Open Head: What Is Success
Wharf Cat Records, 2025
Naj gre za manično epizodo v kopalnici, neumorno hitenje skozi dan ogabnih obveznosti, sestankovanje z lažno nasmejanimi obrazi ali enostavno večerno avtocestno razpaljotko, ki iz naših oči izžame še zadnjo kapljico energije, nam Open Head z aktualno ploščo What Is Success nudi izdelek, ki poosebi popolnoma vse bolečine našega modernega obstoja. Med razbijanjem srca, potenjem ali kontemplacijo o globljih življenjskih vprašanjih nas je newyorški eksperimentalni kvartet pripravljen spremljati po temačni poti nelagodja in duševno otopelega teka skozi življenje. Pravzaprav nam kar podajajo dlan.
Zasedba, ki se je svetovni publiki predstavila pred tremi leti z bolj grobo in kaotično ploščo Joy and Other Sufferings in prvim singlom Head Talk, se je tokrat odločila za dvojno investicijo v temačne podtone in kolosalno zvočno podlago, ki je strogo organizirana, nepredvidljiva in neprizanesljiva, pa vseeno nosi dovolj zapomnljivih refrenov ter zadovoljivega kitarskega trušča in zbadajočih bobnov, da nas zaklene v svoj neumoren ritem.
Med triletnim snemalnim premorom je ameriški četverec pozabil na svetlejše tone in prej koriščeno razločno, včasih skoraj vedro ali satirično interpretacijo besedil. Na novi plošči se vokalist in kitarist Jared Ashdown izgubi med lastnimi odmevi. Nekje med obupom in sovraštvom se sprašuje o konceptu uspeha, njegovi nevidnosti in neotipljivosti. Eksistencialna kriza se začne s prvim komadom Success, neposredno in brez olepšav. Pevčevo blodenje spremlja inštrumentalna osnova, ki se žanrsko razliva tudi med nojzom in elektroniko, a ostaja zvesta zvočnemu podpisu avantgardnega panka in no wava, newyorškega gibanja preteklega stoletja. Bobni se hitro razvijejo tudi v bolj trapovsko navdihnjen beat, ki poda uvod v paleto žanrskih vplivov in nasilen tempo plošče.
Zvok se razvija in nojzerski zvočni učinki v naših glavah ustvarijo žive podobe uničenja, prisilne urejenosti in brezosebnosti modernega sveta. Vzdušje plošče je zadušljivo in neizprosno do te mere, da v nas prebudi preživetveni nagon, ki ne popusti do izteka plošče.
Spraševanje o uspehu spremljata tudi nenaključnost in brezbrižna zdrdranost zvočnih elementov, ki se med komadi podirajo in ponovno rojevajo. Kitare so rigidne, oglate in sežejo naravnost preko smogastega neba newyorških ulic, sintetizatorji ostro režejo vsako tišino, medtem ko so ritmi polomljeni in tesnobni. Album se na dveh točkah celo povsem preda nojzerskemu vzdušju, sprva v kratkem *INOY, nato pa še v komadu Palace Quarters. Obup na plošči tako zaživi v svetu, v katerem zanj ni niti prostora niti časa, medtem ko se vokalistove pripovedne konteplacije v preostalih komadih zdijo kot popolnoma nesmiseln krik čez intenzivno inštrumentalno okolje, ki se vseeno vrača k ponavljajočim se motivom.
Bend izhaja iz Kingstona v zvezni državi New York, ki ga, kot pravijo tudi sami glasbeniki, zaznamujejo zaporedni industrijski vzponi in padci, hkrati pa tudi lokalni konflikti interesov med zadovoljevanjem potreb newyorške meščanske elite in lokalnega prebivalstva doline reke Hudson. Tako lahko njihovo umetniško delo umestimo v kontekst blodnje ameriških sanj in njihove današnje nedosegljivosti. Ob večanju razlik med družbenimi razredi in nadaljnjem razkroju ameriškega ideala se torej izdelek zdi kot logična, a že zatrta, utrujena in izmaličena reakcija na podane okoliščine, s katerimi se sooča večina prebivalstva onkraj luže.
Open Head z izdelkom uspešno plujejo po morju postpankerskih eksperimentov in svetobolnih glasbenih bediranj. Na plošči ostajajo zvesti temeljem postpanka, a zvok ošilijo in opremijo z raznožanrskimi okraski ter muziko obdajo z zadovoljivo mero distorzije in odmeva. Obenem pa kompleksnost zvoka izstopa dovolj, da je plošča nezamenljiva s preostalimi izdelki podobnega kalibra, denimo s ploščo Still Life in Decay zasedbe Facs. Zvočno in konceptualno je album What Is Success enotnejši in bolj premišljen kot bendovo prejšnje delo. Zbode nas na poseben način. Sprva nas z zasnovo in zgodbo omami, nato nas pogoltne in neozdravljivo okuži s svojimi travmami, prevzame s svojo surovostjo in temačnostjo, potem pa nas utrujene izpljune brez posebnega pomisleka.
Dodaj komentar
Komentiraj