Kreek: Kreek
Beton, 2025
Letos mineva petnajst let, odkar je v Ljubljani nastal Beton Records, bojda ideja, ki se je porodila v eni od neštetih neprespanih noči v ljubljanskem klubovju. Jizahov entuziastični podvig, založba, na kateri so dom najprej našli rimoklepači, kasneje in v zadnjih letih pa praviloma spalnični producenti, vsak s svojim soundom, a vendar z relativno koherentnim značajem založbe. Beton bo obletnico zaznamoval s tremi izdajami, prva v tej vrsti pa je muzika izvajalca z imenom Kreek. Kreek je Matija Dolenčić, kitarist, bobnar in producent, ki se je kalil v dokaj nevsakdanjih vodah za producenta IDM-ovske elektronike, predstavljene na prvencu. Dolenčić je bil namreč v dosedanji karieri kitarist stonerske zasedbe Inhibis, trenutno pa je bobnar sludgerskih metalcev Jolted, sicer tudi klubskih maratoncev letnika 2023.
Dolenčić je za debitantski album pripravil raznoliko nabirko bitov, ki se resda gibajo v elektronskem bitovskem izrazu, a hkrati pokažejo Kreekovo multiinštrumentalistično znanje in zelo dodelano aranžmajsko, značajsko, atmosferično raznolikost. V prvih treh komadih denimo ponudi nekoliko bolj grobo, izrazito elektronsko godbo, nato pa se nam na plošči razpirajo horizonti, ko glasbenik do njenega konca meandrira med mehkejšimi in tršimi komadi, med groovom in svobodnejšo ritmiko. S tovrstnim preigravanjem smiselno zaokroži tudi scenosled plošče, ki je, podobno kot same notranjščine komadov, razburljiv, presenetljiv, a vsekakor koherenten.
Uporabljen instrumentarij je sintovsko značilno betonski, v komadih je ob tem slišati tudi kitaro, klavir in kopico perkusivnih elementov, s katerimi Kreek polni medprostore, k polnjenju prostora pa pripomorejo tudi sintovske niti. Dolenčić naplete ritmično in melodično nasičeno, večinoma linearno in gruvaško, a mestoma tudi svobodnejšo godbo, v kateri je močan oziroma zanimiv sestavni del tudi atmosferičnost slišanega. Ta sega v tesnobna vzdušja, ki jih večinoma pripravijo grozeči, mračnejši sintetizatorji, pa bolj značilni IDM-ovski, mehanični trenutki, vse do fanki dimenzij, s katerimi, spet v omenjenem meandrirajočem toku, glasbenik blaži bolj kričeče momente plošče.
Ta hektika plošče v končnem smislu, poleg in kot del zares impresivne dramaturgije tako deluje kot njena izrazita odlika. Album Kreek je več kot krik. Je presenetljivo globoka, široka in sklenjena tvarina, ki se v desetih komadih uspe navezovati celo sama nase. Je plošča ambivalenc med nekakšno milozvočnostjo in tršimi, eksperimentalnejšimi segmenti, med plavanji in zamaščenimi groovi. Kreek se z albumom vsekakor izkaže za netipičnega, iznajdljivega in zvočno koherentnega glasbenika. Prikaže raznoliko paleto zvokovja in je pravzaprav v uporabi te raznolikosti domiseln. Sega vse od nanojzanega hiphopa, bitovskih odvodov do IDM-ovskih plavanj.
Prvenec Matije Dolenčića – Kreeka je paket presenečenj, tako zvočnih kot aranžmajskih, vsekakor pa lahko zahvaljujoč glasbenikovi žanrski globini in relativni neobičajnosti služi kot odličen zgled in povabilo, da za sinte in softwerska produkcijska orodja poprime tudi navidez neobičajen, outsiderski posameznik in v elektronsko, bitovsko godbo prinese resnično dobrodošlo širino.
Dodaj komentar
Komentiraj