Partisan Records, 2025

New York je kot najverjetneje najprepoznavnejše mesto na zemlji v zadnjih 150 letih vzbudil domišljijo precejšnjega dela sveta. Predvsem v času množične popularne kulture smo lahko skozi film, glasbo in druge umetnosti to metropolo intimno spoznali, četudi morda še nikoli nismo prečkali velike luže. Kljub temu da gre za eno najbolj heterogenih svetovnih velemest, pa ima veliko jabolko lasten, neodtujljiv značaj. Tudi v globaliziranem svetu, zaznamovanem z vse večjimi podobnostmi, se ta značaj še vedno precej razlikuje od kulture preostanka Združenih držav. Specifično doživljanje sveta lahko zaznamo tudi v glasbi, nastali v tem velemestu. Folk sceno Greenwich Villagea, podzemne bakanalije Velvet Underground v klubu The Factory, odštekanost pank scene, ki se je razvijala v beznici CBGB's, in oživitev garažnega rocka v začetku novega tisočletja združuje nezgrešljiva »newyorškost«. To velikomestno nevrotičnost, ki je shizofreno združena z velikimi odmerki samozavesti in karizme, je težko podrobneje pojasniti, toda v glasbi je ne moremo preslišati. Skozi generacije je vztrajala v osebah in zasedbah, kot so Lou Reed, Television, Johnny Thunders, The Strokes, danes pa tudi Geese.

Geese so zanimanje širšega kroga poslušalcev zbudili s tretjim studijskim albumom 3D Country. Zasedba ploščo opredeljuje za svoj drugi dolgometražni izdelek, a se pri številčenju pojavi vsaj manjša zmedenost. Bend namreč ignorira prvenec A Beautiful Memory, ki ga je leta 2018 izdal v samozaložbi in je od takrat izginil z vseh pretočnih platform. Najsi je šlo za drugi ali tretji studijski album, je 3D Country bolj kot zgoraj opevano »newyorškost« poosebljal s s countryjem zaznamovano amerikano. Nova plošča Getting Killed tako predstavlja precejšen obrat. Spevne skladbe o Srednji Ameriki so nadomestili klavstrofobični komadi, kot je Trinidad, ki odpre nov album. Gre za filmsko nočno moro, strnjeno v štiriminutni komad. Srhljivi kriki in nadrealistična besedila o bombah v avtomobilih nas vržejo v čudaški svet albuma. Getting Killed z novim stilom bolj organsko pooseblja zasedbo kot njegov predhodnik, ki je deloval bolj ali manj kot neposrečen pastiš.

Plošča zajame absurdnost časa, v katerem živimo. Obdaja nas vztrajen občutek obupa, ki pa ni zares usmerjen v specifično dogajanje. Album se morda prav zaradi tematske abstraktnosti zdi drugačen v poplavi vsega istega. Zasedba sicer neguje osnovne točke, ki smo jih omenili v uvodu, hkrati pa njen vintage stil ni zgolj kopija preteklih form, kot se to pogosto zgodi pri manj sposobnih bendih. Kljub črpanju iz preteklosti slišimo, da je glasba narejena v zdajšnji družbeni resničnosti. Zaznamo energijo in rahlo razdvojen miselni proces mladih ljudi, ki jo ustvarjajo. Vsi sklici na pretekle glasbene forme ne skrijejo dejstva, da gre za album generacije Z.

Album bi lahko označili za enega najbolj nestrukturiranih izdelkov z jasno strukturo. Občutek, da bo muzika vsak čas ušla z vajeti, je namreč težko doseči, takšnih podvigov pa so zmožni le najbolj uigrani bendi. Člani benda Geese, ki sodelujejo že od srednje šole, nedvomno spadajo v to ugledno združbo, za občutek hoje po robu glasbenih struktur pa je v prvi vrsti zaslužen bobnar Max Bassin, ki z raznolikimi groovi poganja dogajanje albuma. Glasba lahko mestoma izpade kot prijateljsko »jamanje«, posneto brez pretiranega razmisleka. Gre torej za razdrobljen izdelek tako v inštrumentalih kot v vokalih. Besedila se ne zdijo zelo premišljena oziroma načrtovana, ampak so navidezno naključen tok zavesti. Zaradi tega frontman Cameron Winter izpade kot shizofren pridigar, ki s težko razumljivimi pripovedmi poziva, naj se prepustimo toku življenja.

Kot smo dejali, nam je ob prvem poslušanju v uho padel značilno newyorški stil zasedbe. Geese zvenijo tako, kot če bi bili The Strokes dejansko »alternativen« bend. Zelo jasno so prevzeli nošenje plamenice specifičnega, anksioznega newyorškega rocka. V komadih Island of Men in Au Pays du Cocaine močno odzvanja plošča Transformer Louja Reeda. Tudi uvod v skladbo Half Real zelo spominja na njegovo delo. Podobnost s komadom All Tomorrow's Parties zagotovo ni naključna. Skladbe torej poosebljajo občutke nekakšne nenavadne triumfalne shizofrenosti, pri čemer so v ospredju čustveni vokali Winterja, ki pravzaprav predstavlja ideal indierockerskega vokalista. Njegov glas je dovolj izstopajoč, domiseln in čustven, da nas pritegne, dodatno surovo prasketanje pa vokalistu zagotovi zelo prepoznavno osebnost. Karizmatični frontman je navdušil tudi z lanskim solo izdelkom Heavy Metal, kot vokalist zasedbe Geese pa je potrdil, da se razvija v nove kreativne višave.

Zasluge za specifičen zvok albuma lahko pripišemo tudi producentu Kennyju Beatsu. Beats je znan predvsem po hiphop projektih, rockovsko produkcijo pa je pilil tudi v sodelovanju z britanskimi Idles. Hvalevredna je njegova zadržanost, zaradi katere ni pretirano posegel v bistvo benda. Pustil mu je dovolj prostora za lasten izraz, okrog njega pa vzpostavil zgolj minimalno strukturo. Sodelovanje zasedbe s hiphop producentom ter njeni disonantni zvoki, nadrealistična besedila z občutkom prezirljivosti in minimalna struktura kažejo, da so Geese pripravljeni tvegati. Po dobrem odzivu na spevno predhodnico 3D Country bi bilo najlažje nadaljevati po istem kopitu, a se je bend odločil drugače. Ob albumu Getting Killed se Geese zdijo bolj zvesti samim sebi, njihova iskrena drugačnost pa je pritegnila precej več poslušalcev kot poljudnejši predhodniki.

Ko tovrstni albumi začnejo prodirati v širše poslušalstvo, so odzivi med tako imenovano »alternativno« srenjo navadno mešani. Marsikdo se z argumentom o »prodanosti« obrne proti izvajalcem, ki postanejo uspešni. Geese težko očitamo kaj takega. Plošča Getting Killed je odmik od komercialnejšega zvoka prejšnjih izdelkov in, kot kaže, gre za redek primer, ko bolj nevsakdanje glasbene ideje pritegnejo večje število poslušalcev. Tega bi se morali veseliti. To je znak, da je zanimanje za manj strukturirano muziko precej večje, kot si morda predstavljamo. Alex Turner je pel, da bi bil rad eden od Strokesov, mladi rock glasbeniki pa si bodo zdaj zagotovo želeli, da bi bili člani benda Geese.