Illvilja: Döden
Halvfabrikat Records, Phobia Records, Up The Punx Records, 2025
Švedska zasedba Illvilja je marca letos izdala drugi studijski dolgometražec Döden. Album tematsko dopolnjuje prvenec Livet, ki je izšel leta 2019. Čeprav sta si oba albuma zvočno precej podobna, predstavlja naslednik prvenca korak naprej v ekstremnosti bendove zvočne podobe.
Sekstet Illvilja prihaja iz mesta Linköping na Švedskem in ga ne smemo enačiti s švedsko black metal zasedbo z istim imenom. Bend sestavljata dva vokalista, Ante in Sebben, dva kitarista Daniel in Niklas, bas igra Kim, ki skrbi tudi za grafično podobo bendovih albumov in EP-jev, bobne pa Tommy. Bendovo glasbo označujejo kot mračen, če ne kar zli in apokaliptični črni crust. To je zagotovo veljalo za prvenec Livet, a zasedba na albumu Döden danes zveni vsekakor bolj blackmetalsko kot na predhodniku. Nova plošča seveda govori o smrti in naslovi komadov, napisani v švedščini, nam tudi z najbolj enostavnim prevajalnikom sporočajo, da se Illvilja ukvarjajo s težkimi temami. Besedila so mračna, težka, pogosto pesimistična, temu primerna pa je tudi inštrumentalna osnova.
Album Döden je torej v celoti mračen izdelek. Bobnarski d-beat, ki je prevladoval na prvencu, je sedaj v drugem planu, v ospredje pa je stopil blast beat. Tega glasbeniki pogosto upočasnijo in spremenijo v srednje hitri ritem, ki spominja na nekoliko hitreje odigrane epe zasedbe Bathory na albumu Blood Fire Death ali pa na prevladujoč ritem zasedbe Immortal, natančneje v skladbi Mighty Ravendark. Tak pristop k ritmu vodi skladbi Tänd Eldarna in De Som Försvann. Toda niso le bobni tisti, ki albumu Döden dajejo pravo moč, temveč so to predvsem ubijalski rifi, prežeti z melanholičnimi melodijami, in dvojni kričeči vokalni napad.
Rifi obeh kitaristov so enostavni, a zapomnljivi in mestoma bolj spominjajo na kakšne novejše evropske black metal bende, ne pa na klasike, denimo Dissection in Mayhem. Poleg rifov, ki uspešno povezujejo tako mračno kot nekakšno melanholično atmosfero, kitarista ponujata tudi akustične vložke, denimo v zadnji skladbi Avsked, ki se odpre skoraj kot kakšen pozabljen hit zasedbe Enslaved ali Bathory. Veličastnih solaž na albumu ne boste našli, a te na plošči, kot je Döden, sploh niso potrebne.
Vokalno so Illvilja eden surovejših bendov daleč naokrog. Že en vokalist bi s tovrstnim kričanjem lahko resno ogrozil duševno stabilnost poslušalca, predstavljeni album zasedbe pa ponuja kar dva vokala. Oba sta surova, iskrena, motita notranji mir in sta zelo močna, toda njuna moč vendarle sčasoma nekoliko izzveni. Zvenita namreč popolnoma enako, onkraj ponujenega krika pa ne ponudita prav nič drugega. Kdo ve, kakšen učinek bi imel dodatek pasaž govorjenih besedil ali celo čistega petja.
Čeprav smo Döden opredelili kot blackmetalski album, je njegov crusterski izvor še vedno močan. To se kaže v skladbi Allt Dom Tar, v kateri prevladuje izstopajoč uvodni rif in seveda vedno dobrodošli d-beat, čeprav se v osrednjem delu spet zaobrne v black metal. Ta kombinacija se zanimivo izteče v predzadnjo skladbo Faller, v kateri, bi si drznili reči, prevladuje kar precej radostno zveneč kitarski nabor tonov.
Prav v tem pa tiči lepota albuma Döden. Težkim temam navkljub album, posvečen smrti, ponuja ravno pravšnjo mero teme in čudovite jesenske melanholije. Drugi studijski album švedske zasedbe Illvilja torej zelo prikladno v posluh ponujamo tik pred prehodom v daljše noči in hladnejše dni, ki napovedujejo neizbežen praznik spomina na mrtve.
Dodaj komentar
Komentiraj