Za nami je nekaj velepomembnih dni; reformacija, jesenske srhljivosti, amerikanizirane čarovnice in nenazadnje sámi mrtvi. Edino spodobi se, da naša oddaja nadaljuje to sladko morbidno sosledje, in to kako! Že naslov je insinuiral najbrž najgrozljivejše ime v zgodovini, posebej če ste anglosaksonska liberalistična duša ali v kakršnikoli varianti humanizma, demokracije in pluralizma utopljen nesrečnež. Kajti ime Stalin je grozljivejše od reformacije, srhljivejše od jeseni, zlejše od amerikaniziranih čarovnic in seveda strašnejše od smrti.

*

Zgodovina je bila najprej biografija velikih mož. Pozneje se je prelevila v popisovanje gibanj velikih človeških množic, civilizacij, narodov. Nikoli pa ni našla mesta za človeške slehernike, za zgodbe posameznih bednih ljudi, razgrajenih v brezimni masovnosti stoletij in tisočletij, koder so se milijarde življenj izgubile kot pljunki v morju. Osebne historije individuumov so postale stvar umetnosti, literature, romanov. In kratkih zgodb. Navadni ljudje in njihove življenjske žaloigre ali komedije niso stvar zgodovine. Kot je nekoč rekel veliki mož in vodja človeških množic Josif Visarjonovič Stalin: »Smrt enega človeka je tragedija, smrti milijonov pa statistika.«

Ena od takih v zgodovini izgubljenih likinj je domnevna Stalinova nečakinja. Domnevna, ker med zgodovinarji prevladuje konsenz, da je njen obstoj nemogoč, kajti skoraj vse uradno in neuradno stalinoslovje nedvoumno navaja: Josif je bil edini preživeli otrok Visarjona in Katarine Džugašvili. Edina omemba njegove nečakinje pravzaprav izvira iz neke menda precej natančno zabeležene kronike o privatnem življenju velikega vodje, ki naj bi bila osnova za uradni življenjepis ob njegovi petdesetletnici leta 1928. To delo žal ni nikoli izšlo. Dokument je bil uničen v skrivnostnem požaru pozabljenega sovjetskega arhiva, avtorja pa so požrle velike čistke neposredno po letu predvidene izdaje. V pozabo je utonilo celo njegovo ime. A legenda o Stalinovi nečakinji je še dolgo in vztrajno krožila po temačnih kuloarjih sovjetske in ruske podtalne scene. Sama sem jo slišala nekega pijanega popoldneva v zakotni peterburški beznici; ne povsem artikulirano jo je pripovedoval upokojeni srednješolski profesor, s katerim sva se spoznala kakšni dve uri prej za šankom. Kolikor se spominjam, njegova navajanja niso imela prav veliko smisla, tudi precej se mu je zatikalo. Imel je težave z izreko posameznih glasov, predvsem šč-ja, sc-ja in st-ja, ob katerih mu je iz ustnic vedno pršela slina. Pravzaprav je kar precej pljuval, ker je neprestano izgovarjal voditeljevo jekleno ime. Nekajkrat je tudi spontano zakinkal.

...

Ti ljudje – Lenin, Trocki, Buharin, Krupska in drugi – so verjeli v stvar, posvečali so ji vse svoje talente, volje in moči, žrtvovali ugodja in radosti, vsa razpoložljiva sredstva; revolucija, za katere uspeh ni bilo nobenega garanta, je bila brez izjeme glavna stvar v njihovih življenjih; zaradi nje so živeli skromno, asketsko; vse njihovo delovanje, študij, delo, pisateljevanje, splošni življenjski karierizem so bili posvečeni pripravam na revolucijo. Živeli so kot vohuni brez države (in kakšne pavlihe izpadejo ob njih resnični vohuni za dejanske države). No, med temi skrajno resnimi ljudmi je bil Stalin – preresen. Mislil je pretežno dobesedno; najbrž ni imel smisla za ironijo, ravno zaradi česar je postal eden največjih cinikov vseh časov.

*