Antidrakula
Roman Brama Stokerja Drakula, izdan leta 1897, je pogosto interpretiran kot manifestacija avtorjeve potlačene homoseksualnosti. Namerno ali podzavestno vpeljevanje te tematike v zgodbe je fenomen, ki je v leposlovju prisoten praktično že od njegovega začetka. Tja lahko spadajo bolj eksplicitni, a še zmeraj prekriti antični primeri, biblijsko umivanje stopal, dela Oscarja Wilda, s katerim je imel Stoker dosleden prijateljski odnos, in kvirovsko kodiranje antagonistov v filmih, knjigah, glasbi in tako naprej. Katerakoli tovrstna sporočila so avtorji podajali pod večplastnimi alegorijami, simboli in izrazi, kar je veljalo za večino tedanjih načinov izražanja pripadnosti LGBTQ+ skupnosti.
Kot piše Bogdan Lešnik, je homoseksualnost v času hladne vojne postala samosvoj kulturni boj, ker je kapitalistični zahod homoseksualnost povezoval s komunističnim špijunstvom, socialistični vzhod pa z izprijenim kapitalizmom. Konec hladne vojne pa je sovpadal z bolj samozavestnim raziskovanjem problematike potlačene homoseksualnosti v umetnosti. S tem je označeval in izpostavljal njen obstoj vzporedno z razvojem gibanj za pravice vseh zatiranih manjšin.
Metoda kvirovksega kodiranja je s tem pridobila dostop do novega emancipatornega namena, saj ustvarjalci sedaj lahko pričakujejo večjo verjetnost razumevanja občinstva, ki je s konceptom seznanjeno in ga zna navigirati. Dober in hkrati pričakovan primer tega obrata je lanski film Roberta Eggersa Nosferatu, v katerem je spolnost veliko eksplicitneje izpostavljena skladno z današnjimi interpretacijami Stokerjevega Drakule. Delo prikazuje kronično potlačenost in njen izziv, ki v protagonistih vzbuja paranojo. Protestantska zatrtost je brez neposrednega pripovedovanja, a še zmeraj odkrito prikazana občinstvu v svoji popolni mentalni destruktivnosti. Nosferatu je zgodba usojene in vnaprej določene izgube nadzora. Na podoben način svoje sporočilo predoča tudi manga The Summer Hikaru Died ali Poletje, ko je umrl Hikaru, ekranizacija katere je bila pred kratkim zaključena na Netflixu.
Anime je poln simbolizma o začetku zavedanja potlačenih želja in identitete. Najboljši prijatelj glavnega lika se že v prvem prizoru izkaže za dvojnika neznanega nadnaravnega izvora, medtem ko je izvirni Hikaru že več kot pol leta mrtev. Njegov obstoj je v temeljnem nasprotju z vsem človeškim – ni sposoben razumeti, kaj so empatija, pomembnost posameznega življenja in tradicionalno razumevanje prijateljstva. Kljub temu je na svoj način zaljubljen v glavnega lika Yoshikija, ki že od začetka vse manj skriva svojo recipročno navezanost in skrb za demona tako pred drugimi kot pred samim sabo.
Vsaka epizoda vsebuje več grotesknih prizorov tostranskih napadov in zlih duhov, večino katerih povzroča nov Hikaru. Pomembno pa je, da je v ospredju vedno Yoshikijev odziv. Zgodba se odvija čez njegove paranoidne in samosovražne oči, ki ga na površju zgolj ščitijo pred inherentno tujo silo, ki nikoli ne sme biti v kontaktu z »normalnimi« ljudmi. Ta sentiment izražajo tudi stranski liki – človek se ne sme mešati z duhovi, sicer bo umazan. Zavedanje tega je vedno prisotno v Yoshikijevih mislih, vendar ta nikoli ne skuša preprečiti mešanja s Hikarujem, ki je zelo grafično prikazano kot popačena lovecraftovska verzija intimnosti.
Ena od glavnih kategorij, pod katere je anime uvrščen na trenutno domačem Netflixu, je »horror«. To je hkrati zmotno in genialno, če je načrt zavajati gledalko na isti način kot osrednjega lika. Prizori so vedno narisani na isti način, kot bi bili v bolj romantični seriji – sončni zahod, na pol osvetljena predavalnica, junijski popoldanski sprehod po polju. Bolj pričakovane barvne palete za žanr grozljivke so prisotne le nekajkrat, ko je fokus na drugih duhovih ali nečem, kar sega onkraj odnosa med Hikarujem in Yoshikijem. Kontrast, ki posledično konstantno nastaja med idiličnim vzdušjem in izrečenimi mislimi, prikazuje temeljni konflikt v Yoshikijevi glavi.
Če bi bilo izbiranje kategorij za anime manj zavajajoče, bi Poletje, ko je umrl Hikaru spadal pod zgodbe o odraščanju, saj gre v svojem bistvu za zgodbo sprejetja svoje narave kljub zunanjim pritiskom. Svet duhov je za naselje, kjer se zgodba dogaja, vir dolgotrajne kolektivne travme in antagonizma, zgodbe preživelih pa služijo kot svarila pred nadaljnjim sodelovanjem. Vsaka omemba konstantno navzoče, a ignorirane tostranske aktivnosti pretrese tradicionalno vaško vsakdanjost, katere prebivalci živijo v konstantnem potlačenem strahu pred duhovi. Ponotranjeno kolektivno neizrečeno sovraštvo začne goreti, ko se v Yoshikijevi zavesti zabije v ljubezen do Hikaruja. Za okolico je zavračanje zelo intuitiven in samoumeven odgovor na izziv, ki ga Yoshiki za razliko od njih sprejme, preden ima možnost pomisliti in storiti drugače.
Poletje, ko je umrl Hikaru zlahka uvrstimo na seznam najbolj izrazitih kvir tekstov tega desetletja zaradi njegove globoke analize najstniškega vzpona zavedanja netradicionalnih želja. Je tudi dokaj varno skrit pred cenzuro – prvič zaradi horror kategorizacije, drugič pa zaradi svoje močne alegoričnosti. To bi sicer lahko označili tudi za strahopetnost, vendar takšna skritost lahko omogoči mnogim, da najdejo svoja potlačena čustva v medijih, preden se jih začnejo koherentno zavedati. Anime izpostavlja samosovražni element odraščanja na način, ki je komaj prisoten v zahodnih popularnih medijih, ki naj bi se primežu cenzure že iztrgali – še posebej v tako poudarjeni obliki. Izkušnja, med katero mnogi ne najdejo pomoči ali jo zavračajo, je lahko poblažena z njenim raziskovanjem in prikazovanjem v takšni alegorični obliki bodisi sinhrono bodisi retrospektivno.
Pisal je Stefan.
V današnji oddaji je bila za glasbeno podlago uporabljena skladba Something scary is behind us Pawła Feszczuka (vir: Free Music Archive; licena: CC BY).
Dodaj komentar
Komentiraj