Viernulvier Records, 2025

Iraško-belgijska trojica Use Knife, ki distorzijo in udarce perkusij lepi v ritual sodobne tesnobe, nas je obogatila z novim glasbenim manifestom. Dolgometražec État Coupable je izšel 28. marca letos in predstavlja sodelovanje trojice, ki povezuje elemente iraške glasbene tradicije s progresivnimi elektronskimi teksturami. Glas in udarci perkusij vokalista Saifa Al-Qaissyja so postavljeni v ospredje, medtem ko Stef Heeren in Kwinten Mordijck skrbita za sintetične strukture, modularne sisteme, semple in tudi saksofonske vložke. Namesto razpršene zbirke skladb trojica gradi celostno bogato glasbeno pripoved.

Use Knife mnogi hitro opredelijo za spoj vzhoda in zahoda, kot mešanje dveh svetov in nasprotujočih si glasbenih vplivov, a se ta potreba po geografskem definiranju zdi omejujoča in pravzaprav popolnoma odveč. Do neke mere lahko razumemo, zakaj do nje prihaja. Vokalist in tolkalec prihaja iz Iraka, njegove besede nosijo težo izgona, travme, osebne in kolektivne bolečine. Z osebno zgodbo zapolni praznine, ki ga v komadih dopuščajo vsa tolkala, distorzirana elektronika in sintetizatorji. Namen Use Knife zagotovo ni poudarjanje razlik, temveč poetično spajanje, kolažiranje surove človeške izkušnje in podčrtavanje njihovih skupnih prepričanj in resnice. Naslov albuma État Coupable se prevaja kot krivo stanje, kar delno že naznani smer, v katero se dolgometražec nato odvije. Za univerzalno razumevanje so vsa besedila, ki so v izvirniku v arabskem jeziku, a iraškem dialektu, prevedena tudi v angleščino.

Leta 2022 so Use Knife pri založbi Viernulvier Records izdali prvenec The Shedding of Skin. Naslov metaforično govori o opuščanju stare kože, o spremembi identitete in prilagoditvi v tujini – izkušnji, ki je za Al-Qaissyja zelo osebna. Tudi tedanji album je sproduciral Radwan Ghazi Moumneh, ki je poznan pod imenom Jerusalem In My Heart in po sodelovanju z Godspeed You! Black Emperor.

Prva skladba Demain Sera Mieux ali Jutri bo bolje je jasen pokazatelj, da bo glasbena zgodba novega albuma bliže glasbenemu manifestu, vokalist pa bo vsebino podal brez dlake na jeziku. Deluje kot nekakšna zvočna zavesa, ki se kar naenkrat razpre – udarno, distorzirano in ritmično. Vokal v nas zareže s prvim stavkom: »Odhajam zdaj, brez odlašanja.« Glas se razteza med vdanostjo in odločnostjo. Ta ambivalentnost med osvoboditvijo in izčrpanostjo je jedro albuma. 

Zvok État Coupable je izjemno dinamičen in kontrasten. Hrapave industrijske teksture in premikajoči se EBM-ovski ritmi so prepleteni z zvoki tradicionalnih arabskih perkusij in inštrumentov, kot so darbuka, daf, dohola in tar. Ta spoj se najjasneje izrazi v skladbi Iraqi Drum Set, ki že z naslovom nakaže dialog med tradicijo in sodobno mehaniko ritma. V njej se ponavljajo besede »dohola, darbuka, hašaba« kot mantra ali seznam orodij, ki se v rokah Use Knife preobrazijo v industrijski tolkalni ritual. V iraškem kontekstu izraz hašaba označuje tradicionalni bobnarski slog iz Basre ali skupnostni plesni ritem, ki ga trio raztrga, zlepi in ponovno sestavi v nekaj povsem lastnega.

Skladba Kadhdhaab zvočno deluje skoraj kot ritual, baladno mrmranje in distorzija v iskanju smisla, ko je vse izgubljeno. Vokali in ritmičnost presekajo razpršeno ambientalnost ter vse povrnejo v jedro albuma – neposrednost, intenzivnost, vse do vrhunca. Izteče se v A Reckoning, napol citirano spoved s surovim vokalom in njegovimi odmevi, ki nas obkrožajo iz vseh smeri, mestoma podprti le s futurističnimi sintetizatorji in mehanskimi zvoki.

Album vrhunec doseže v skladbi Freedom, Asshole, v kateri trojica s Spooky J-em najostreje izkristalizira svoj politični in zvočni manifest. Beat je surov, skoraj militantno EBM-ovski, z jekleno preciznostjo in plesno silo, ki spominja na glasbo ameriškega projekta Panther Modern. Toda v nasprotju s sterilno hladnostjo klasičnega EBM-a Use Knife vanj vnesejo vokalno bridkost in jezo, ki presekata distanco. Vokali v arabščini se lomijo čez distorzijo in odmev, postajajo orožje, molitev in protest. To ni le skladba, temveč obračun – obračun s korupcijo, z močjo, z idejo. Kdo sploh še ima pravico govoriti o svobodi?

Naslovna skladba je za razliko od preostalih podana v angleščini, pri tem pa zaslišimo vokale Stefa Heerena. Glede na čustveno težo vokala, ki jo na preostalih skladbah vzbuja Al-Qaissy, se zdi, da Heeren ne zmore doseči iste stopnje ekspresivnosti, ki smo jo začutili do tistega trenutka. Skladba se medtem razblini v mantro: »Nikoli ne bomo obupali.« Nato se vokal kot rahel ambientalni dih razpre v prostor, v katerem še nekaj časa tava in odmeva. 

Album zaključi skladba Che Mali Wali, tradicionalna iraška pesem, ki jo Use Knife kolažirajo in kurirajo na lasten eksperimentalen način. Iz prvotnega žalovanja se porodi nekaj drugega, nekaj skoraj transcendentalnega. V ozadju se ritmi lomijo in zlagajo kot železne plošče, distorzija pa postopoma požira vsak čisti ton, vsako melodijo, dokler ne ostanejo le še odmevi in kriki.

Use Knife nas z albumom État Coupable ponesejo na pot med uporom in utrujenostjo, med spominom in pozabo, ter med svobodo in ujetostjo. Kot je v spremnem besedilu k albumu zapisal tudi John Twells, État Coupable ne ponuja rešitve, a je niti ne išče – v sebi nosi upanje. Njegovo jedro ni v razrešitvi, temveč v samem dejanju povezovanja. Album je rezultat aktivne komunikacije med umetniki iz popolnoma različnih okolij, iz tega pa je nastala posebna vrsta dialoga – takšna, ki preizprašuje, posluša in uči. État Coupable tako nosi težo preteklosti, sedanjosti ter prihodnosti in konteksta. Njegove teme so kritika, refleksija in transformacija.