Svoboda osvobaja 2: Demokratična napalmokracija
Piše se leto 2184. Najboljša možna družbena ureditev – nadzorovana demokracija – se širi čez galaksijo z ljubečim dotikom železne pesti, na konici katere so igralke – helldiverji. Skupina štirih poosebljenih kanalov svobode je odgovorna za to, da opravi določeno nalogo kot dobro organizirana ekipa ter zavzame surovine in planete, ki so od vedno po pravici pripadali njihovi domovini Super Zemlji. Junakinje nosijo ogrinjala, vsaj dve pištoli, brezosebne in brezspolne oklepe ter imajo dostop do povprečno ene tone orbitalne municije. Junakinja je statistično stara 18,7 let, je 97-odstotno patriotična in preživi z možnostjo 21,3 odstotka. Kot pravi eden od sloganov, ki jih igralke slišijo na propagandnih zaslonih – helldiverji so najbolj svobodni od vseh enako svobodnih subjektov demokracije.
Precej elementov igre Helldivers 2 je v primerjavi z drugimi sodobnimi izvodi nostalgičnih ter z neposrednimi in implicitnimi referencami na Halo. Ekipa ustvarjalcev igre švedskega studia Arrowhead se je že od svoje ustanovitve leta 2008 osredotočala na satirične online multiplayer hoard shooterje z vzdušjem D&D, exploitation filmov, izidom Helldivers leta 2015, pa tudi retrofuturističnih distopij. NadaljevanjeHelldivers 2 je kljub svoji iskreno presenetljivi vizualni kvaliteti prva popolnoma 3D igra, izdana pod studiom Arrowhead, ki je pred tem delal izključno v poltretji dimenziji – podobno igram Warcraft, Diablo ali League of Legends.
Z izjemo 165-letnega zamika je čas znotraj igre sinhroniziran z resničnim. Zgodba Helldivers 2 pa se piše sinhrono z izdelovanjem novih vsebin. Približno vsak teden ustvarjalci igre izdajo nov »višji ukaz« – nalogo za igralce igre, ki poleg seznama potrebnih dejstev vsebuje tudi več relevantnih, s propagando začinjenih informacij o napredku vojne in ciljih vlade Super Zemlje. Ti običajno vsebujejo osredotočanje igralk na določene planete ali sovražnike, katerih napredek na galaktičnem zemljevidu ročno usmerjajo ustvarjalci. Vizualni elementi, vrste nalog, taktike in sovražniki se ponavadi razlikujejo glede na galaktično dogajanje. V letu in pol obstoja Helldivers 2 je zgodbo zaznamovalo več masovnih dogodkov, kot sta protinapad sovražne frakcije ali uničenje planeta. Gameplay je zelo kinematografski, »Michael Bayevski«. Tretjeosebni shooterji so v najbolj napetih trenutkih v absolutni manjšini (100:1 ali slabše) in fizično ne morejo preživeti, če igralke ne sodelujejo med sabo. Iz tega nastaja kombinacija večih nivojev doživljanja in hkrati možnost opazovanja posledic večjih katastrof, kar ustvari zelo prepričljiv vidik drugega fantazijskega življenja, vzporednega resničnemu.
Absurdno ironična premisa igre, neposredno navdihnjena s filmom Starship Troopers, franšizo Warhammer 40k in Halo, poda ustvarjalcem zelo širok prostor za prikazovanje pretiranega nasilja brez vzporednega žrtvovanja okusa in subtilnosti. Protagonistke so instrument distopičnega tehnofevdalnega militarističnega režima. Je pogrešljiva in od rojstva vzgojena v samožrtvovanje. To se da razbrati iz tako implicitnih kot eksplicitnih omemb dogodkov, ki se odvijajo sinhrono z eskalacijo druge galaksijske vojne. Reference na perspektivo avtorjev razpršeno prevevajo celoten material igre – od metaironičnega citiranja Orwella do razpravljanja o človeških življenjih kot surovini. Dostop do lahkega mitraljeza igralko stane 3500 municijskih kuponov, medtem ko jih za usmrtitev civilista izgubi samo 25. Kontrast med »peklenskim« gameplayem in vseprisotno statistiko je eden od najpogostejših načinov, kako avtorji igralko opozarjajo na njeno nepomembnost. Koncu vsakega izleta sledi panel, ki točno prikazuje, za koliko desettisočin odstotkov so protagonistke pripomogle k »osvoboditvi« določenega planeta.
