Kaj narediti, ko so vsi boljši od tebe
Greh morda ne vodi do odrešitve, navadno vodi vsaj do zemeljskih užitkov in zabave. Sledeč krščanski dogmi to velja za večino grešnih dejanj, z izjemo zavisti, ki navadno vodi le v samouničenje. Toda kljub temu je zavist med temeljnimi gradniki zavesti zahodnega človeka. Mit o izgonu iz raja je namreč eden najpomembnejših zahodnih mitov, dogajanje v njem pa najbolj kroji ravno zavist padlega angela. Zato ni presenetljivo, da je zavist precej prisotna tudi v leposlovju. Z njo se v svojem romanu Immaculate Conception, ki je pri založbi Dutton izšel maja 2025, ukvarja tudi ameriška pisateljica in violinistka Ling Ling Huang.
Zgodba romana se odvija v fantastični verziji našega sveta, v katerem je znanost v »bližnji prihodnosti« napredovala konkretno onkraj naših trenutnih zmogljivosti. Ravno ta napredek znanosti pa že razkriva eno izmed pomanjkljivosti obravnavanega literarnega dela. Odkritja kot sta uspešno kloniranje ljudi in zmožnost prenašanja človeške zavesti med različnimi telesi, so denimo potrebna za razvoj zgodbe v smeri, ki si jo je avtorica zamislila. Druge izmišljotine s katerimi nam postreže, pa niso samo nepotrebne za potek zgodbe, temveč tudi ošibijo kritiko stvarnosti, ki je v knjigi prisotna.
To se kaže predvsem v tem, kako se Huang preko zgodbe spoprime z umetno inteligenco. V prvem od treh delov knjige naravoslovci ustvarijo arhiv z umetno inteligenco generiranih umetniških del, ki izčrpa vse ideje, ki jih je kdo kdaj imel ali bi jih lahko razvil v prihodnosti. Da bo mera polna, pa si polastijo še avtorske pravice do vseh idej, ki so in bodo lahko obstajale. S tem docela ohromijo možnost umetniškega ustvarjanja.
Četudi opisano uspešno kritizira aktualne dinamike naravoslovja in kulture, pa takšen prikaz umetne inteligence avtorici onemogoča, da bi s svojo vpeljavo kritizirala aktualno stvarnost na bolj vseobsegajoč način. Primarni problem umetne inteligence namreč seveda ni, da si lasti avtorske pravice umetniških del, ki jih nihče še ni ustvaril. Ravno obratno, umetna inteligenca sama krši avtorske pravice umetnikov, s tem da njihova dela uporablja za učenje. Poleg tega pa lahko dodamo še, da je veliko večja nevarnost za umetnike to, da umetna inteligenca ogroža njihovo zaposlitev.
Tudi v zgodbi in likih romana najdemo zamujeno priložnost za globljo kritiko današnje družbe. Protagonistka romana je namreč vizualna umetnica Enka, ki je prepričana v svojo umetniško ničvrednost. Zaradi tega razvije obsesijo do svoje sošolke Mathilde, ki jo že od mladosti navdušuje umetniški svet. Zavist, ki jo Enka čuti do Mathilde, tekom zgodbe postopoma uničuje njeno življenje in življenja vseh okoli nje in na koncu vodi v Mathildin pristanek v komi. Ob koncu romana je Enka deležna še Mathildinega govora, v katerem ji pove, da bi lahko bila velika umetnica, če le ne bi bila tako polna zavisti. Vsi namreč čutijo zavist, a so jo zmožni predelati, samo Enka ne.
S tem avtorica odgovornost za dogodke romana postavi na ramena protagonistke, kljub temu da je na začetku zgodbe namigovala na to, da se bo lotila sistemske kritike umetniškega sveta. Enka namreč prihaja iz skupnosti, ki je od višjih slojev družbe segregirana s futurističnim zidom. Zaradi tega nima enakega dostopa do kulturnih institucij kot njeni vrstniki, njeno okolje pa ne podpira njenih umetniških ambicij. Sama namreč pove, da so okoliščine povzročile, da njeni starši v umetnosti ne vidijo nobene vrednosti.
Zaradi tega se zdi nekoliko absurdno, da krivdo za skoraj vse slabo, kar doleti like v zgodbi, individualiziramo in zgostimo v eni osebi, in sicer Enki. Mar ni razumljivo, da čuti zavist do svojih vrstnikov, ki so lahko svojo ljubezen do umetnosti gojili veliko bolj neovirano kot ona? Mar ni nekoliko izprijeno, da le njo in njeno zavist zgodba krivi za to, da ni postala boljša umetnica? Zavist namreč ni povzročila, da se je rodila v okolju, ki ji ni omogočalo ali jo je celo poskusilo odvrniti od tega, da razvija svoj talent. V svetu, kjer okoliščine v tako veliki meri določajo posameznikovo prihodnost, ne moremo nikoli popolnoma kriviti le enega človeka.
Obregnemo se lahko tudi ob prikaz segregacije, ki je v zgodbi ljudem vsiljena preko prej omenjenih futurističnih zidov. Takšen prikaz le odvzema težo temi, ki v zgodbi igra veliko vlogo. Bralka si namreč po vsej verjetnosti lahko predstavlja segregirano družbo brez potrebe po obstoju dejanskih zidov. Poleg tega se zdi segregacija, ki ni vsiljena z zidovi, temveč z ideologijo ali podobnimi sredstvi, veliko bolj vseobsegajoča in zlovešča. S tem postane tudi veliko bolj primerna za zgodbo, ki naj bi bila grozljivka.
Omembe vreden je sicer tudi avtoričin slog. Ta je enostaven, neposreden in učinkovit, kar avtorici omogoča, da zgodbo, še posebej v zaključku, razvija dokaj hitro, včasih celo prehitro. Neposreden slog pa je tudi skladen s tem, kako znanstvena fantastika ponavadi prikazuje prihodnost. Utilitaristično, sterilno, neokrašeno. Immaculate Conception bralki ponuja priložnost za zabavno in včasih celo zanimivo branje, dokler ta o njej ne premišljuje več kot med branjem.
Iz distopične sedanjosti je v distopično prihodnost potoval Martin.
V oddaji je bila uporabljena skladba: Gregor Quendel: Massenet, Jules, Meditation, Thais (Opera), drugo dejanje, številka 23, aranžirano za klavir
(vir: Free Music Archive; licenca za uporabo: Creative Commons)
Dodaj komentar
Komentiraj