Brez skrbi, ne bomo prebirali izjemnih stavkov in paragrafov tega princa med filozofi, katerega izvajanja nas ponavadi posrebrijo kot požirek čiste studenčnice – to je vredno čisto posebne oddaje. Ne, raje se bomo poglobili v dolgo senco njegove misli, vsemogočne predsodke, ki so, če jih pogledamo malce od blizu, pravzaprav eden najvplivnejših dejavnikov v filozofskem delovanju, nekako podobno kot govorice v literaturi. In dejansko gre za neke vrste tercialstvo; nekdo nekaj napiše, drugi o tem nekaj slišijo in včasih celo preberejo ter interpretativno furajo dalje, nakar se iz te filozofirajoče nadstavbe razprostrejo celotni nauki, ki marsikdaj nimajo več veliko zveze z izvornimi teksti.

*

[V] spinozističnem univerzumu ni prostora za končne vzroke …, saj se posamezno bitje v svoji biti ne ohranja zaradi nekega določenega smotra, z nekim posebnim namenom, temveč se ohranja edino zato, da se ohranja. (Bratina)

*

Vsak način, na katerega je življenje ponižano in strto, vse, kar je negativno, ima zanj dva vira, eden je obrnjen proti zunanjosti in drugi proti notranjosti, resentiment in slaba vest, sovraštvo in občutek krivde. Spinoza ne preneha razkrivati zveze med obema viroma in človekovo zavestjo, ki se prekine šele z novo zavestjo, v novi viziji in novi želji živeti. Spinoza občuti, izkuša, da je večen. (Deleuze)

*

Smrt mi ne more ničesar vzeti. Absolutno ničesar. Tudi mojih ciljev ne more odstaviti. Če jih ne oznanjam jaz, jih bo kdo drug. V kozmosu ne propade nič. Najmanj ideje. Če jih je življenje rodilo, jih je rodilo za življenje, ne pa za smrt. (Kosovel)

*

Človeškega življenja dolgost je le točka, njegova bitnost v nenehnem teku, čutenje temno, vsega telesa ustroj obsojen na razpad. Duša je vrtavka, usoda zagonetna, sloves dvomljiv: skratka, vse kar sodi k telesu, je reka, kar k duši, je sanja in dim. Življenje je boj, popotovanje po tujem; posmrtni spomin je – pozabljenje. Kaj je torej, kar more človeka voditi? Eno samo in edino: filozofija. (Mark Avrelij)

*

Noč je bila svetla, tiha, topla, julijska, reka široka, od nje se je dvigala para in nas osveževala. Kdaj pa kdaj je na lahno pljusknila riba, ptice so potihnile, vse je tiho, lepo, vse moli k Bogu. In samo midva ne spiva, jaz in tisti mladenič, razgovorila sva se o lepoti tega božjega sveta in o njegovi veliki skrivnosti. Vsaka travica, vsak hrošček, mravlja, zlata čebelica, vsi začuda natanko poznajo svojo pot, ne da bi imeli razum, vsi pričajo o božji skrivnosti in jo sami nenehno uresničujejo. (Dostojevski)

*

Ne in ne, Sophie, ne, ali je ta božja previdnost, ki jo častiš, ustvarjena zato, da se ji posmehujemo, ali pa so njene namere drugačne, kakor misliš … Bolje jo spoznaj, Sophie, bolje jo spoznaj in prepričaj se: brž ko nas postavi v položaj, da zlo postane nujno, hkrati pa nam da možnost, da zlo delamo, to zlo tako kot dobro služi njenim zakonom in ona ima enak dobiček od prvega kot od drugega. Stanje, v katerem nas ustvarja, je enakost, in tisti, ki ga razbija, ni nič bolj kriv od tistega, ki si ga prizadeva spet vzpostaviti, oba ravnata po nagibih, ki sta jih bila prejela, oba se morata ravnati po njih, si čez oči zavezati trak in uživati. (Sade)

*