Lenart De Bock: A Plea for Tenderness
Klopotec, 2025
Lenart De Bock je eden tistih domačih satelitov, ki se je po študiju v tujini z vso ustvarjalno silo vrnil v Ljubljano. Seveda pa tudi pred vrnitvijo ni bil neznanec na sceni. Njegov horn smo lahko slišali v številnih projektih, med katerimi še danes največ časa in energije namenja Zhlehtetu Roka Zalokarja. Starejše generacije se ga morda spomnijo tudi iz pravzaprav all-star zasedbe Lube duše, ki je svoje čase po ljubljanskih bunkerjih preigravala jazz in R'n'B klasike, kot so Donna Lee in Them Changes. Od tistih dni se je De Bock s študijskim in obštudijskim raziskovanjem docela razvil in dozorel v polnokrvnega profesionalnega inštrumentalista in skladatelja. V tej vlogi se je izkazal že kot vodja zasedbe Soothsayer, s katero je lani izdal prvenec Paleontology, na katerem smo lahko slišali še bobnarja Sebastiana Baumgartnerja in basista Miloša Čolovića.
Na plošči A Plea For Tenderness, ki je tokrat izšla pod ustvarjalčevim rojstnim imenom, jedrna zasedba ostaja enaka. Pridružijo se ji še trobentač Tomaž Gajšt, klarinetist Tomaž Zevnik, pianist Rok Zalokar in vokalistka Melani Popit De Bock. Sprememba v imenu nakazuje tudi spremembo izbrane ustvarjalne smeri oziroma surove in mestoma avantgardne estetike, ki je zaznamovala ploščo Paleontology. Ognjeviti hardboperski gnev študijskih dni so zdaj nasledile mehkoba, kontemplacija in krhkost, toda podstat ostaja ista.
Primer tega zasledimo že v prvi skladbi, v kateri se De Bock pokloni Ornettu Colemanu. Še vedno slišimo silovitost aranžmaja in melodičnega materiala, toda tokrat je ta malenkost ležernejši. Kar želimo pri tem izpostaviti, je predvsem skladateljevo podajanje v počasnejši in nežnejši izraz, ne da bi zapadel v klišejsko osladnost balad. V povednem loku kompozicij čutimo njegov izvirni izraz, ki se kaže kot prednjačenje drugega dela skladateljeve filozofije in vrednot. Primerjavo s ploščo Paleontology si lahko predstavljamo s prispodobo jin-janga. V inštrumentaciji to čutimo zaradi rabe analognih orgel glasbene šole Nova Gorica, kar razširi zven kompozicij in jim mestoma vlije skoraj sakralen pridih.
Dejstvo, da je nova plošča bolj zračna in vsebuje počasnejše tempe, ne pomeni, da od poslušalca ne terja veliko pozornosti. Ritmično zgoščenost fraz so nadomestila bogata harmonska gibanja, ki so morda še najbolj očitna v skladbi Alilo. To skladbo je De Bock priredil po ljudski pesmi v izvedbi gruzijskega ansambla Basiani. V izvorni obliki se pesem ponaša z izjemno razdelanim vodenjem glasov, De Bock pa jo je prepilil in posvojil v nekaj povsem svojega. Zagotovo je že zgolj prenos skladbe iz spletno dostopne kafane v ljubljanski jazzovski milje pokazatelj, kako lepota permutira od oči do oči ali v tem primeru od ušes do ušes, toda v svojem bistvu ostaja nespremenjena. Je pa pri tem treba vzgajati in spodbujati odprtost in radovednost, da jo lahko vidimo ali slišimo, ko nas obišče, kar je nedvomno ena večjih značilnosti, ki zaznamujejo skladateljevo filozofijo na novem albumu.
Plošča A Plea For Tenderness mladega saksofonista Lenarta De Bocka deluje izjemno zrelo in premišljeno. Pokaže njegovo čutno plat, obenem pa prikaže skladateljske in aranžerske sposobnosti glasbenika v drugačnem kontekstu, kot smo ga spoznavali doslej. Širina in kreativne nianse, ki smo jih slišali, nedvomno obetajo dolgo in plodovito kariero ustvarjalca, čigar opus zagotovo ne bo enoznačen ali glasbeno homogen.
Dodaj komentar
Komentiraj