Shame @ Klub Močvara
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška, 22. 10. 2025
Vožnja po avtocesti je pogosto dober čas za premišljevanje o različnih stvareh. To še toliko bolj velja za večerne ure, ko je promet redkejši, sonce pa v čedalje krajših jesenskih dneh že zaide. Tako smo se v sredinem večeru znašli v dialogu sami s sabo, medtem ko smo se po dolenjski avtocesti peljali do našega cilja v Zagrebu. Kljub temu da smo ob zapolnjenem urniku precej glasno razmišljali o tem, da bi koncert enostavno izpustili, je bil nastop britanskih postpankerjev Shame v naši bližini enostavno preveč mikaven.
Povedano po pravici smo na koncert že malce pozabili, ko nas je dan prej nanj spomnila pozno prejeta elektronska pošta o pridobljeni akreditaciji. Tako smo se na nastop odpravili brez opravljene »domače naloge«, ki navadno obsega poslušanje celotne diskografije za osvežitev spomina. O bendu, ki je zrasel v sceni okrog brixtonskega kluba The Windmill, smo začeli razmišljati šele med našo vožnjo. V glavi so se hitro vzpostavile podobe koncerta v Kinu Šiška izpred dveh let. Prav tako je v naših možganih ostalo kar nekaj komadov z novega albuma Cutthroat, ki smo ga na Radiu Študent recenzirali prejšnji mesec. Intriga o tem, kako je bend nadgradil svoje nastope, je bila enostavno prevelika, da se ne bi odpravili v Močvaro. Prizorišče, ki je lani slavilo 25 let obstoja, je stilsko ustrezno, a so se nam pojavljali pomisleki o velikosti objekta. Center ljubljanske urbane kulture je zagotovo bolj primeren stasu zasedbe, a je napol prazna dvorana najverjetneje poskrbela, da benda na domačih tleh ne bomo več videli.
Bolj kot smo se bližali hrvaški prestolnici, bolj se je stopnjevalo vznemirjenje. Občutek, da nam je koncert enostavno usojen, se je še povečal, ko smo zasedli zadnje prosto parkirno mesto ob dvorani, pred katero se je dobre pol ure pred začetkom začela zbirati pisana množica. Ob pregledu prizorišča smo malce presenečeno ugotovili, da je klientela starejša od pričakovane. Precej nepričakovana je bila tudi pojava starejšega hrvaškega fena v majici primorskih Zmelkoow, ki je podala še en dokaz, da so Shame priljubljeni tudi v bolj mainstreamovskih rockerskih scenah. Nepričakovano topel jesenski večer je poskrbel za prijetno atmosfero, ki bi jo sicer težko opisali kot posebej naelektreno. Ob neobstoječih predskupinah je bilo ogrevanje občinstva prepuščeno predvsem raznim tekočim substancam, posebna pomoč pa dejansko ni bila potrebna, saj je toplo vreme v kombinaciji s slabo prezračenim prostorom dalo vedeti, da bo ozračje vroče vsaj v dobesednem pomenu besede.
Uspehi studijskih albumov ne spreminjajo dejstva, da je Shame v prvi vrsti bend za žive nastope, ki ga je pred dokončno sodbo treba doživeti v njegovem naravnem habitatu. Po zadnjih uspehih se je ta že precej povečal, tako da jih je bilo kar nenavadno ponovno videti na manjšem, klubskem odru. Ta se je zatresel že s prvimi takti komada Axis of Evil, prvotno še malce sramežljiva publika pa se je kmalu sprostila. To velja predvsem za skupino mlajših oboževalcev, ki so se zgnetli pred oder, medtem ko so preostali bolj zadržano spremljali otvoritvene salve benda. Pred dvema letoma je sicer maloštevilna publika v Kinu Šiška bolje vračala energijo, ki jo je bend pošiljal med publiko. Takrat je nekoliko razočaral miks, ki je pokopal predvsem kitari, podobno pa je bilo tudi tokrat, ko je kmalu po začetku začelo prihajati do določenih tehničnih težav. Kot kaže, je bila klubska oprema nedorasla bendovemu agresivnemu napadu. Glasbeniki so naleteli na precej ovir, preden so slišali drug drugega, kar so vedno znova naznanjali toncem za mešalno mizo. Situacija ni bila tako zelo moteča, da bi pokvarila izkušnjo koncerta, je bilo pa precej komično spremljati, kako so se roadiji trudili usposobiti kabel, ki je skozi celoten koncert povzročal težave basistu Joshu Finertyju.