Ekipa helldiverjev ima ponavadi 40 minut ali manj, da opravi določeno nalogo na več lokacijah: izstreliti jedrsko raketo, izbrisati občutljive podatke, nadzorovati evakuacijo pomembnejših civilistov. Sovražnike demokracije lahko osvobajajo s pomočjo tako »tradicionalnega« kot laserskega, električnega in plazmatskega orožja. Bolj strateške poteze igralk se v večini primerov opravljajo s »stratagemi«, ki jih aktivirajo s tipkanjem kod med bojem. Štiri vrste orbitalnega obstreljevanja, bombniška pomoč, dostava specializiranega orožja in opreme, imajo vse skupaj na voljo 72 artiklov. Tako v izletih kot galaktičnem zemljevidu uspešno opravljena naloga zagotavlja enako nagrado vsem igralkam: če ena med izletom zbere šest »vzorcev«, jih vse članice misije dobijo toliko. Nagrada za uspešno opravljen višji ukaz v obliki medalj pa je posredovana vsem, ki so v času njegove veljavnosti bili online. Ta filozofija velja za vse elemente igre.
Ko je bila igra pred poldrugim letom izdana, je naletela na neizmerno pozitivno pozornost občinstva zaradi popolne odsotnosti tekmovalnega elementa, pa tudi zaradi dandanes nenavadne možnosti pridobivanja plačljive valute med igranjem, ki je sicer po industrijskem standardu čez nekaj časa ponavadi odstranjen. Kot je bilo že velikokrat izpostavljeno v medijih, je odnos ustvarjalcev Helldivers 2 do monetiziranja vsebin vzorniško spoštljiv do uporabnikov in izstopa iz današnjega povprečja na najboljši možni način. Hkrati so znani po dosledni pozornosti do predlogov občinstva – precej novih dodatkov je bilo na neki točki namreč predlaganih na uradnem subredditu ali discordu igre. Tam se zelo pogosto izpostavljajo prebivalci južnih držav ZDA. Ena od predstavnic te demografije je med osebnim pogovorom odgovorila, da je Helldivers 2 zelo dober način ublažitve »naravne teksaške težnje do pušk« brez kupovanja dejanske propagande. Del igralk je tudi na Kitajskem, kjer mora občinstvo koordinirati svoja dejstva z ostalimi in prečiti kulturne razlike. Eden od primerov tega sodelovanja je uspešna skupna obramba Šanghaja med napadom Super Zemlje, ki bi po načrtu ustvarjalcev sicer morala izgubiti vsa mesta, razen glavnega.
Kljub vsem družbenim kritikam, referencam in zelo poudarjeni satiričnosti, je občinstvo igre presenetljivo raznoliko v svojih interpretacijah materiala, kar se vidi v tako geografsko-kulturnih kot političnih razlikah. Igralke se na vsakdanji ravni udeležujejo roleplaya subjektov nadzorovane demokracije. To naj bi impliciralo tudi razumevanje integrirane satiričnosti, ampak je v določenih manjšinskih primerih manifestirano drugače. V teh primerih odsotnost začetne pobude h kritičnemu premisleku premise igre posledično odvzame več resnosti, kot je bilo načrtovano, in jo reducira na površinski eye candy. Raznolike interpretacije metod Super Zemlje ustvarjajo prostor za zelo opozicijska branja. Ta problem nima rešitve, ki ne bi pretvorila Helldivers 2 v osnovnošolski učbenik.
Igralke potrebujejo prostor za domišljijo, špekulacijo, deljenje informacije in napake, da lahko ustvarijo živeče in napredujoče občinstvo. To je nekaj, česar se studio Arrowhead zaveda, kar se vidi v njihovem po današnjih standardih zelo nenavadnem sloganu »A game for everyone is a game for no one«. Helldivers 2 je izreden primer drugačnega pristopa k spletnim igram, kjer si ustvarjalci igralke privoščijo tretirati kot odrasle osebe in jim prepustijo dovolj avtonomije tako v gameplayu kot kupovanju bonusnih vsebin. Njihov finančni uspeh daje globalnemu občinstvu upanje, da bo ta primer sprožil širši trend in prekinil obdobje stalne degradacije uporabniških pravic v planiranju monetarnih modelov iger.
Recenziral je praktikant Stepan.
Dodaj komentar
Komentiraj