Ben LaMar Gay: Yowzers
International Anthem, 2025
Čeprav se sliši kot čista puhlica, se tista prava radost prav zares skriva v preprostih gestah, malih pozornostih in očesu skritih nadrobnostih. Bodisi nas prevzame ob poljubu partnerja, ki se poslovi pred odhodom v službo, in nas tako hitenju navkljub za trenutek pomiri. Vzel si je čas. Najsi nas pogreje ob skodelici kave, ki nam jo pripravi stara mama in ob njej pripoveduje zgodbe preteklosti. Veliko je preživela. Ali pa nas poboža s sončnimi žarki, ki se nas dotaknejo po prihodu na nestrpno ulico metropole in nas zavijejo v topel objem. Oh, kako je prijetno.
Med drugim takšno blaženost v idili na svojem najnovejšem albumu raziskuje ameriški kornetist, vokalist, skladatelj, pesnik – vsestranski glasbeni umetnik Ben LaMar Gay. Ta eklektični jazzovski ustvarjalec je vestnim poslušalcem Radia Študent dobro poznan. Prvič smo ga v Tolpi bumov gostili leta 2018 z zvočno izjemno raznolikim prvencem Downtown Castles Can Never Block the Sun. Chicaški ustvarjalec ga je obogatil z drobci free jazza, afrobeata, rapa, brazilskih plesnih zvrsti in še čim. Album je tako deloval kot kompilacija vseh najboljših hitov njegovega predhodnega ustvarjanja, s katerim je usidral svojo glasbeno širino in mojstrsko muziciranje. V etru smo njegovo glasbo znova gostili leta 2021, takrat ob izidu drugega albuma Open Arms to Open Us, s katerim je ponudil ritme v najrazličnejših zvočnih oblikah. Na tej plošči je že izkazal večjo koherentnost in premišljenost. Zgodbo o ritmu je LaMar Gay napletel v zvočno zaokrožen izdelek s preprosto popovsko in hiphopovsko jazz oblogo in bolj zapletenim freejazzovskim jedrom s primesmi afriških godb in afroameriške glasbene tradicije. Zdaj pa se po štirih letih na našo frekvenco vrača s ploščo Yowzers, ki je izšla junija letos pri kultni, k svobodomiselnemu zvoku usmerjeni ameriški založbi International Anthem.
Novi izdelek predstavlja intimnejše nadaljevanje opusa Bena LaMarja Gaya, v katerem ohranja dele svojih pustolovskih raziskovanj medžanrskih kompozicij, toda preusmeri fokus. Posveti se raziskovanju meja klasičnih oblik, možnostim prepletanja sodobnih zvenov z zvoki kulturne in glasbene tradicije svojega okolja. Pozornost pa nameni tudi manifestiranju čustvenih stanj, kar stori organsko, iskreno in preprosto.
Glavnino albuma predstavlja afroameriško glasbeno izročilo. V uvodni, naslovni skladbi odobravanja in navdušenja uporablja tako imenovani call and response, vzorec, značilen predvsem za gospel, soul in blues, mestoma pa ga dopolni s teksturami električnih efektov in hiphopovskimi ritmi, ki jih lahko slišimo tudi denimo v glasbi Damona Locksa, še enega velikana založbe International Anthem. Tradicionalno obliko LaMar Gay tako poveže z zvokom sodobne chicaške scene. Pripoved o ljudskem junaku Johnu Henryju upesni v razgibano freejazzovsko pesnitev z ritmičnimi elektronskimi ponovitvami in krautrokerskimi odvodi, odpoje pa jo z Ayanno Woods, Tramaine Parker in Ugochi Nwaogwugwu. Zvočno se tako približa Yusefu Lateefu in zasedbi Art Ensemble of Chicago. V obeh primerih iznajdljivo splete medgeneracijsko glasbeno navezo. Tradicijo poveže z napredkom, preteklost s sedanjostjo. Poslušalci se predajamo toplini in spoznavamo pomen žarkov zgodovine, ki prosevajo te brezčasne kompozicije.
Kot sam opiše v spremnem besedilu albuma, s kvartetom razvijajo skupni glasbeni jezik, ki ga pomembno sooblikujejo zgodbe njihovega okolja, kulture in osebnih doživetij. Tako z bobnarjem in tolkalcem Tommasom Morettijem, pianistom Matthewom Davisom in kitaristom Willom Faberjem v komadu the glorification of small victories pripovedujejo o vedrini in zadovoljstvu, ki jih prinašajo drobne dnevne izkušnje. Nato v skladbi there, inside the morning glory upesnijo hvalnico soncu s hitro ritem sekcijo in enostavnejšimi kitarskimi rifi. Ti se kasneje prelevijo v afrojazzovske ritme, ki nas spomnijo na delo dua Yussef Kamaal in zasedbe Sons of Kemet. Zvoki odmevajočih zvoncev in preprosto petje v obliki klica in odgovora nas v skladbi I am (bells) povlečejo v tesnobne, toda osvobajajoče občutke samote. Kasneje se prevesijo v samozavestni odpor proti tujim predvidevanjem in komentarjem, ki ga opolnomoči inštrumentalna osnova energičnega afrojazza s primesmi hiphopa.
Vsaka podrobnost na albumu se poveže v enovito zvočno podobo in sooblikuje tematsko polje čustvovanja, osebne in kolektivne moči ter občudovanja narave. Enako kot pri naravi se lepota skriva v malenkostih. Na prvi posluh je album preprost in milozvočen – nič posebnega. Toda vsako dejanje ima svoje mesto. Zvoki akustično-vokalne izvedbe in odmevi zvoncev ustvarjajo napetost, zborovsko petje oživi napeve zgodovine, elektronski vložki pa to povežejo z zvoki sodobnosti. Poslušalci prav zaradi navidezne preprostosti vsako od teh malenkosti občutimo še toliko bolj intenzivno. Doživimo to spokojno osamljenost, kot da smo v tistem trenutku zares popolnoma sami. Občutimo hvaležnost za vse male zmage, ki nas doletijo v dnevu. Uvidimo izjemen pomen čezoceanske afroameriške dediščine. Uzremo lepoto in občutimo vso toplino vzhajajočega sonca.
Dodaj komentar
Komentiraj