeno, da se izteče v neuspeh in razočaranje, saj je sama subjektova izguba strukturna.
To praznino, ki je posledica izgube das Ding, zasede nekaj, čemur Lacan reče objet petit a – mesto, ki zastopa odsotnost kot tako. To je »prezenca praznine«, kot pravi Lacan; mesto, ki ga lahko zasede kakršenkoli objekt, a njegova agentnost je vedno prepoznavna le v tem, da je to izgubljeni objekt. Objet petit a torej ne nadomešča das Ding, temveč ga zastopa kot njegov strukturni marker, kot kazalec na izgubo samo.
Od tu naprej lahko argumentiramo, da odvisnik s substanco v resnici išče ponovitev izkušnje prve zadetosti, ki deluje kot njegov objet petit a. Ta prva izkušnja se subjektu vtisne kot presežek, kot nekaj, kar obljublja vrnitev izgubljene polnosti – in zato kasnejša uporaba droge ni nikoli zgolj zadovoljitev potrebe, ampak repetitivni poskus priklica tega prvotnega presežka. Tako droga nastopi na mestu objet petit a: ne kot končni cilj, ampak kot označevalec manka.
Pri zapolnitvi te praznine v resnici ne gre za objekt sam, temveč za delovanje gona. Gon se ne more dokončno zadovoljiti z objektom, saj zadovoljstvo sploh ne izvira iz objekta kot takega temveč iz poti, ki jo gon okoli njega zariše. Ravno gon je tisti, ki sili k ponavljanju in je ob vsaki izkušnji razočaranja zadovoljên. Zadovoljstvo nastaja v gibanju okoli objekta, v samem ponavljanju poti gona. Subjekt se torej ne nasiti v objektu, temveč v kroženju okoli njega, v dinamiki, ki jo gon znova in znova sproža.
Droga oziroma objekt odvisnosti je lahko izkušen kot »ponovno najden« objekt: nekaj, kar obljublja, da bo zapolnilo vrzel, poustvarilo originalno polnost. Zaradi te strukturno nemogoče obljube dojema odvisnik svoj objekt kot hkrati potreben in razočarajoč. Čeprav je primarni objekt gona – das Ding oziroma predojdipski materinski objekt – za vedno izgubljen, prinese že sam poskus gona, ko se giblje okoli objekta a in s tem skuša nazaj pridobiti nekaj izgubljenega užitka, nekaj lastnega zadovoljstva. V vozlišču gona je nekaj vedno zadovoljeno. Nekaj užitka se ujame v mrežo. Gon je tisto, kar uspe, tudi ko objekt zataji.
To je tudi osrednja past odvisnosti. Četudi gon vedno uspe, vodi neuspeh objekta do razočaranja in do prisile po ponovitvi, do fantazije o »več užitka«, ki hrani ter daje rast gonu. V tem lahko prepoznamo bistveno ugotovitev psihoanalitične intervencije: odvisnik pridobi določeno zadovoljstvo iz lastnega trpljenja, in prav ta perverzni mazohizem je tisto, kar žene odvisnost.
***
Izguba das Ding se vsakemu subjektu zgodi na njemu lasten način, v kontekstu njegovega lastnega »individualnega mita«, torej partikularnega načina, kako vstopi v simbolni red. Čeprav lahko strukturo očetovske metafore zreduciramo na formalno shemo, je način, kako jo posamezen subjekt doživi in vpiše, vselej enkraten. Ta partikularnost določa subjektov odnos do realnega: prav zato so poskusi gonov, da povrnejo izgubljeno, vselej simbolno strukturirani in nikoli čisto univerzalni. Iz tega logično sledi vprašanje: če vsak subjekt polni svoj konstitutivni manko na različne, tudi zdrave načine, kaj potem določa, da nekdo konča specifično v odvisnosti? V čem se odvisnost funkcionalno razlikuje od drugih razmerij do objet petit a?
