Hakuna Kulala, 2025

 

Simptomi govorijo zase. Pojav vrtoglavice je le še vprašanje časa oziroma, bolje rečeno, vprašanje zvočnega signala, ki ga bo kot naslednjega zaznalo naše uho. A kakršnekoli skrbi ali celo strah je v tem kontekstu brez dvoma odveč. Vrtoglavica, ki je na vidiku, bo prav uživantske narave, saj je plod prepredajočega se ustvarjanja dveh glasbenikov, ki dihata kot eno.

Album Gaudencia sta ustvarila v Keniji rojena ugandska hip hop veteranka MC Yallah ter že več kot deset let v Berlinu živeči francoski producent Debmaster. Njune poti se prepletajo že tam od leta 2019 dalje, ko sta izdala prvenec z naslovom Kubali. MC Yallah je sicer z ustvarjanjem pričela že dve desetletji prej, zaslužen preboj onkraj lokalnega konteksta pa je dosegla, ko se je povezala z ugandskim glasbenim kolektivom Nyege Nyege, ki od takrat dalje osvetljuje njeno surovo, nezmotljivo ekspresijo. S svojo energično interpretacijo nabite inovacijske lirike poslušalstvo zagrabi v hipu in ga v nadaljevanju ujame v svojo pest, v kateri se čisto udobno pustimo neukrotljivo premetavati zdaj sem zdaj tja.

Žanrska opredeljenost je Yallah in Debmasterju še najmanj pomembna – med seboj sta dinamično združila svoja izraza z elementi grima, trapa, futurističnega hip hopa in industriala, kljub poslušalskemu zaužitju te bajne nabirke pa se ob koncu ne počutimo neprijetno siti. Prav tako nasičenost predstavlja sama natempiranost komadov – noben trenutek ne ostane neizkoriščen in zdi se, da sta Yallah in Debmaster tako rečeno ukanila vsemogočni čas in ga unovčila v svoj prid. To nenazadnje rezultira tudi v tem, da poslušanje plošče od začetka do konca mine precej hitro, a občutka, da nas nekdo na drugi strani preganja, vseeno ni. Čeprav Yallah besede pljuva kot za stavo in večkrat razvozla svoj jezik na skorajda nepredstavljive načine, je ta hektična kondenzacija izjemno zanimiva in razpredena brez vmesnih vozlov, ki bi morebiti motili tok albuma.

Raznolikost je na letošnjem albumu konstanta. Yallah silovito repa v angleščini ter jezikih luganda, luo in kiswahili, med njimi skoraj neopazno preklaplja in s tem prav tako pestre beate s strani Debmasterja na tesno izkoristi. Z roko v roki vijugata med spolzkimi ritmičnimi vzorci, večkrat se znajdeta tudi na samem robu vsega, a svojo neustavljivo, skoraj ritualno atmosfero uspeta poudariti z manifestacijo simbiotične, večplastne energije. S slednjo Yallah napaja tudi slehernega poslušalca, že s prvim komadom nas denimo odvleče v stanje, v katerem smo priča podajanju navodil z njene strani, ki se glasijo higher – višje! Yallah in Debmaster kolektivno divjata med nazornimi, pa tudi za kanček bolj skrivnostnimi izpusti, denimo s komadom Kujagana. Kar zadovoljivo delujejo tudi bolj melodični, péti deli skladb, ki zaradi bolj okorne oblike vendarle delujejo precej avtentično in na nek način delujejo kot predah, čeprav je v prvi vrsti vredno izpostaviti Yallahin uho zbadajoč hiter flow besed, za katerega ponekod resnično težko verjamemo, da ga je mogoče zvaliti z jezika. 

Elektronska ostrina ostaja vsepovsod prisotna in naši sluhovodi neprestano preklapljajo med osredotočanjem na privlačno strukturirano podlago in popolno prepustitvijo Yallahinim besedam. Če nas že avdio posnetki skladb tako zelo predramijo in poskrbijo za konstantno striženje z ušesi, si lahko le še predstavljamo, kakšna veličina se nedvomno izoblikuje ob poslušanju te muzike v živo, na koncertu. Svoj položaj uspe Yallah najbolje utrditi s komadom Lioness – je razločna, venomer jasna in kljub nerazumevanju jezikov, v katerih besédi, poslušalka glasbenici zaupa in se v skorajšnjem transu preda tako lahkotnemu zibanju kot tudi skorajšnjemu izpahovanju marsikatere okončine. 

Album zelo ustrezno zaokroži komad Hatari, ki z Yallahinim sedaj hripavim, parajočim se vokalom deluje kot popolno sesedenje v prah. Neke vrste apokaliptično atmosfero sta poprej s ščepcem distorzirane interference napovedala že komada Tunyedde in Wantintina, za poslušalsko uho pa se celostna struktura slišanega vse prej kot zruši. Ta element nas spodbudi k razmišljanju o rušečem se svetu, v katerem živimo, in ravno s svojo ažurnostjo Yallah ter Debmaster uspeta zgraditi zvočni svet, ki je hkrati rušilen in osvobajajoč.