ATA Records, 2025

Ethio jazzje prehodil dolgo in ne vedno lahko pot, da je postal svetovno priljubljen žanr, ki danes znova doživlja razcvet. Začetki žanra segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, v prestolnico Adis Abeba, ko je bila Etiopija pod cesarjem Hailejem Selassiejem odprta za nove ideje in vplive iz sveta in ko so vanjo pronicali zvoki funka, soula in jazza z Zahoda in se mešali z domačimi etiopskimi lestvicami in ritmi. V tem prepletanju se je začelo oblikovati nekaj povsem novega, nekaj, kar je zvenelo znano in hkrati drugačno, zahvaljujoč predvsem Mulatuju Astatkeju, »očetu ethio jazza«, ki je kot študent v ZDA spoznaval zahodno glasbo in jo prinesel v Etiopijo. Izplen je bil nov, melanholičen in nostalgičen, a hkrati urban zvok, ki je ohranil prepoznavni etiopski melos in ga obogatil z novimi inštrumenti in ritmi.

Audio file

Predvajaj

Glasba

RŠ intervju

24. 5. 2014 – 17.00

Mulatu Astatke

Pred njegovim nastopom na Drugi godbi smo se pogovarjali z očetom ethio jazza

Goran Kompoš

Ta zlata doba se je končala kmalu po revoluciji v sedemdesetih letih, pod režimom tako imenovanega Derga, ko je nočno življenje v Adis Abebi potihnilo, klubi so se zaprli, glasbeniki pa so se razpršili po svetu. Ethio jazz je tako navidezno izginil, vsaj iz javnega prostora, a se je v ozadju tiho pripravljal teren za njegovo ponovno rojstvo, ki je nastopilo šele v devetdesetih letih. Francoski producent Francis Falceto je začel izdajati znamenito zbirko Éthiopiques, plošče, ki so razkrile izgubljeno zakladnico glasbe iz Etiopije. Od takrat je navdušenje nad neznanimi zvoki postalo globalno in je samo raslo, še posebej po filmu Strti cvetovi Jima Jarmuscha iz 2005, ki ga je zaznamovala Astatkejeva glasba.

Tudi dandanes, več kot 60 let po nastanku ethio jazz ne izgublja privlačnosti – vsaka generacija v tem žanru najde kaj zase. Žanr živi naprej in navdihuje nove zasedbe, ki črpajo iz bogatega vira etiopskih lestvic in ritmov, četudi so same geografsko in kulturno zelo oddaljene od kraja njegovega rojstva.

Ena takih točk na zemljevidu je Leeds, mesto na severu Anglije, od koder izhaja zasedba The Sorcerers. Ekipa, ki jo sestavljajo basist Neil Innes, bobnar Joost Hendrickx, multiinštrumentalist Richard Ormrod in klaviaturist Johnny Richards, glasbo gradi na osnovi ethio jazza, a mu vedno vtisne lasten pečat. Njihov izraz temelji na etiopskih pentatoničnih lestvicah, ki so slišati napeto, skrivnostno in hipnotično, na ponavljajočih se ritmih, obogatenih z električnim klavirjem in orglami, ki poskočnejšemu, plesno usmerjenemu zvoku Astatkejevih zgodnjih del vdihnejo temačnejšo, skoraj okultno energijo, ki poslušalca vodi v trans.

S četrtim albumom Other Worlds and Habitats zasedba žanje uspeh in pohvale ter nadaljuje zgodbo žanra, ki se je začel pred več kot pol stoletja v Adis Abebi. S ploščo glasbeniki tudi ponovno dokazujejo, da so zvesti filozofiji svoje založbe ATA oziroma All Things Analogue. Snemajo torej analogno, kar glasbi vlije občutek prostornosti, topline in odmeva, značilnega za stare filmske posnetke. Tak način ustvarjanja pušča le malo prostora za popravke, toda prav to glasbenike prisili, da se prepustijo toku, improvizirajo in se ne obremenjujejo z napakami. Glasba zveni pristno in človeško, to pa je tudi njen čar. Ni izpiljena do sterilnosti, temveč, prav nasprotno, ostaja avtentična, organska in živa, kar je tudi bistvo ethio jazza: svoboda, odprtost in nenehno iskanje novih poti.

The Sorcerers so letos zapuščino ethio jazza z albumom Other Worlds and Habitats torej znova obdelali na svoj način. Preoblikovali so ga v popotovanje skozi zapuščene in temačne krajine, kot soundtrack nekega trilerja, v tem zvočnem obratu pa tiči njihova moč – ujeti duh žanra in ga prenesti v novo zvočno okolje tako, da ohrani bistvo. Zasedba se je s svojim zdaj že dobro utemeljenim slogom dokazala kot ena tistih, ki so verodostojno oživeli ethio jazz. Namesto da bi ga posnemali, so ga na novo interpretirali, ga obogatili z lastno senzibilnostjo in ustvarili nekaj izvirnega. To je prepoznal tudi »oče ethio jazza« in pohvalil njihovo spoštovanje žanra in domišljijo, s katero so žanru vdihnili novo življenje. Poleg tega ostajajo zvesti tudi analogni filozofiji, zvoku, ki diha, ima toplino in ustvarja občutek prostornosti. Ko k temu dodajo še premišljene elektronske detajle, nastane ravno pravšnje ravnovesje med tradicijo in inovacijo. Tako se izognejo pasti apropriacije in postanejo primer, kako se lahko ethio jazz raziskuje in na novo zamišlja – vedno z zavedanjem njegove kompleksnosti in bogate zgodovine, a hkrati odprtosti za prihodnost.