Lacanovska psihoanaliza načeloma obravnava odvisnost kot težnjo po simplifikaciji vprašanja užitka. Če je užitek v stalni napetosti s simbolnim redom, torej je posredovan z jezikom, zakonom in prepovedjo, nudi objekt odvisnosti – največkrat droga – neposreden dostop do užitka in načina, kako začasno ukiniti pritisk simbolnega reda, s tem, ko lokalizira užitek v enem objektu in enem ritualu. V tem smislu velja, da se užitek pri odvisnosti ne generira primarno v transgresiji, ampak v simulaciji sveta brez zakona. Tako je odvisnost včasih opisana kot »ne« simbolnemu, kot nekaj, kar »prekine formacijo« in želi vzpostaviti samostojnost od simbolnega reda na nivoju neposrednega užitka. S tem odvisnik loči vprašanje užitka iz intersubjektivnega in relacijskega sveta velikega Drugega. Kakor izpostavlja zgodovinar Russell Jacoby v Družbeni amneziji: »Kult subjektivnosti, dopolnjen s pomočjo drog, omami nezadovoljneže, tako da vidijo v lastni simbolični ali dejanski smrti sámo življenje. Njihova neposrednost prežene kakršnokoli posredovanje. Vztrajno politično in teoretsko mišljenje ni enostavno zavrnjeno, pač pa je pozabljeno in zatrto.«
Od tod izhaja osrednja težava analitičnega posredovanja pri odvisnosti. Analitik skuša pacientovo odvisnost vpisati v simbolne koordinate, da jo lahko interpretira v razmerju do velikega Drugega – virtualnega mesta jezika, zakonov, pomenov in pričakovanj, ki presega posameznika, nekakšna instanca, na katero subjekt naslavlja svojo željo, vprašanja in priznanje. Ker odvisnost deluje v napetosti s simbolnim registrom, pa se analitik znajde v rivalstvu z objektom pacientove odvisnosti. Droga in analitik tako tekmujeta za pacientov odnos do velikega Drugega: prvi ga skuša zaobiti in utišati, drugi pa ga vzpostaviti in odpreti za analizo. Prav ta napetost je tista, ki destabilizira analitični okvir, hkrati pa gre tu za glavno značilnost, po kateri se odvisnost razlikuje od drugih načinov spopadanja z mankom.
Poskus utišanja simbolnega reda se mora vedno znova ponavljati, gon, ki je nanj vezan, pa s časom v zameno za kratkotrajno olajšanje zahteva vedno večje dajatve. Vzemimo primer alkoholikov: mnogi ne pijejo samo zaradi fiziološke zasvojenosti, ampak zato, ker se ob pitju nahajajo v takem duševnem stanju, kjer so njihove najbolj rigidne psihološke obrambe razorožene, napetost z velikim Drugim pa začasno suspendirana. Gre za točko, v kateri želja po ugajanju zahtevam velikega Drugega in želja po utišanju njegove tiranije sovpadeta v isti akt. Veliki Drugi namreč ni le mesto, od koder prihajajo zakoni in pomeni, ampak tudi instanca, ki subjektu generira občutek dolga: vedno si dolžan več, kot si že dal. Vsako hipno utišanje se vrne kot ukrepljena terjatev – libidinalni dolg, ki ga je moč omiliti zgolj z novim, še bolj intenzivnim uživanjem. Zato se odvisnost vedno giblje v paradoksalnem času: kratkotrajno prinaša občutek svobode in olajšanja, dolgoročno pa poglablja tiranijo velikega Drugega.
Če alkohol deluje kot nekakšen anestetik, ki za kratek čas razpusti prepovedi velikega Drugega, pa lahko logiko dolga, tveganja in časa še jasneje vidimo pri hazarderstvu. Tu ni bistveno uživanje v zmagi ali izgubi, temveč sam mehanizem dolga in ponovitve. Igralec ob zmagi ne zagotovi dokončnega zadovoljstva – ravno obratno, dobitek ga zaveže, da nadaljuje z igranjem, in ga opomni, da je zdaj dolžan »še več«. Podobno je z izgubo: ta ustvarja dolg, ki ga je treba z naslednjo igro »popraviti«. V obeh primerih se vzpostavi začarani časovni krog, v katerem kratkotrajno olajšanje, torej zmaga, ali pa iluzija, da se bo izguba poravnala, vodita le v dolgoročno poglabljanje problema. Hazarderstvo zato še bolj neposredno pokaže logiko odvisnosti: bolj kot želiš ubežati velikemu Drugemu, več si mu dolžan, in vsaka rešitev ni konec igre, ampak zgolj začetek novega dolga.
