Vsakdanje geste in njihove posledice
V današnji Kulturni kroniki se bomo posvetili dvema razstavama sodobne umetnosti, ki si ju je trenutno moč ogledati v Ljubljani. Pogovarjali se bomo z umetnicama Karo Marušič in Lene Lekše, ki nam bosta predstavili svoja delovna procesa in konceptualni zasnovi svojih samostojnih razstav.
Ta galerija je večja od mojega prostora
Začenjamo z razstavo Ta galerija je večja od mojega prostora umetnice Kare Marušič. Ta je od 5. avgusta na ogled v galeriji Dobra Vaga, kurira pa jo Olja Simčič Jerele v okviru programa Umetnica na mesec.
Že tako majhen prostor je še pomanjšan s polprosojnimi belimi zavesami, ki pol metra od stene zagrinjajo ves obod galerije. Neenakomerno so zagrnjene, tako da gledalka takoj opazi, da so za njimi spravljeni raznoliki predmeti. Selitvene škatle so zložene ob plastične zabojnike za organizacijo doma. Vidimo fascikle, tlakovce in pedestale. Prizor spominja na prvo fazo selitve v nov prostor, vendar pa večina predmetov ne ustreza nečemu, s čimer opremiš stanovanje.
Po natančnejšem ogledu se zdi, da so nekateri predmeti že dlje časa usidrani na dodeljena mesta. Na steni visi slika Jezusa z Duchampovim obrazom. Predmete, ki so prisotni v prostoru, pa sčasoma opredelimo kot delovni material. Opazujemo umetničin atelje. In vendar v tem prostoru ne bi mogla delati, saj nima zares delovne površine.
Za povrh pa gledalka v prostor vstopa z zavedanjem, da stoji v galerijskem prostoru. Kar si ogleduje, četudi to do zdaj dosledno naslavljamo z nevtralno besedo predmeti – so vendarle umetniški objekti in prizor v sobi razstava.
Ena izmed osrednjih potez umetniške prakse Kare Marušič je prevpraševanje ločitve med življenjem in delom umetnice. V tem projektu je iz svoje garsonjere, ki je njen dom, atelje in skladišče za delovni material ter pretekla umetniška dela, odnesla vse delovne materiale. Ti bodo za čas enega meseca stali v galeriji.
Kuratorka Olja Simčič Jerele v kuratorskem besedilu naniza naslednja vprašanja: »Kaj se torej zgodi s procesom dela in širše s samo prakso umetnice, ko ti pogoji niso zares izpolnjeni? Kaj se zgodi, ko mora, namesto da se odpravi v atelje, ob začetku dela globoko izpod postelje izbrskati škatlo iz Ikee, kjer so zatlačeni njeni delovni materiali? Kaj se zgodi, ko mora pedestale s svoje prejšnje razstave shranjevati v prtljažniku svojega majhnega avtomobila, saj majhno najemniško stanovanje nima dovolj velike kleti? In kaj se zgodi, ko se mora ta delovni prostor na koncu vsakega delovnega dneva preobraziti nazaj v prostor osebnega življenja in počitka?«
Marušič smo vprašali, ali je namen razstave odgovarjati na tovrstna vprašanja in dvome v zvezi s prepletom dela z drugimi deli življenja, ali poskuša vprašanja in kontradikcije, ki vzniknejo, prikazati, izpostaviti ter predvsem artikulirati.
Umetnica opaža, da večina njene prakse poteka na nematerialni ravni, na ravni premišljevanja in načrtovanja tega, kar bi potencialno lahko naredila. Táko delo je težko locirati in pripisati enemu prostoru. Hkrati pa je brez delovnega prostora nematerialnim konceptom težko ustvariti materialno obliko. Tako umetnica hkrati zažene in prekine proces nastajanja umetniškega dela, ko svoj delovni material odnese v galerijo. Zažene proces, ko počisti svojo sobo, pospravi in naredi prostor, da se lahko v njem zgodi nekaj novega, a se hkrati loči od svojih delovnih potrebščin, s katerimi zdaj ne more razpolagati. Kje se torej odvija umetniško delo in delo umetnice ter kaj je sprožilo to dejanje, kolikor je le mogoče stroge fizične ločitve?
Skozi material se izraža, kako kompleksno je ločiti različne aspekte življenja enega od drugega, ko so že dolgotrajno in tesno prepleteni. Poleg tega izpostavi še eno napetost, in sicer odnos do galerijskega prostora ter skozenj do institucionalnega okvirja, ki perpetuira izpostavljene oblike dela in legitimira umetniška dela na načine, s katerimi se je pogosto težko strinjati. Umetnico smo vprašali, kako dojema status razstavljenih predmetov, zdaj ko stojijo v galeriji in kako je razpolagala z njimi, ko jih je vanj umeščala.
Nekateri osebni predmeti nosijo v sebi več aspektov umetničinega življenja. Umetnica svojega osebnega računalnika ni pustila v galeriji, četudi na njem opravlja tudi svoje umetniško delo, ker ga potrebuje za druga opravila in navsezadnje verjetno tudi za prosti čas. Prav tako ima tako kot večina od nas poštni predal, ki se polni s sporočili, ki se navezujejo na različne aspekte življenja. Ta preplet v postavitvi nagovori z zavesami.
Zavese pa vzpostavijo še en dodaten aspekt v premisleku o naravi umetniškega dela. Umetnica je zavese sešila sama, kar je precej zaznamovalo njen delovni proces in priprave na to razstavo.
