Obsidian Tongue: Eclipsing Worlds of Scorn
Profound Lore, 2025
Dolgi griči, mogočne gore in nazobčana obala Nove Anglije so brazgotine površja, ki jih je v pokrajino vrezala surova roka zadnjega ledeniškega obdobja. Območje, ujeto med ostarele grebene Apalačev, višavja in obmorske nižine, je odmaknjena pokrajina, kjer narava govori s počasnim, a mogočnim jezikom kamna in ledu. Zime so dolge in neusmiljene, ovite v gosto snežno odejo, ki jo le za kratek čas odkrije toplo poletje, preden narava znova podleže zimskemu hladu. Dež in sneg se enakomerno razlivata skozi leto, napajata temačne gozdove, v katerih listje jeseni zagori v ognjeno rdečih barvah. Kar morda na prvi pogled deluje kot suhoparen geološki opis severnoameriške regije, se z nekoliko drugačnega zornega kota lahko zdi kot primerno okolje za razvoj kvalitetnega hrupa. Prizorišče, kjer se mračna tišina in surovo podnebje prepletejo v popoln oder za kultno blackmetalsko žaganje.
Nakopičeno metalsko jezo iz osemdesetih let sta utrdila surovo vreme in globoka tema evropskih nordijskih držav v glasbo, ki jo danes poznamo kot drugi val black metala. Če pa je temu tako, ni razloga, da se tudi preostale države, ki ustrezajo zavidljivim kriterijem, kot sta velik primanjkljaj sončnih dni in peklensko nizke temperature, ne bi preizkusile v izdelavi tega nesrečnega metalskega odvoda. Za časten naziv v merjenju turobne sanjavosti in melanholije se od leta 2009 tako poteguje tudi dvojec Obsidian Tongue. Zasedba, hvaljena kot najbolje varovana skrivnost ameriškega black metala, je kljub očitnim skandinavskim vplivom na svojem edinstvenem umetniškem potovanju že od ustanovitve.
Zasedba svojega poslanstva ni nikdar videla v igranju surovega black metala in se je z raznovrstno zvočno paleto predstavila že na prvencu Subradiant Architecture. Od takrat je samo še vztrajno potovala dlje v progresivne odvode in tako dodobra svoj zvok definirala na plošči A Nest of Ravens in the Throat of Time. Njena psihedelična in temačna narava je postala tisto, s čimer sta si Obsidian Tongue vklesala ime na odmaknjeni sceni in zares pokazala svoj edinstveni značaj. Drugo ploščo je nasledil ambiciozen petnajstminutni singel The Lakeside Redemption, ki je s progresivnimi, strašljivimi, sanjskimi in epskimi značilnostmi postavil temelje za bendov magnum opus, Volume III. Od takrat je zasedba na neustavljivem ustvarjalnem pohodu, svoj katalog pa je dopolnila še s kratkometražnim albumom The Stone Heart. Kmalu zatem je začela tkati četrti dolgometražni album Eclipsing Worlds of Scorn, ki je izšel maja letos pri založbi Profound Lore.
Žanrska ekstravagantnost zasedbe ni nujno nekaj popolnoma novega. Kako ledene rifaže spajati s progresivni kompozicijami, so že v devetdesetih letih definirali norveški blackmetalski veljaki Enslaved. Plošča se od uhojene poti odmika s sanjavimi vložki in globoko atmosfero, ki poslušalca pogoltne v temačno brezno. Organska produkcija albuma melanholičnim odsekom doda skoraj čarobno odmaknjenost, a hkrati nekoliko otopi ostro metalsko rezilo. Mrzlične kitarske linije tudi na bolj ortodoksnih predelih ne nudijo neizprosne bolečine, ki bi jo od njih pričakovali. Vedno prisotna odmaknjenost kitar in bobnov ploščo ovije v zamegljenost, ki je zasedbi bolje služila na preteklih izdajah. Letošnja plošča je po svoji zgradbi veliko bolj nepopustljiva in surova, kot je bila predhodnica Volume III, kljub temu pa daje občutek, da želi delno postopati po atmosferskem svetu, kar vodi v nekoliko neizraženo identiteto plošče.
Obsidian Tongue na plošči Eclipsing Worlds of Scorn nadaljujeta to, v čemer sta dobra. Ambiciozne kompozicije sestavljajo potovanje, ki poslušalca popelje skozi temačen gozd zapletenih kitarskih rifov in ambientalnih pasaž. Iz neskončnega brezna donijo izvirno bobnarsko delo in gromke basovske frekvence. Black metal je v svojih zgodnjih dneh izoblikoval lastno identiteto v disonantnih tremolo kitarskih linijah in neusmiljenih blast beatih. Do danes so mnoge zasedbe jasno definirano jedro uporabile za spajanje z vsemi mogočimi žanrskimi oblikami. Svobodna etika in žanrov naredi sam etos, ki temeljita na umetniškem izražanju v njegovem najčistejšem pomenu kot ontološki dobrini, lahko rodita glasbo izjemne globine ali se, po drugi strani, manifestirata v že predobro poznanih kitarskih rifih, ničkolikokrat recikliranih akordih in že zdavnaj zaprašenih melodijah. Obsidian Tongue se z najnovejšim podvigom, Eclipsing Worlds of Scorn, nagibata na stran prvega in vsem melanholičnim dušam ponujata sanjavo potovanje.
Dodaj komentar
Komentiraj