Mehanizem toksikomanije oziroma odvisnosti psihoanalitik Rik Loose v svojem delu The Subject of Addiction definira takole: »Gre za iskanje objekta, ki si ga subjekt lahko aplicira po lastni volji, ki bi zadovoljil željo in reguliral oziroma ohranjal užitek na idealni ravni. 'Uporaba po lastni volji' implicira, da lahko ta objekt za subjekt funkcionira na način, ki je v veliki meri neodvisen od velikega Drugega. Želja velikega Drugega je za odvisnika problematična; kot smo videli, se ji raje izognejo in se postavijo na stran užitka.«
Odvisnost v tem pogledu ne nasprotuje posameznikovi volji ali njegovemu poskusu nadziranja užitka. Nasprotno, gre za administracijo volje; pomeni poskus, da subjekt postane edini gospodar svojega užitka, ne da bi ta bil posredovan s simbolnim. Užitek postane simplificiran, zveden na preprosto formulo: uživaj, ostani nezadovoljen – ponovi.
Tu lahko simbolnemu redu vnazaj pripišemo njegovo produktivno vlogo. Jezik, prepoved in fantazma vedno ustvarijo neko razdaljo med subjektom in užitkom. Ta razdalja je frustrirajoča, a hkrati nujna – omogoča, da užitek ne postane preobremenjujoč in destruktiven, saj, v kolikor je ta subjektu preblizu, ga ni mogoče simbolno integrirati v njegovo izkušnjo.
Droga oziroma objekt odvisnosti pa to distanco izbriše: namesto fantazmatske mediacije, ki bi regulirala dostop do užitka, ponuja »direkten« užitek, ki ne potrebuje simbolnega posredovanja. To vodi v poseben paradoks: subjekt misli, da je gospodar lastnega užitka, ker ga lahko končno aplicira »po lastni volji«, brez vmešavanja simbolnega, a ravno s tem, ko izgubi varovalno razdaljo do užitka, postane ujet v novo, globjo podreditev.
Odvisnik posledično postane vedno bolj izoliran od družbe in nezainteresiran za soljudi. Ker ni sposoben ločiti svojega užitka od objektne repeticije, obtiči v relaciji do objekta in tako progresivno postane le instrument za njegovo konzumpcijo.
V tem pogledu odvisnost postopoma transformira samostojnost od simbolnega reda in samostojnost pri gospodovanju nad lastnim užitkom v suženjstvo – ne do objekta, ki je samo posrednik in deluje le, ker je vpisan v strukturo gona, temveč prav do gona, ki si nek objekt izbere za privilegirano točko, okoli katere vedno znova in znova kroži. V resnici je odvisniški subjekt suženj lastne gonske ekonomije, ki ga veže na objekt kot na repetitivno pot do vselej nezadostnega užitka.
***
Toda odvisnost kljub vsemu ne more popolnoma ubežati simbolnemu redu. Tudi če je subjekt suženj lastnega gona, ta gon potrebuje simbolno sidrišče, okoli katerega lahko kroži. V tem smislu droga preseže svojo vlogo kot zgolj objekt užitka in postane označevalec-gospodar. Ni več le sredstvo zadovoljevanja, ampak jedro, ki strukturira celotno subjektovo razmerje do užitka.
Pri Lacanu označevalec-gospodar označuje glavno težišče, okoli katerega se zasidra subjektova veriga smisla – tisto, kar daje njegovemu psihičnem svetu konsistenco, oprijemljivost in stabilnost. Sam po sebi nima pomena, a deluje kot točka prešitja, ki organizira subjektov svet. Recimo Oče, Bog, Denar, Služba – ali pa objekt odvisnosti, droga. Označevalec-gospodar torej organizira pomen okoli sebe in vso aktivnost subjekta: kje in kdaj dobiti drogo, kako jo uporabiti, kako okrevati od nje. Stabilizira pomen, četudi v odvisnikovem življenju navzven deluje rušilno.