Ločnice, ki jih Marušič tematizira v svojem delu, je mogoče interpretirati tako na specifičnem področju umetniškega dela kot znotraj polja dela nasploh. Četudi izhaja iz svoje izkušnje umetnice in izpostavlja specifike, ki se pojavljajo pri umetniškem delu, pa Marušič prikaže vsesplošno raztapljanje ločnic med delom in prostim časom na vseh področjih.
Razstava Ta galerija je večja od mojega prostora bo v galeriji Dobra Vaga na ogled do 6. septembra. Po glasbenem premoru nadaljujemo s pogovorom z umetnico Lene Lekše o razstavi Častni krog.
V Galeriji ŠKUC je od 8. avgusta na ogled razstava umetnice Lene Lekše z naslovom Častni krog. Razstavo je kurirala Tia Čiček.
Ob vstopu v galerijo najprej zaslišimo zvok trobente, ki nas spremlja ob obhodu vseh prostorov. Zatem na dvignjenem podestu prve sobe zagledamo hlače in telovnik v rdeče-črnem karo vzorcu, ki so razobešeni tako, da se zdi, da lebdijo v zraku. Nekoliko od roba hlačnic vidimo miniaturna čeveljca, ki sta vpeta v nekakšen mehanizem, ki omogoča, da se vsak izmed čeveljcev krožno premika tako, da skupaj imitirata hojo. Razstava Častni krog je namreč predstavitev koncepta, ki ga umetnica trenutno pretvarja v animirani film. Razstava tako predstavlja različne elemente, ki se v filmu pojavijo ter različne dele procesa nastajanja zgodbe za film in filma samega. Moč je videti dele kostumografije, scenografije, razvoj lika in del zgodborisa.
Lekše sicer prvotno izhaja iz področja sodobne umetnosti, kjer je že razvila svoj jezik izražanja. Več njenih preteklih del poganjata obsesivna raziskava neke najdene zgodbe in povezovanje z drugimi, ki se zanimajo zanjo ali so bili z njo v stiku bolj direktno kot umetnica sama.
V tem primeru je Lekše naletela na Wikipedija prispevek o pedestrianizmu. Gre za tekmovalno hojo, ki se je pojavila in uveljavila kot šport v 19. stoletju. Škrbina na Wikipediji je umetnico pripeljala do Emme Sharp, Britanke, ki se je odločila, da bo v tisoč urah prehodila tisoč milj okrog lokalnega puba. Tako je triinštirideset dni krožila okoli gostilne ter postala znana po svojem karirastem kostimu in klobučku z rožami. Sharp je hodila brez besed in ob sebi vodila svojega psa.
Na razstavi je tako mogoče videti tudi arhivsko fotografijo Emme Sharp in veliko polo papirja, ki visi na steni in se vleče po tleh galerije, na katero so natisnjene novice o Emmi. Te materiale je umetnica pridobila, ko je stopila v stik s še živečimi sorodnicami Emme Sharp. In četudi je bil njen namen projekt zastaviti veliko bolj fiktivno, je ideja za film s pridobivanjem dodatnih stikov in informacij pričela postajati veliko bolj dokumentarna.
Lekše pove, kakšen vpliv imajo na njen ustvarjalni proces dodatne informacije in dejstva, ter kako dojema svojo vlogo v tem procesu iskanja, kjer vstopa v stik s sorodniki, lokalnimi zgodovinarji ali strokovnjaki na specifičnih področjih.
Četudi imajo dejstva in podatki pomembno vlogo v njenem delu, pa Lekše izpostavi še drugo plat iskanja informacij.
V sredini zadnjega prostora stoji vrtiljak, kakršnega pogosto vidimo na otroških igriščih. Obiskovalka se lahko nanj usede in se v galeriji zavrti ter pri tem prebira citate, ki so zapisani po stenah. Zapisani stavki prihajajo iz različnih virov, ki opisujejo ženske, ki so hodile na nek poseben način ali za nek poseben namen. Tako so na primer omenjene krivopete – divje žene z nazaj zasukanimi stopali. Poleg tega pa so na stenah tudi izseki iz balade o Emmi Sharp, ki je nastala v času njene odmevne hoje okoli puba. Vrtiljak uteleša koncept cikličnosti, ki ima ključno vlogo pri tem projektu. Pojavlja se tako na ravni pripovedi kot na ravni medija.
Ob sprehodu skozi prostore galerije je gledalka postavljena v središče vrtinca. Krožna razporeditev prostorov v Škucu pa ponudi možnost podobne izkušnje, kot jo je imela Emma Sharp, ko je repetitivno hodila v krogu. Gledalka s svojo hojo uravnava ritem pripovedi, ki bo s filmom dobila fiksno trajanje.
Tako je pri razstavi gibanje pravzaprav v ospredju in v središču. S tem pa je ne le na ravni filmske forme izpostavljeno porabljanje časa. Gesta navidezno breznamenske neskončne hoje vzbuja mnoge asociacije.
Tako se nenavadna akcija Emme Sharp izostri v izjavo. Dandanes imamo besede, jezik in teorijo, s katerimi lahko kontekstualiziramo tako početje in ga dojemamo kot feministično, protisistemsko, vendar pa je težko vedeti, kako je Sharp takrat dojemala svoje početje.
Lekše poudari tudi, kako so o Sharp poročali mediji in kako je iz njih mogoče razbrati moč njene geste.
Razstava je do 19. septembra na ogled v Galeriji Škuc.
Dodaj komentar
Komentiraj