Hellshock: XXV
Agipunk, Black Water Records, Black Konflik Records, Onesnaževanje uma, 2025
V Tolpi bumov prostor namenjamo legendarnemu stenchcore bendu Hellshock iz ameriškega Portlanda, novi plošči XXV. Za izid je poskrbela italijanska založba Agipunk, ki že leta sodeluje s portlandskimi stench manijaki. Plošča je izšla še pri ameriški založbi Black Water Records in malezijski Black Konflik Records, ponosno pa lahko povemo, da bo album izšel tudi na kaseti pri novi domači založbi Onesnaževanje uma.
Po četrt stoletja obstoja se Hellshock torej vračajo z novo ploščo, ki ni nostalgičen obrat nazaj, temveč surov, težek in temačen korak naprej. Šest novih komadov se globoko potopi v gnilo stenchcore ozemlje, kjer se crust korenine benda križajo tako s thrasherskimi deathmetalskimi rifi v slogu Bolt Thrower kot z zloveščimi melodijami, ki album vlečejo v skoraj pogrebno vzdušje. Občasni sinti še dodatno podkrepijo apokaliptični občutek, zaradi česar plošča zveni kot neizbežen soundtrack za konec sveta.
Pri tem je pomembna tudi okrepitev postave. Z drugo kitaro se jim je namreč pridružil Todd Burdette iz prav tako kultnega benda Tragedy, kar je utrdilo povezavo z legendarno portlandsko DIY hardcore sceno. Burdettov pečat na albumu zelo hitro prepoznamo. Znan je po kovanju triumfalnih kitarskih melodij, v novi muziki ga zato slišimo v bistveno bolj melodični obliki, povezave s Tragedy pa so še kako upravičene. Navdušuje nas bendova spretnost razvijanja izbranega žanra kljub številnim dosedanjim izdelkom. S tem ciljamo na dejstvo, da novi material ponuja značilne stenchcore prijeme, ki smo jih bili navajeni z njihovih prvih izdaj, obenem pa več melodike in subtilni deathmetalski triki bendovemu zvoku vlijejo svežino. Če ploščo XXV primerjamo s predzadnjo izdajo benda iz leta 2022, takoj opazimo, da se glasbeniki vračajo h koreninam svoje godbe. Če je istoimenski album izpred treh let zvenel bolj deathmetalsko in je več poudarka namenjal boltthrowerskim rifažam ter ustvarjanju dramatičnega vzdušja, pa Hellshock tokrat ponudijo bistveno bolj melodičen material, ki se tudi bolje prilepi v ušesa. Poleg spevnih kitarskih linij ponudijo tudi dobro dozo zažaganih rifaž.
Ko primerjamo zadnja dva izdelka, razberemo, da je bend s ploščo XXV ustvaril kompromis. Istoimensko ploščo so sestavljale bolj zapletene strukture, bila je težje prebavljiva, to pa je tudi značilnost, ki je spodbudila bolj angažirano, večkratno poslušanje, da smo lahko prepoznali vse skrite adute in finese. Z novo ploščo je zasedba kompleksnost kompozicij žrtvovala v zameno za prijaznejše kitarske linije, kar paradoksalno tudi za novo ploščo odpre potencial večkratnega zaporednega poslušanja.
Produkcija je debela in težaška, a nikoli preveč spolirana, ravno prav surova, da ohranja pankovsko ostrino. Kitare režejo in meljejo, bobni in bas tvorijo neizprosno ritmično gmoto, vokali pa vanjo prodrejo s svojo globoko, skoraj demonsko intenzivnostjo. S to kombinacijo so Hellshock uspeli preseči meje običajnega crust oziroma death crossoverja in ustvarili nekaj, kar bi lahko opredelili kot progressive darkened stenchcore – glasbo, ki je hkrati tradicija in inovacija.
Dodaj komentar
Komentiraj