Vrnitev Catharsis
AKC Attack, Zagreb, Hrvaška, 19. 10. 2025
Kdor pozna hardcore z močno dozo anarhizma in aktivizma, pozna ameriške Catharsis iz Severne Karoline v ZDA. Do zdaj so izdali tri dolgometražce, od izvorne postave pa sta v bendu le bobnar Alexei Rodriguez, ki se ga morda spomnite iz zasedb Prong, Walls of Jericho in 3 Inches of Blood, ter vokalist Brian Dingledine, ki je med drugim osrednja oseba anarhističnega kolektiva ter knjižne in glasbene založbe CrimethInc., na punk in hardcore sceni pa je znan kot pisec in urednik kultnega fanzina Inside Front. Catharsis so obstajali med letoma 1994 in 2002, nato so se leta 2013 vrnili ter se pri tem osredotočili na krajše turneje in občasne festivalske nastope. Diskografijo kronajo trije albumi: Samsara, Passion in nedavno izdani Hope Against Hope, ki ga je na valovih vašega omiljenega radia recenziral kolega Luka Bevk. Prav prihod tega albuma nas je navdal z upanjem, da se bo bend odpravil v Evropo in se ustavil tudi pri nas ali pa vsaj v naši bližini.
Upanje se je uresničilo. Catharsis so napovedali evropsko turnejo, v sklopu katere so se v nedeljo, 19. oktobra, ustavili v Zagrebu v klubu Medika, za kar je poskrbela ekipa, ki je zelo aktivna pod imenom Manifest crnila. Ker avtor recenzije Catharsis nikoli ni videl v živo in se še zdaj tepe po glavi, ker je izpustil koncerta v Ajdovščini in Zagrebu daljnega leta 2001, je bil obisk koncerta nujen. Klub se je dobro napolnil in kmalu smo bili priča ne le eni, temveč kar štirim jedrskim eksplozijam.
Koncert se je začel ob 19. uri, odprla pa ga je madžarska zasedba VLKN, ki jo sestavljata dva vokalista, dve kitari, en bas ter žival za bobni. Vokalista kričita čez kitarske rife, ki se napajajo v večnem vrelcu švedskega klasičnega deathmetalskega zvoka. Bas grmi, bobnarski set pa je minimalističen – beri: brez večine činel in sploh prehodnih bobnov – na katerem žival izvaja hitrostrelne blaste in nabija, kot da se želi maščevati za vse gorje v življenju. Bend je energičen, zvok je glasen, skladbe so mračne, mi strmimo in smo navdušeni. Člani niso bili pretirano komunikativni, a jim tega ob eksplozivnih komadih niti ne zamerimo.
VLKN so set začuda končali v 25 minutah. Začela se je menjava in z nekaj zamude so oder zasedli hrvaški metal punk nažigači Shin. OK, metal punk je napačna označba. Shin so hardcore bend, z močno zmetaliziranim zvokom. Zveneli so res dobro. Dobre melodije, spet živalsko nabijanje po bobnih, politična angažiranost, rahlo zadihana vokalistka, ki pa je pomanjkanje kisika dobro izkoristila in se drla iz srca, zavedajoč se, da bi lahko morda padla v nezavest. To je ta strast. Tudi Shin so set končali hitro, v dobre pol ure, nato pa so bili na vrsti Ponor.
Pred nastopom zasedbe Ponor je bil plac že presneto poln. Folk je prispel z vseh vetrov, nekakšen živelj iz undergrounda. Koncert je bil namenjen vsem, ki so jim pri srcu težki zvoki, ne glede na sceno, ki ji morebiti pripadajo. Med razmišljanjem, kako je fino biti v Zagrebu v nedeljo zvečer in poslušati koncert štirih bendov, ki se je začel ob 19. uri in se je, kot se je kasneje izkazalo, končal do 23. ure, so se na oder spravili Ponor in predstavili svoj nekoliko bolj heavy vidik zmetaliziranega punk hardcora. Politično angažirani, podporniki anarhizma, Palestine, borci proti -izmom, pisci odličnih skladb – Ponor so razturili. Tudi tu se je bobnar izkazal za žival, bas pa je ponudil najboljši zvok večera. Kitare so bile manj mastne kot pri preostalih bendih, vokalist pa navihan in angažiran. Odlični so bili. Kako naj takšne bende preseže glavni bend večera? Zlahka, če so to Catharsis.
Sledila je daljša pavza veteranskega benda, ki si je na oder postavljal reči in katerega člani so bili vidno polni adrenalina. Z zamudo se je začel poslednji jedrski napad večera. Na naše presenečenje se je na odru pojavila še vokalistka Gosia, članica poljske zasedbe Sorrow, v kateri igra bobne in poje, pri Catharsis pa je gostovala na zadnji plošči. Rahlo privzdignemo obrvi, a nas kmalu prevzame navdušenje, njeno petje in kričanje je namreč izjemno dobro dopolnilo Brianovo kričanje. Gosia je z bendom na odru ostala pravzaprav do konca nastopa, ki je trajal slabo uro. Catharsis so zveneli glasno, mastno, strastno in eksplozivno. Folku se je snelo, odprl se je mošpit, v njem pa je Brian, kot je zanj značilno, vedno mikrofon podajal tudi folku v pitu. Na odru je ritem komandiral živalski Alexei Rodriguez, ki je, kar zadeva igranje, kot Lombardo z Wisha. Norec! Dvojni kitarski napad sta izvajala Jimmy Chang in Matthew Miller, medtem ko je basovsko podlago držal Ernie Hayes. Vsi so bili uigrani in niti najmanj nepremični.
Prvi del seta je zasedba posvetila novi plošči Hope Against Hope, ki smo ji lahko prisluhnili malodane v celoti. Pokazalo se je, da ti komadi v živo zvenijo super. Noro! Toda prava norija se je začela, ko so se s komadoma Bow Down in Choose Your Heaven poklonili albumu Samsara, jedrski napad pa sta povzročila komada Passion in Panoptikon. Po daljšem antitrumpovskem, antifašističnem in anarhističnem govoru, ki se je dotaknil vseh prisotnih src, pa so Catharsis udarili še v epsko himno uporništva, pesem Arsonist's Prayer.
Bend se je po 45 minutah sklatil z odra, v publiki je ostal le vokalist Brian in se navdušeno pogovarjal s folkom, čeprav je bil vidno utrujen. Na željo obiskovalcev so Catharsis nato izvedli nekaj, čemur se običajno izogibajo. Odigrali so še en komad, in sicer zaključni Sabbat z albuma Passion.
Bend in živelj je bil utrujen, a je bilo kljub temu čutiti vznemirjenje in veselje. Priča smo bili soundtracku upora, ki bi v sranju, v katerem živimo, moral zajeti ves svet. Catharsis so bili vse, kar smo upali in pričakovali, da bodo, v srcu pa vemo, da smo si ogledali enega najboljših koncertov v življenju. Drug dan pa šiht …
Dodaj komentar
Komentiraj