Vloga označevalca-gospodarja je odločilna tudi v kontekstu zdravljenja. Večina terapevtskih skupnosti deluje znotraj diskurza gospodarja – podobno kot droga, tudi terapevtske skupnosti otežijo ali prestavijo konfrontacijo z nezavednim in namesto tega pacientu samo ponudijo novo simbolno sidrišče. Odvisniki se tako znajdejo ujeti med dvema gospodarjema: med objektom odvisnosti, ki se je že zasidral kot označevalec-gospodar, in terapevtsko skupnostjo, ki želi zasesti isto mesto.
Institucije imajo pri tem inherentno tendenco, da skušajo »privezati« subjekt, ki je odplaval iz simbolne mreže, tako da zakon in objekt združijo v eno točko, torej združijo normo in cilj. Odvisniki se v času terapije pogosto oprimejo nekega ideala, ki jim gospoduje in strukturira njihovo življenje – če ne več droge, potem ideala ozdravitve, pravila skupnosti ali avtoritete terapevta. Dotaknimo se spet alkoholizma: pravilo abstinence je pri skupnostih anonimnih alkoholikov hkrati tudi »objekt« oziroma cilj, okoli katerega se strukturira celotno življenje posameznika. Prepoved pitja in želja po treznosti sta prekrita v eni sami točki, ki tvori označevalca-gospodarja. Če subjektu na neki točki nato spodrsne, torej se pregreši s pitjem alkohola, se ne podre samo posamezen cilj, ampak celotna simbolna organizacija njegovega obstoja. V nekem smislu alkoholik preneha biti šele tedaj, ko se lahko »pregreši«, ne da bi ga to sesulo.
To tveganje eksistencialnega sesutja je najbolj izrazito v kliničnem kontekstu, kjer se terapevt nezavedno postavlja kot starševska avtoriteta, kot nekdo, »ki nima manka« in tako obljublja polnost ter sliko tega, da poseduje »resnico« o pacientu. Če terapevt nastopa v vlogi vsevednega velikega Drugega, postane njegova želja znova center pacientovega sveta, izstop iz terapevtskega okvirja pa bi lahko ponovno pomenil dezorientacijo pacienta in potencialno vračanje k staremu označevalcu-gospodarju, k objektu odvisnosti. Seveda pa terapevt kot oseba ni in ne more biti veliki Drugi. Terapevt se pacientu zgolj pusti postaviti v ta položaj v transferju, s tem ko pacient vanj projecira svoja pričakovanja in želje ter ga tako nagovori kot novega nosilca zakonov, ki jih je prej postavljala droga. Odvisnik tako, če naj terapija doseže svoje, svoj simptom le preusmeri, namesto da bi ga razrešil: ne več v zadovoljevanje substance, temveč v zadovoljevanje terapevtove avtoritete.
Psihoanalitični diskurz pa se poskuša izogniti prav temu: analitik ne sme nastopiti kot veliki Drugi, kot nekdo brez manka, ampak prej kot nekdo, ki naposled pokaže, da tudi on sam nima končnega odgovora. V Lacanovi formuli je analitik tako v poziciji objet petit a – tistega, kar v analizandu sproža željo po samospoznanju –, ne pa v poziciji gospodarja, ki določa, kaj je analizandova resnica.
***
Omenimo, da je transfer pri psihoanalizi neizogiben in celo potreben korak. Brez njega analiza sploh ne bi stekla, saj pacient v analitika ne bi ničesar investiral – ne bi ga nagovoril kot nekoga, ki »ima« nekaj, kar pacient išče. A bistvo analize je ravno v tem, da se postopek ne konča pri transferju: analitik ne sme te vsevedne vloge »posvojiti« kot nekakšen guru, temveč mora transfer uporabiti, da analizand spozna, da veliki Drugi nima tega, kar analizand misli, da ima. Analizand na koncu odkrije, da analitik ni gospodar, ampak zgolj figura, preko katere si lahko analizand razkrije svojo lastno fantazmo, se pravi, svojo individualno stabilizacijsko distanco do užitka.
