Mass of Debris: Unspoken Remains
CRRNT, 2025
Luka Zabric je še eden tistih domačih ustvarjalcev, ki jih je akademska pot ponesla daleč od naših podalpskih jas. Trenutno živi in deluje v Københavnu na Danskem, kjer je zaključil študij jazz saksofona. Njegovo spričevalo je pričujoči album Unspoken Remains, ustvarjalec pa ga je izdal z zasedbo Mass of Debris. Kot večina profesionalnih glasbenikov tudi Zabric deluje v številnih zasedbah, od katerih je v zadnjem času radijske valove še najbolj zaznamovala CRRNT – pravzaprav manj zasedba in bolj kolektiv glasbenikov, ki skupaj ustvarjajo, igrajo in izdajajo albume z različnimi osebnimi in skupnimi perspektivami sodobne jazz glasbe.
Na albumu Unspoken Remains, ki torej predstavlja Zabričevo magistrsko delo, se pokaže precejšna širina, tako z vidika inštrumentalnosti kot tudi s skladateljskega vidika. Najprej nas zagotovo nagovori inštrumentacija, ki jo je Zabric izbral za koncert. Gre za altovski saksofon, ki spremlja ali pa ga spremljajo tri električne kitare. Sodelujoči kitaristi na albumu so Hein Westgaard, Tomás Gubbins in Alfred Lykke Nielsen. Zanimivo je opazovati medigro inštrumentov, iz katerih uspejo ustvarjalci potegniti idiome, ki so izjemno robni v kontekstu občih vlog in rabe njihovih nosilcev. Tudi Zabric poudarja, da je eno od raziskovalnih področij na albumu liminalnost, kot robni prostor med nečim, kar je, in nečim, kar ni. To seveda ni povsem nova misel, temu je svojo doktorsko disertacijo namenil že Steve Lehman leta 2012.
Onkraj teoretičnih okvirov kompozicije se lahko tokrat osredotočimo bolj na njihovo implementacijo v samem zvoku. V prvi kompoziciji lahko slišimo, da je material sestavljen izredno kontrastno. Lahko daje vtis izjemne delikatnosti in obenem surovosti. V obeh primerih sta ideja in izvedba jasni in neposredni do točke, na kateri zasedba deluje kot ena lastna enota, sestavljena iz štirih komponent. Kontrast lahko hitro utemeljimo, če le zaporedoma prisluhnemo skladbi Flammable Reality in naslovni skladbi Unspoken Remains. Prva je ognjevito gosta in nabita z distorziranimi frazami električnih kitar, medtem ko je druga veliko bolj baladasta, s počasno sekvenco akordov, ki nas lahko spomnijo na dela Jürga Freya. Z ozirom na vidik liminalnosti se lahko vprašamo, ali se je skladatelj poigraval z mislijo na to, koliko časa so lahko posamezni elementi odmaknjeni drug od drugega, da jih poslušalci še zaznavamo zvezno.
Album zaključi kompozicija Drago mi je što ste došli, v kateri Zabric spaja terenske posnetke dveh različnih spominov – božičnega dne v domu za upokojence in poletnega popoldneva v gozdu. S tem se ustvarjalec kompozicije docela poveže s svojimi koreninami in subjektivnim doživljanjem sveta. Kot znamka na pismu poslušalcem ponudi vpogled v svoje človeško izhodišče, ki posledično posodobi naše razumevanje albuma in ga premakne iz splošnega v partikularno. Unspoken Remains je odličen album, ki bo nedvomno našel mesto v panteonu domačih jazzovskih ustvarjalcev. Je pa tudi več kot to. Je časovna kapsula razvoja ustvarjalca in predvsem poklon njegovi materi in babici, ki ponuja prostor za razmislek o medsebojni povezanosti, izvoru, cilju in kreativnem popotovanju.
Dodaj komentar
Komentiraj