Vse omenjeno je bilo potisnjeno v ozadje predvsem po zaslugi frontmana Charlieja Steena, ki je suvereno poveljeval tako bendu kot publiki. Po začetnem ogrevanju jo je precej hitro spravil do mošanja in vsesplošnega norenja. Steen je z zvrhano mero samozavesti in karizmatično odrsko prezenco fenomenalen frontman, ki bo suvereno osvojil tudi največje odre. Vsak koncert jemlje smrtno resno.
Shame so nam predstavili pravzaprav cel zadnji album Cutthroat. Po našem štetju smo slišali devet od dvanajstih komadov z novega albuma. Tako število novih skladb nikakor ni presenetljivo, ne le zato, ker gre za turnejo, ki predstavlja album, temveč tudi zaradi tega, ker je bila plošča narejena prav z mislijo na žive nastope. S tem so glasbeniki želeli zajeti energijo visokooktanskega prvenca Songs of Praise, kar jim je v dobršni meri tudi uspelo. Zaradi tega jasnega sklica na bolj divje začetke nas je nekoliko razočaral izbor le treh skladb z debitantske plošče. Komadi Concrete, Tasteless in One Rizla so bili deležni navdušenega odziva in dokazali so, da se je prvenec za vedno zasidral v srca oboževalcev.
Kot smo zapisali v Tolpi bumov albuma Cutthroat, so Shame z novo ploščo poskusili ustvariti tudi izrazitejši hit, ki bi poskrbel za rednejše predvajanje njihove glasbe na radijskih postajah. Pri tem smo izpostavili komad Quiet Life, ki se je zdel kot narejen za pogosto rotacijo. Koncert je potrdil pravilnost takšnega razmišljanja. Komada Quiet Life in Lampiao sta namreč poskrbela za huronski odziv, sicer prihranjen za starejše komade. Preostale skladbe z nove plošče se ne morejo pohvaliti s tako navdušenim odzivom publike, kar je morda znak, da je album še preveč svež. Morda pa je to dokaz, da tudi albumu Cutthroat ni uspelo prebiti ovir, ki so jih uspešno preskočili sodobniki Idles, Fontaines D.C. in Viagra Boys. Nova plošča je dosegla namen in poskrbela za še bolj energične žive nastope, s tem pa so bolj izstopili tudi nežnejši in bolj razmišljujoči komadi, kot je Addrall. Steen je med to skladbo snel sicer nenehno navzoča sončna očala, kot da bi želel sporočiti, da gre za osebnejšo pesem, ob kateri želi biti s publiko še bolj povezan.
Po še enem odličnem nastopu benda Shame se je nemogoče otresti občutka, da je zasedba zelo očitno prerasla manjše klubske odre. Med nastopom so bili vidno utesnjeni, dimenzije odra pa so jim preprečevale običajne vragolije, ki smo jih tudi odprtih ust lahko opazovali na koncertu v Kinu Šiška. Tako denimo nismo uzrli premetov basista Finertyja, ki je po odru trzal kot pes, priklenjen na prekratek povodec. Nekoliko manj je prostorska omejenost zmotila Steena, ki se je sredi zaključnega komada Cutthroat suvereno pognal v publiko.
Shame so uprizorili še en nadpovprečen klubski nastop, poln energije, litrov znoja in nastajajočega tinitusa. Zasedba si zaradi kakovosti in pristopa zasluži precej večja koncertna prizorišča, mi pa imamo srečo, da lahko v svoji sebičnosti še vedno uživamo med poslušanjem njihove muzike v manjših klubih v naši bližini.
Dodaj komentar
Komentiraj