31 let umetnosti, spomina in upora
Ljubljana je od 3. do 18. oktobra že 31. leto zapored postala mesto žensk. V tem času se je namreč znova razlil Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk. Festival vsako leto za nekaj tednov preuredi mestni ritem in vsaj za hipec simbolno zamenja razmerja moči. Na naši frekvenci ste o letošnjem festivalu lahko slišale že Sektor Ž – intervju s programsko vodjo festivala Ivo Kovač, ter Teater v eter – recenzijo ene od predstav s festivala. Za danes pa vam pripravljamo še širši pregled in še eno recenzijo.
Od leta 1995 festival povezuje umetnice, teoretičarke in aktivistke z vsega sveta ter odpira prostor za pogumne, angažirane in pogosto tudi neudobne zgodbe. Letošnja rdeča nit festivala je bila posvečena predvsem arhivu in zgodovini festivala ter vprašanju, kako umetnost beležimo in kako jo oživljamo. Zaradi teh poudarkov se je za dva dogodka festival povezal tudi s sočasno trajajočo Jesensko filmsko šolo, o kateri smo prav tako poročale.
Prisluhnimo, kako bi festival kratko in jedrnato opisali urednica vsebin in selektorica gledališkega programa Ana Lorger ter programska vodja Iva Kovač.
Festival, ki poteka na več lokacijah po Ljubljani in Sloveniji, že tri desetletja ostaja zvest svoji interdisciplinarni naravi: združuje razstave, predstave, performanse, filme, delavnice, pogovore in branja. Ni da ni! V filmskem programu so se letos srečevale nove in klasične perspektive: od dokumentarca Čas nasproti naju Simone Jerala do kultnega filma Plinska luč Georgea Cukorja iz leta 1944. Projekcijo Plinske luči smo med drugim ujele tudi me. Film govori o mladi Pavli, ki se deset let po umoru tete poroči s pianistom Gregoryjem, nevedoč, da je prav on tetin morilec. Ko se preselita v hišo pokojne, plinske svetilke skrivnostno ugašajo, predmeti izginjajo, a mož Pavli vztrajno dopoveduje, da blazni. Vse nenavadnosti so namreč del njegovega načrta, da ženo spravi v norišnico in se polasti skritega zaklada draguljev.
Gledališki program je povezoval tako domače ustvarjalke kot mednarodne gostje, med njimi Oljo Grubić s performansom Extima#4: Življenjski prostor. Živa instalacija s fizičnim krčenjem prostora za občinstvo opozarja na uničevanje življenjskega prostora zaradi podnebnih sprememb in kapitalizma. Hkrati pa razkriva, kako tudi umetnost postaja del iste logike nenehne rasti in potrošnje. Med domačimi ustvarjalkami pa izpostavimo še vsaj uprizoritvi Sine, ki jo je Nataša Živković za festival Mesto žensk ustvarila že leta 2018; in Barbaro Kapelj z novim performansom Kamnolomke. V njem govori o spregledani ženski zgodovini Krasa. Množica pogovorov in diskurzivnih dogodkov festivala pa se je dotikala tem, kot so kvir spomin in samozgodovinjenje ter gaslighting.
Letos se je festival začel s predfestivalskim sklopom, ki ga je povezovala tema starševstva. Ta se je začel z že omenjenim filmom Simone Jerala o odnosu med hčerko in starajočim se očetom. Sledili sta premiera predstave Mame kolektiva Igralke, ki odpira vprašanje svobode odločanja o materinstvu, in projekcija moldavskega filma Ljubezen ni pomaranča, režiserke Otilie Babara. Dogodke je spremljala tudi delavnica M(o)therhood umetnice Krõõt Juurak, ki je udeležence spodbujala k razmisleku o vlogah starša in otroka ter njihovem morebitnem preobratu.
Program festivala smo po telefonu preletele tudi z njegovo vodjo, Ivo Kovač:
Če se je Mesto žensk v devetdesetih rojevalo kot prostor upora in emancipacije, to danes postaja tudi prostor prenosa znanja in izkušenj. Eden največjih atributov festivala je prav to srečevanje generacij: umetnice in druge, ki so festival gradile pred tridesetimi leti, zdaj stopajo ob bok tistim, ki so z njim odraščale. A vprašanje, kako festival in feminizem kot tak približati mlajšemu občinstvu, ostaja ključno. O tem, kako poskušajo nagovoriti mlajše in razširiti krog publike, je spregovorila Ana Lorger.
Posebnost Mesta žensk je tudi v tem, da nikoli ne ponuja enoznačnih odgovorov. Njegova moč ni v spektaklu, ampak v dialogu – med umetnostjo in politiko, med generacijami. Njegova tradicija je namreč nastala iz potrebe, da se sliši tiste glasove, ki so bili dolgo preslišani. In ta potreba še zdaleč ni izginila.
V kulturnem okolju, kjer se sredstva krčijo, občinstvo razpršuje in pozornost vse hitreje beži med ekrani, je organizirati tak dogodek velik podvig. Poleg široke vsebinske ponudbe je festival tudi zelo konkreten organizacijski zalogaj. Na desetine dogodkov, številna prizorišča, mednarodna sodelovanja – vse to je velik logistični izziv.
Vprašanje trajnosti – ne le finančne, ampak tudi človeške – postaja vse pomembnejše. Kako ohraniti zagon, motivacijo in vizijo, ko je treba vsako leto znova začeti od začetka?
Čeprav se festival ozira nazaj, nikakor ne obstane v nostalgiji. Kvečjemu gleda naprej. O prihodnosti festivala in menjavi vodstva nam je Iva Kovač povedala naslednje:
Eden ključnih izzivov prihodnosti je torej, kako ohraniti arhiv – ne kot muzejski objekt, ampak kot živ organizem. Kako dokumentirati neulovljive trenutke performansa, politično nabite pogovore, čustva, ki jih sproži umetnost. In kako omogočiti, da bodo te sledi nekoč postale izhodišče za nove ustvarjalke, ki bodo na pretekle geste odgovarjale s svojimi.
Ena izmed mnogih žensk v mestu je bila Lina.
V današnji oddaji sta bili za glasbeno podlago uporabljeni naslednji skladbi:
- Kevin MacLeod - Gustov Holst_ Thaxted (vir: Free Music Archive; licenca: CC BY);
- Brüder Baldauf - Original Meister Jodler-Potpourri (vir: Free Music Archive; licenca: CC BY-NC).
Dodaj komentar
Komentiraj