Yasmine Hamdan: I remember I forget بنسى وبتذكر
Kwaidan Records, Hamdanistan Records/Crammed Discs, 2025
Proces spominjanja, ki ga omogoča prepletenost človeških možganov, je neredko naporen ali celo boleč, ker gre v prvi vrsti za kompleksno predalčkanje našega mišljenja. Dejstvo je, da se večkrat spomnimo nečesa, kar bi morda raje preprosto porinili na stran in si s tem otežili dostop. Toda četudi je govora o srce parajočih spominih, se velikokrat prav na podlagi njihovih priklicev v našo zavest razblini temeljni pomen vsega skupaj.
Libanonska glasbenica in producentka Yasmine Hamdan, ki že kar nekaj let živi in ustvarja v Parizu, na svojem letošnjem albumu I remember I forget po dolgem in počez preizprašuje pomen, ki ga imajo tako najbolj zagrenjeni kot tudi najlepši spomini njene biti. Po osmih letih glasbenega molka je Hamdan poslušalstvo zaposlila s preizpraševanjem trenutne situacije v svetu, ki je vse prej kot rožnata. I remember I forget je album, ki deluje kot vadnica naših misli, nazorov in iskanja smisla v še tako nesmiselnih situacijah, za katere seveda ni nujno, da so nas zajele po naši volji. Hamdan pred nas postavi politični pregled današnjega časa, s tem pa skuša razbliniti zamejenost med svetovi in poudariti, da so prav morebitni takšni in drugačni razcepi življenja tisti, ki nas povezujejo in hranijo s trdno zasnovanim mišljenjem. Glasbenica se s čutnim izrazom, ki deluje pristen in vsekakor podkrepljen s stabilno zavestjo o trenutnem stanju, spretno izogne kakršnikoli performativnosti, v katero žal marsikdo zapade. Med sedanjostjo in spominom vleče vzporednico, ki jo izkoristi za izhodiščno ustvarjalno podstat novega projekta.
Hamdan je v poznih devetdesetih predstavljala polovico kultnega libanonskega dvojca Soap Kills, ki je odobravanje požel zaradi spretnega zgoščevanja sintovske elektronike in godb Bližnjega vzhoda. Zvestobo elektroniki odseva tudi letošnji album, ki je izšel v drugi polovici septembra pri Kwaidan Records in Hamdanistan Records, podzaložbah Crammed Discs. Elektronski inštrumentalni pulz doní z dobršnim ščepcem temačnosti, ki jo spremlja introspekcija. Ta se izraža s pevkinim odločnim nagovarjanjem, ki se od agitacije in izrekanja sloganov raje usmeri k izražanju bolečine in s tem doseže najvišjo stopnjo pristnosti. Zvočni prostor albuma je zgrajen na temeljih napetosti, prevlečenih z nežnim, a povednim in nič manj avtentičnim uporom. S tem naslavlja apatijo in z besedili povzema pomen izvirnosti.
Hamdan je ob izidu letošnjega albuma izpostavila, da se je z mislimi zasidrala v rodnem Libanonu. Svojo identiteto je dodobra izdelala, pri njeni obravnavi pa čutimo naslanjanje na preteklost, ki je močno povezana z današnjimi krizami. Z začetno skladbo Hon Hamdan zareže v šele načeto rano, ki se v nadaljevanju postopoma razpira in s tem poglablja kontrast med grozo in prizemljenostjo, ki je na albumu vseprisoten. Ponekod nekoliko nejasno, med vrsticami, razbiramo Hamdanin protest, a vendarle začutimo, da sporočilnost prihaja iz globin njene duše. Konceptualni vrh albuma predstavlja naslovna skladba I remember I forget, ki je umeščena na sredino desetih skladb. Postavitev je premišljena, ta pa kljub šolski umestitvi ne izpade klišejsko. Naslovna skladba intenzivno, mestoma celo sarkastično podaja stališča o tem, kaj vse je danes žal normalizirano, s hipnotičnim brenkanjem pa osvetli tako osebne kot tudi kolektivne vidike.
V povezavi s Hamdaninim načinom ubesedovanja upora gre izpostaviti tudi skladbo Shmaali. Gre za pesem, ki izvira iz palestinske tarweede, posebne vrste uspavanke, s katero so v preteklosti ženske izražale svoje hrepenenje, spomin in morebitno nasprotovanje. Hamdan tradicijo zaokroži z zvokom sodobne elektronike, ki jo v ravnovesju drži krhkost njenega glasu.
Album I remember I forget izraža razpad misli in spominov na manjše, obvladljivejše drobce, ki jih Hamdan med seboj niza, primerja in obravnava ter jim omogoča prostor obstoja. Grobe in težavne tematike oblikuje v skupek, ki je za dojemanje precej nevsiljiv. Toda govora je vse prej kot pa o preprostosti. Z glasbeno začrtanostjo plošče ponudi kontrast besedila in inštrumentala, ki sobivata vsak s svojimi večplastnimi odvodi – in v tem delujeta neizmerno izpiljeno. Izpovednost prežema oba omenjena izrazna medija, z razširitvijo pa preseže zamejitve v vseh pogledih. Tako kot Hamdanin glasbeni izraz narekuje podaljšavo in konkretizacijo prijemov vključenih inštrumentov, narekuje tudi preseganje meja, s katerimi se spopada miselni proces vsakogar.
Dodaj komentar
Komentiraj