Czajka & Puchacz: Flapping
Lado ABC, 2025
Poljsko-slovenski duo Czajka & Puchacz, ki ga sestavljata pianistka Kaja Draksler in tolkalec Szymon Pimpon Gąsiorek, je svoj dolgometražni prvenec Bivališča izdal pred petimi leti. Naslov prvenca se kar dobro poveže z njegovo vsebino, saj v komadih težko zaznamo kakšno prepoznavno linearnost ali narativnost. Zdi se namreč, da gre bolj za tiste zvočne zgradbe, v katere se v času poslušanja naselimo in v njih zaznavamo nanešeno gradivo, ne da bi pričakovali premočrtno pripovedno pot od začetka do konca komada. Še ena oznaka, ki so jo recenzije pripisovale Bivališčem, je pravljičnost: v naslovih skladb so se znašli človeška ribica, pelikan, mravljišče in podobni motivi, ki jih lahko povežemo z žanrom kakšnih živalskih pripovedk, v enem od komadov pa je bilo moč slišati tudi nekaj odlomkov iz različnih poljskih in slovenskih povesti. Zvočna materija duovega prvenca je bila tej pravljičnosti primerno »organska«; predstavljamo si lahko, da so bili zvoki ustvarjeni brez pretirane uporabe digitalij. Izjema je bil le zadnji komad albuma, v katerem se je pojavil vztrajen in čist elektronski ton v skoraj diskoidnem ritmu.
Da duo vleče tudi v povsem druge glasbene vode, je nato pokazal singel Entschuldigung, ki sta ga izdala pod imenom Kiebitz & Uhu, torej nemškim prevodom svojega izvirnega imena. Gre za speven sintpop komad, ki ga je pospremil tudi videospot; ta združuje kraftwerkovsko nepremične obraze s simpatičnimi doma posnetimi prizori, v katerih se cmari korenje, pripravlja mineštro, lupi mandarine in podobne domačne stvari. Čeprav zvočno nekaj povsem drugačnega od njunega prvenca, je singel vendarle pokazal, da nam bosta Czajka & Puchacz svojo ustvarjalnost, pa najsi bo ta kakršna koli že, navadno ponudila z nekaj tihe, a prepoznavne humornosti.
Novi album Flapping, ki ga v oddaji Tolpa bumov razkrivamo predpremierno, je mogoče do neke mere gledati kot presečišče dveh pravkar opisanih zvočnih usmeritev dua. Zvočno sliko albuma Bivališča, ki je bila kot rečeno precej organska, je na Flappingu zamenjal nabor raznolike elektronske zvočnosti in modificiranih, avtotunanih vokalov: včasih tragikomično poglobljenih, drugič risankasto gumijastih in zvišanih, včasih pa tudi pomnoženih v nekakšno vesoljsko mnogoglasje. Za razliko od prvenca, ki je na nekaj mestih vključeval le dekontekstualizirane izseke iz različnih tekstov, se na drugem albumu znajde tudi kar nekaj izvirnih Gąsiorekovih besedil, zato se nekateri komadi že nekoliko približajo konvencionalni obliki popularne pesmi. Še najbližje temu sta komad When We Die in komad Transcendentalny, ki nas ob pričetku obdari tudi s prijetno in zapomnljivo inštrumentalno frazo.
Toda omenjena komada sta bolj izjema, ki potrjuje dejstvo, da Czajka & Puchacz tudi na svojem drugem albumu ostajata močneje zavezana ritmični nepredvidljivosti in vsaj delni improvizaciji. Večina skladb na albumu je torej zavestno in načrtno oddaljena od konvencionalnih melodično-ritmičnih modelov. Prevladujoč občutek je pravzaprav tak, kot da bi ustvarjalka in ustvarjalec vzela po standardih grajene komade, nato pa znotraj njih povzročila eksplozijo, ki bi privedla do dekonstrukcije; ne dokončne, ampak nekje na tri četrt. Nekako lahko slutimo, kakšna bi bila oblika komada, če bi glasbena tvarina ostala ujeta v okvirih pričakovanj glavnega toka, vendar pa je po intervenciji Czajke & Puchacza ritmično-melodične elemente razneslo na vse konce in kraje, kjer zdaj lebdijo ne povsem povezani, a tudi ne čisto vsak zase.
Po drugi strani se tudi na Flappingu najdejo komadi, ki so, podobno kot na prvencu, bližje improviziranim zvočnim pokrajinam, seveda pa za razliko od prvenca po teh pokrajinah poskakujejo bistveno bolj artificielni in modificirani zveni. Dokaj opazno nekajkrat nastopijo tudi orgle, ki pa, kot nas nauči spremno besedilo albuma, niso sintetične, temveč gre za real deal iz župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja v Trbojah. Dolgo in razpotegnjeno se denimo oglasijo v komadu LTE+, ki spominja na nekakšno razmontirano vojaško koračnico. Še najbližje prvencu, tako po svoji tvorjenosti kot po bolj organskem predznaku, je komad Štiri luže, ki že z naslovom nadaljuje v prvencu zastavljeni niz lužastih pesmi; in res se v njem, tako kot smo že vajeni z albuma Bivališča, zvoki nakapljajo v ritmično enakomerno kompozicijo.
Med izbruhi improvizacije in nekoliko spevnejšimi komadi, med resnejšimi in bolj zajebantskimi besedili ter med komadi z močno elektronsko modifikacijo in tistimi, ki še spominjajo na Bivališča, je po poslušanju albuma nekoliko težje povleči rdečo nit albuma in prepoznati kakšno jasno dramaturgijo. Navsezadnje lahko sklenemo le to, da gre za trenutni portret tega, kam Czajko & Puchacza odnašajo njuna raziskovanja. Ko izzveni zadnji komad, namerno razglašena in otožna Patoballada, pa je vendarle bolj kot občutek enotnosti pomemben vtis, da smo bili priča razgibanemu spajanju glasbenih svetov, ki ga je težko spraviti v kakršen koli že poznan predal; da so nas kratkočasila tudi dvoumna besedila, ki nikdar ne razkrijejo, kako resno ali neresno se pravzaprav jemljejo in da se posledično našim ušesom med poslušanjem ni niti enkrat zazehalo.
Dodaj komentar
Komentiraj