Sanguisugabogg: Hideous Aftermath
Century Media Records, 2025
Že nekaj časa je po kuloarjih ekstremne glasbe moč slišati ime ameriškega kvarteta Sanguisugabogg. Zasedba prihaja iz Ohia v ZDA, njeno ime pa je vedno izgovorjeno s spoštovanjem in hvalo. Ko se je avtor recenzije prvič srečal s tem bendom, se je moral vprašati, kaj je takega na njem, da se ga na nek način tako kuje v zvezde. Neberljiv logo? Tovrstni logotipi so značilni predvsem za vzhodnoevropske death grind bende že iz časa devetdesetih let prejšnjega stoletja. Izjemno nizki kitarski toni in izjemno visoko naštelan snare oziroma mali boben? Ne, tudi to je stvar dotične scene že vsaj trideset let. Kruleč vokal? Ja, seveda. Kaj je torej na njih takega?
Odgovor je v novem albumu Hideous Aftermath. Nedolgo tega je izšel pri eni največjih metalskih založb na svetu, Century Media Records, prinaša pa svež kužni veter v morda že precej postan vonj svetovne death grind scene. Toda kaj, česar na tej sceni še nismo slišali, ponuja? Kaj je torej tisto, kar naredi Sanguisugabogg tako izstopajoče, razen morda dobre PR mašine?
Drznili bi si reči, da je to v prvi vrsti zvok. Leta 2025 so Sanguisugabogg svetu namreč uspeli ponuditi zvočno sliko, ki je hkrati zelo čista in jasna ter, v iskanju boljšega izraza, časovno aktualna. Bend namreč ne zveni, kot bi se snemal v prijateljevem skednju nekje v biblijskem pasu Združenih držav Amerike v devetdesetih letih. Prav tako ne zveni, kot da bi ga glasbeniki včeraj posneli v nekem briljantnem studiu, pri čemer bi od prvotnega zvoka verjetno ostal le ping kakšne činele, hkrati pa tudi ne zveni, kot bi ga posneli v studiu danes in mu nato naložili obilo reverba. Ne samo na vokale, temveč pravzaprav na celo zvočno sliko, zato da bi potrdili svojo »kvltnost« in »disonantnost«. Kako torej Sanguisugabogg zvenijo? Kot bi bili mi, poslušalci in poslušalke, v njihovem placu za vaje, medtem ko igrajo material z novega albuma. Pri tem bi imeli v ušesih ravno prav velike in učinkovite čepke, da bi slišali vse pristno, jasno, a hkrati ne preglasno.
V prvi vrsti je treba pohvaliti osebo, ki je posnela bendovo glasbo. To je Zach Weeks, ki v svoj življenjepis lahko zapiše snemanje bendov, kot so Deafheaven, Lord Dying, Nails, Acid King in še kakšnega. Res mu je uspelo ujeti, kako izpiljeno, natančno, a hkrati organsko in sproščeno igrajo Sanguisugabogg. Toda tu se zgodba ne zaustavi. Album je sproduciral Kurt Ballou iz Godcity Studia, član zasedbe Converge, ki je v svoji snemalni zgodovini posnel in sproduciral malo morje odličnih plošč, ki veljajo za monumentalne, kar zadeva novejši miks med hardcorom, death in black metalom ter grindom. Piko na i nato doda še mastering Mika Kalajiana, ki se je podpisal predvsem pod moderne metalcore plošče zasedb, kot so As I Lay Dying, Year of the Knife in njim podobne. No, zdaj se zagotovo vprašate – kaj ima pri vsem tem sam bend? Odgovor je, seveda, VSE.
Sanguisugabogg so napisali, zvadili in odigrali material, ki je tudi brez omenjene studijske trojice že v osnovi zvočno zares nalezljiv, surov in ravno prav zahteven. Bobnar Cody Davidson, kitarist Drew Arnold, basist Ced Davis in vokalist Devin Swank so uspeli ustvariti, aranžirati, odigrati in posneti 47 minut death metala z grinderskimi primesmi. Ta zmes najbolj spominja na miks med Cannibal Corpse in Suffocation na eni ter Fleshgrind, Regurgitation in Devourment na drugi strani. Skladbe so brutalne in zvočno zelo težke, ritmi se menjajo iz hitrega v počasnega in obratno, besedila so klišejsko morbidna, vokal pa bolano dovršen. Muzika je ustvarjena natančno. Vsak deležnik v bendu služi skladbi, kar pomeni, da ničesar v komadih ni niti preveč niti premalo. Torej, ni samo zvočna podoba tisti dejavnik, zaradi katerega je album Hideous Aftermath tako presneto vabljiv. Tudi bend je preprosto izurjen v tem, kako napisati dobro skladbo.
Glasbo vokalno popestrijo številni gostje. V eni skladbi nečloveška zvočila ponudi Travis Ryan iz benda Cattle Decapitation, spet v drugem komadu slišimo Damonteala Harrisa iz Peeling Flesh. Gosta na albumu sta tudi Todd Jones iz zasedbe Nails in Dylan Walker iz kultnih Full of Hell, za povrh pa muziki sloj doda še Josh Welshman, Američan, ki kruli v nemški zasedbi Defeated Sanity. Vsak seveda prilije svoj lasten košček, ki skladbe, v katerih gostujejo, naredi še toliko zanimivejše.
Toda kot že rečeno, album Hideous Aftermath zasedbe z imenom Sanguisugabogg, kar bi prevedli kot sklop besed »pijavka« in »WC,« ne bi bil to, kar je, če četverica ne bi bila izmojstrena v tem, kaj v skladbi deluje in čemu se je treba odreči. Vsekakor je čas, da beseda meso postane oziroma da prisluhnemo, čemu je dotična Tolpa bumov polna samih resnic. Čas je, da plošči prisluhnite v celoti.
Dodaj komentar
Komentiraj