Shearling: Motherfucker, I am Both: »Amen« and »Hallelujah« ...
Mishap Records, 2025
Zasedba Shearling je feniks, rojen iz pepela kratko, toda goreče živečega ameriškega benda Sprain. Peterica je med letoma 2018 in 2023 glasbeno sceno obogatila z dvema izstopajočima ploščama, ki se ju mnogi še danes z veseljem spominjajo. Leta 2020 so izdali prvenec As Lost Through Collision, tri leta kasneje, tik pred razpustitvijo zasedbe, pa še album The Lamb as Effigy. Obe plošči sta izšli pri kultni založbi The Flenser.
Vodja zasedbe Shearling ni nihče drug kot vokalist zasedbe Sprain, Alexander Kent, ki je leta 2024 pod lastnim imenom izdal dve solo plošči, koncertira pa tudi pod umetniškim imenom Big Brown Cow. Novo zasedbo je ustanovil s kolegico iz Sprain, kitaristko Sylvie Simmons, v razširjeni postavi zasedbe pa so se jima pridružili še basist Wes Nelson, bobnar Andrew »Hayes« Chanover in glasbenica Elizabeth Carver. S Carver je Kent najprej sodeloval pri izdaji njene solo plošče The Cart Before the Horse, ki je izšla januarja letos, torej štiri mesece pred ploščo Motherfucker, I am Both: »Amen« and »Hallelujah« ... zasedbe Shearling.
Če smo zasedbo Sprain na začetku delovanja še relativno zlahka opisali najprej z oznakama slowcore in postrock ter kasneje s posthardcorom in noise rockom, pa se pri Shearling že na samem začetku opredelitev zvoka precej zaplete. Bend je namreč pripravil dvainšestdesetminutno glasbeno kompozicijo, ki zajema predjed, glavno jed, solato in sladico, z vključenim aperitivom in vinsko spremljavo. Motherfucker zveni, kot bi združili elemente kompozicij Glenna Brance, zasedb Slint in Swans, vokalne pripovedi Stewarta iz zasedbe Xiu Xiu, pozne Lingue Ignote in njenega igranja na tradicionalne apalaške inštrumente, podkrepljene z vzdušjem Zornovega projekta Naked City.
Kent in druščina so se za ploščo Motherfucker zares razprli. Album so snemali dlje časa, kajti Kent v intervjujih opisuje, da so ga oblikovali z izseki posnetkov po sto ur dolgih improvizacijskih seans. Album torej predstavlja kolaž izbranih inštrumentalnih vložkov, ob katerih pripovedovalec, vokalist, podaja prirejeno verzijo zgodbe o raju, v katerem se ljubita Adam in Steve, hkrati pa vpije: »kaj se bo zgodilo s konji?!«. Appaloosa, konji, na katere se Kent nanaša, so avtohtona pasma konj v zvezni državi Idaho na podoben način, kot lahko to rečemo za lipicance, ki seveda med nami niso po naključju, temveč zaradi človekovega mešanja pasem, torej umetno in načrtno. Kent je odraščal v Idahu, album Motherfucker pa govori prav o njegovih travmah iz otroštva. Je kot uglasbena postmodernistična kratka zgodba, toda ne v obliki mjuzikla ali pa davno prežvečenih postopanj, ko »vaši lokalni pesniki recitirajo svojo poezijo ob glasbeni spremljavi«. Kompozicija se ozira bolj k operi. Morebiti bi jo lahko opisali kot postopero, na katero bi bil ponosen sam William S. Burroughs.
Medtem ko ti posvečaš pozornost
akrobatiki mojih krožečih želja,
sem danes še posebej zaskrbljen zaradi svojih sposobnosti kot ljubimec.
Zdaj moram vedeti,
kaj se bo zgodilo?
Zdaj moram vedeti,
prav v tem trenutku moram vedeti,
kaj se bo zgodilo s konji?
Protagonist se v spirali eksperimentalnega farm rocka eno uro v agoniji in nevrotično, na robu paničnega napada, ob disonantno pomirjujoči spremljavi, na glas sprašuje, kaj se bo zgodilo s konji, obenem pa prosi, naj ga ne pokopljejo v zvezni državi Idaho. Zasedba je bila nedavno najavljena kot ena nastopajočih na prihajajočem festivalu Roadburn, čeravno se je po Evropi potikala nedolgo tega, po spremnem besedilu sodeč pa je bendov prvenec le prvi od dveh delov zvočne epopeje. Plošča je torej zajeten dražeč napovednik, hkrati pa je osupljiva in presenetljivo dobra samostojna celota.
Da ne pretiravamo, ko rečemo, da si je zasedba zares dala duška, nakazuje tudi seznam vseh uporabljenih inštrumentov. Kent je za snemanje namreč uporabil vokal, kitaro, sintetizator, pozavno, različne posnete vzorce, dulcimer, banjo, harmonij, harmoniko, pojočo žago, tolkala, taishogoto, orgle, glockenspiel oziroma zvonove, melotron, mandolino, avtoharfo, klavir in zvončke. Poleg klasične bendovske postave kitare, basa in bobnov so se snemanju pridružili še tenorski saksofonist in pozavnist, altovski saksofonist ter dodatna vokalistka. Pri zaključevanju albuma so sodelovali še s štirimi drugimi mojstri, med drugim z zdaj že kultnim imenom v svetu produkcije robne ekstremne glasbe, Scottom Evansom.
Album odprejo udarni disonantni kitarski rifi, nato pa v eni uri ne začutimo popuščanja niti v izvirnem pripovedovanju niti v razgibanosti zvoka. Neredko si želimo kakšno nam ljubo skladbo zavrteti znova in znova, redkeje pa se zgodi, da si želimo v neskončnost vrteti kompozicijo, dolgo dvainšestdeset minut. Motherfucker, I am Both: »Amen« and »Hallelujah« ... je plošča, ki ji to uspe. Motherfucker je oboje, amen in aleluja, in je presenečenje leta 2025. Kaj sledi zdaj? Zdaj moramo izvedeti, kaj se bo zgodilo s konji.
Dodaj komentar
Komentiraj