Klasične terapevtske institucije se v praksi srečujejo z nemogočo nalogo: združiti ideal potrošniške družbe – uživaj čim več! – z instalacijo zakona, ki mora ta užitek omejiti. V praksi se to velikokrat prevede v imperative, ki pacienta močneje zavežejo gospodarju-označevalcu: »delaj kot delam jaz«, »sledi programu«, »prisluhni svojim občutkom in boš ozdravel«, »pozabi preteklost«. A prav tu izstopa temeljni paradoks: užitek je edina zares ahistorična dimenzija subjekta, kar pomeni, da ukaz tipa »pozabi preteklost« natanko reproducira zasvojenost, ker se z njim le preusmeri užitek k novemu, zdaj s strani stroke legitimiziranemu objektu, namesto da bi se ustvarila distanca do užitka kot takega.
Vsaka holistična terapija odvisnosti bi tako pacientom že od samega začetka morala nuditi priložnost raziskovanja lastnega subjektivnega odnosa do užitka. To med drugim pomeni, da bi morala postaviti objekt in ideal neodvisnosti čim bolj narazen. Terapevtski prostor ne sme postati sam po sebi ideal, temveč mora na koncu delovati kot nepopolni veliki Drugi, kot veliki Drugi z mankom, ne pa kot avtoritarna starševska figura. To je edini način, kako se lahko izogne vpisu v pozicijo gospodarja in edini način, kako lahko naslovi temeljno strukturo odvisnosti, ki izvira iz subjektove ekonomije užitka.
***
Pri odvisnosti je ključen terapevtski premik v odnosu do označevalca-gospodarja, ki zasidra subjektovo verigo smisla in daje strukturo njegovemu življenju. Psihoanaliza za razliko od običajnih, kognitivnih terapij na koncu ne ponudi novega gospodarja, ki bi dalje vladal subjektu, temveč pokaže, da je označevalec-gospodar prazen in v celoti kontingenten. Tako lahko subjekt od njega neha pričakovati nemogočo polnost. Šele njegova reorientacija v odnosu do lastnega užitka ga lahko povede na pot celovitejšega okrevanja, ki ni utemeljeno na tem, da se mora oklepati zunanjega gospodarja ali iskati izvor zakona v novem objektu.
Če gremo s to mislijo še korak dlje – subjekt psihoanalize postane »svoboden« ne preko neodvisnosti od drugih, od simbolnega reda, ampak preko določene neodvisnosti od lastnega užitka. Tako prosta kot odvisniška agentnost hkrati implicirata odvisnost in neodvisnost. Simbolna svoboda je ujeta v enigmatični želji velikega Drugega in je parcialno osvobojena travmatičnosti nebrzdanega užitka. Odvisnost pa je, po drugi strani, parcialno neodvisna od simbolnega, ampak ujeta v lasten užitek. Če ima psihoanaliza preferenco do prve, je to zato, ker je simbolni prelom z užitkom viden kot takšen, ki omogoča subjektu bolj odprt odnos do sveta in več možnosti za izražanje lastne volje nad objekti, napram obratni dinamiki.
Zato konec analize ne pomeni odprave simptomov v smislu njihove eliminacije, temveč spremembo v njihovi obravnavi. Simptom ni več nepremostljiva ovira, ki bi zasužnjevala subjekt k užitku, temveč vez, skozi katero se ta uči shajati z lastnim užitkom in tako prekine samouničujoči cikel prisilnega ponavljanja – da lahko zlomi primež, v katerem ga drži fantazma o polnosti, in tako končno zaživi življenje v znaku običajnega, vsakodnevnega nezadovoljstva.
***
Seznam podlag:
01 - Taylor Deupree - Negative Snow (09:36)
02 - Voices from The Lake - Circe + S.T. (VFTL Rework) (14:04)
03 - Aphex Twin - Tha (09:08)
04 - Gas - Pop 4 (09:52)
05 - Biosphere - Birds Fly By Flapping Their Wings (06:35)
06 - Global Communication - 5 23 (05:23)
07 - Slowmotion Livestream - Endless Glassy Ocean (03:02)
08 - Tim Hecker - Living Spa Water (06:47)
Dodaj komentar
Komentiraj