Uzu: A qui la liberté?
Symphony of Destruction, 2025
Tokratno Tolpo bumov bomo odeli v mednarodne barve z glasbo pank zasedbe Uzu, ki domuje v Kanadi. Uzu je montrealski kvartet, ki presega meje kraja, jezika in časa. Bend so med pandemijo ustanovili glasbeniki iz Alžirije, Kolumbije in Quebeca, kar se jasno kaže v zvoku plošče À qui la liberté? – prepletu kulturnih razdalj, notranjih napetosti in občutka izgona.
Istoimenski prvenec iz leta 2023 je že nakazal občutek tujstva, a ga nova plošča À qui la liberté? oziroma v prevodu Komu pripada svoboda? zaobjame v celoti. Naslov albuma je izpisan tako v francoščini kot v arabščini, za enak način zapisa pa se je bend odločil tudi pri naslovih skladb. Ploščo je izdala prvorazredna francoska založba Symphony of Destruction, ki se dosledno drži podzemlja in v digitalni dobi prisega na tradicionalne naredi sam pristope. Prisotnost založbe na spletu je minimalna, pohvali pa se lahko z imenitnim katalogom, sestavljenim iz vrhunskega evropskega in širšega pankovskega podzemlja.
Album À qui la liberté? je bil posnet med Montrealom in Bogoto, na njem pa Uzu ne govorijo o svobodi kot o sloganu, temveč kot o vprašanju, ki visi v zraku, neodgovorjeno in boleče. Glasba je zadržana, asketska, zgrajena na trdni postpankovski ritmiki, ki se ne giblje naprej, temveč obstaja v nekakšnem zvočnem zastoju. Kitare so ostre in hladne, bas in bobni delujejo v popolni napetosti, brez popuščanja, medtem ko vokal v arabščini deluje kot molitev in krik hkrati. Zvok spominja na minimalistično surovost poljske zasedbe Siekiera z albuma Nowa Aleksandria, toda Uzu zvenijo še strožje, brez sence romantike, ujeti v resničnost brez obljube odrešitve.
Tudi vpliva bendov z založbe Crass Records ne moremo zanikati. Čutimo ga v srčiki glasbe, ki je subverzivna, in tudi v zvoku inštrumentov in načinu petja. Na prvo žogo nas določeni prijemi spominjajo tudi na muziko bendov Dead Kennedys in Black Flag. Spekter vplivov je torej relativno širok, a se drži osemdesetih, kljub temu pa poslušanje plošče vliva občutek celovitosti in premišljenosti. Uzu so zajeli duh časa tedanjih glasbenih gibanj, nabitih z revolucionarno jezo, ki so jo vzeli za svojo. Toda ta jeza je danes drugačna, ker vsebuje tudi elemente sprijaznjenosti s tragično situacijo vsakodnevnega sledenja svetu, ki drvi v fašizem in propad.
Tudi besedila in vizualna podoba plošče izražajo zadržanost. Uzu ne ponujajo upanja, temveč vztrajanje. Njihova glasba je tiha oblika upora, počasno trpečega preživljanja v svetu, v katerem se nič več ne premika. À qui la liberté? je album, ki v nas ne vzbudi revolucionarne jeze, ampak predstavi, kako je dihati pod ruševinami. Uzu so ponudili temen, hipnotičen in brutalno iskren zapis izgona, ki ni več metafora, temveč je pogoj bivanja.
Dodaj komentar
Komentiraj