Innumerable Forms: Pain Effulgence
Profound Lore, 2025
Jeseni pada listje, padajo pa tudi številne deathmetalske plošče. Ta del leta je tradicionalno nabit z novimi izdajami. In tako je tudi letos. Eden prvih jesenskih sadežev obskurnega death metala je že na mizi – namreč tretji studijski izdelek Bostončanov Innumerable Forms z naslovom Pain Effulgence, ki je izšel pred dvema tednoma pri Profound Lore Records.
To je tretja Tolpa bumov, ki jo namenjamo tej hardcore ekipi, ki igra death metal. Od začetka leta 2007 se je bendov slog razvil in usidral v death doom vode. Aktualni album ni le nadaljevanje dosedanje poti, temveč je tudi smiselna evolucija zvoka, ki ga je oblikoval Justin DeTore, znan po projektih Dream Unending, Sumerlands in Battle Ruins, če naštejemo le metalske projekte. Zasedba Innumerable Forms, ki se je porodila kot DeTorov solo projekt, je zdaj popolnoma oblikovana in zrela, kar se dobro sliši v vsaki noti pričujočega albuma. Glede na to, da smo bendovo glasbo že večkrat obravnavali, je podoba razvoja benda sedaj jasnejša. Značilnost, ki nas je navdušila na začetku, je danes stvar preteklosti: besna energija, ki jo je DeTore kanaliziral v death metal, a je izhajala iz etosa hardcora. To smo čutili predvsem na demo kasetah in na prvencu Punishment in Flesh, ki je izšel leta 2018. Na plošči Philosophical Collapse iz leta 2022 že slišimo bistveno manj surovo produkcijo in več progresivnih rifaž. Progresivnost in tehnične melodije so nas pri tej plošči najbolj zmotile. Zdelo se je, da DeTore meša kitarske prijeme, ki sodijo bolj v ustvarjanje benda Dream Unending kot pa v Innumerable Forms. Z leto kasneje izdanim, simpatičnim kratkometražcem The Fall Down je bend vendarle ustvaril občutek starošolskosti. Izdelek je ponudil estetiko obdobja demo kaset, prav v takšni obliki pa je tudi izšel.
Ko se posvetimo novi izdaji, opazimo, da je zasedba ujela kompromis med izdelki svojega opusa. Produkcija je zelo podobna tisti na plošči Philosophical Collapse. Glasbeniki redno sodelujejo s producentom Arthurjem Rizkom, ki je posnel glasbo in pripravil master za ploščo. Produkcija je dokaj čista, a vsebuje primerno dozo organskega zvoka, najprijetnejši med njimi pa prihaja iz bobnov. Kar zadeva kompozicije, smo priča značilnemu death doom pristopu. Pretenciozne rifaže so redkost. Slišimo nekaj zahtevnejših kitarskih pasaž in kakšen bolj epski doom insert s predrkavanjem kitar. Razmerje med hitrimi, srednje hitrimi deli in atmosferičnimi doom pasažami je uravnoteženo. Kompozicije so intenzivne, kar omogočajo relativno kratke minutaže skladb, zato tudi celota deluje precej intenzivno. Bend ne gradi pretiranih mračnih delov, ki bi ustvarjali dramatično pogrebno vzdušje. Počasnejši deli so le prehod v ponovno mletje blast beatov in besnih kitarskih rifaž.
Ploščo Pain Effulgence je iskreno težko oceniti. Gre za vrhunski death metal. Kitarsko delo je mojstrsko, predvsem ko pomislimo na številčnost rifaž. Prav tako lahko pohvalimo ideje za kompozicije, skladnost celote in plemenito dinamičnost plošče. Toda danes je z death doomomtežko presenetiti oziroma navdušiti. Ni pa nemogoče. Tak primer je seveda zadnja plošča zasedbe Spectral Voice, sicer pa obstaja le malo bendov, ki jim uspe ta žanr potisniti v nove ekstreme in predvsem ustvariti pravo vzdušje. Innumerable Forms so ponudili lastno vizijo death dooma, ki je fenomenalna, bi pa bila plošča pod močnejšimi žarometi, če bi izšla prej in ulovila vlak death doom trenda.
Dodaj komentar
Komentiraj