Nindri Indri 2025
MIKK, Murska Sobota, 22.–23. 8. 2025
Scena: Poletje, morje, debeli Nemci in preglasni maltežani …
Kolega znanec iz Amerike je enkrat dejal, da smo Slovenci krasni ljudje, a da imamo problem: vsi postanemo riti, kadar se usedemo za volan.
Kako le, da ne bi, kolega znanec. Slovenska duša je z vsakim dnem praznejša. Vožnja s kolesom na šiht večkrat terja skoraj več duševne zbranosti kot delo samo. Cikcakanje med turisti v človeku izzove najobupnejše besedne zveze in vožnja iz naše prestolnice v katerokoli smer v poletnih mesecih traja pol ure dlje zaradi raznih prometnih konic. Človeška gneča se ne zaključi zgolj v večjih urbanih zaselkih, vrh preobiskanosti pravzaprav tiči tam, kjer kraji kličejo po čiščenju duše. Bled, povsod okrog Vršiča in v Soški dolini nastala krajina nič več kot nekdaj ne kličejo po vriskanju čez širne planote, temveč iz pljuč vabijo krik: »Turisti, odjebite!«
Prav zaradi tega so mi še urneje zastrigla ušesa, ko sem ugotovil, da se bo v Murski Soboti letos spet odvil festival Nindri Indri. Dogodek me je lani očaral tako zelo, da sem bil za hip pripravljen iz rok izpustiti svoj v Ljubljani na črno pridobljen in dvanajst kvadratnih metrov velik kotiček, da bi onkraj Mure na novo zadihal.
Trajalo je slabe štiri ure in naš mali avto se je ustavil v samem centru Murske Sobote, na parkirišču pred Soboškim gradom, v njegovih sobanah pa se nahajajo prostori Mladinskega informativnega in kulturnega kluba Murska Sobota oziroma krajše MIKK-a. Ne gre sicer za najstarejši slovenski mladinski klub, najbrž tudi ni najpopularnejši med njimi, je pa nastanjen v bržkone najzanimivejšem prostoru. Za preganjanje vsakega morebitnega strahu pred duhci, ki bi lahko nasprotovali newagerskemu electro tonu prvega dne, sta poskrbela prostovoljca na vhodu, ki sta v znak dobrodošlice na mizici nudila razne dobrote.
Dobro uro pred začetkom je bilo vzdušje prijetno in brez posebne napetosti med organizatorji. Vestni obiskovalci smo imeli torej ravno dovolj časa, da smo ogledali še čudovito razstavo Petje Kolenko z naslovom plastika, papir, škarje, pank. Nato sem v želji po še kakšnem komentarju o izvedbi prvega koncertnega dne festivala Nindri Indri na kratek pogovor povabil soorganizatorko in koordinatorko Tino Perić, da sva pokramljala o prihajajočem dnevu.
In šli smo dalje … Večer je otvorila SAKE. Good vibe starošolska boom bap raperka in tudi klubska maratonka letnika 2024 je težko nalogo prvih korakov na festivalskem odru izpeljala spretno. Publiko je počasi dvignila s stolov, pozornost je naraščala in najbolj pogumni so se na zvoke prijetnih subtilnih beatov hitro odzvali s telesnim izražanjem nekje od bokov pa navzgor. Plavali smo v zgodbah raperke. Po besedah SAKE je bilo največje presenečenje prvo izvajanje komada v slovenščini. Sprememba jezika v komadu Jaz sem k puter baby je iz raperke očitno izvabila drugačno plat. V skladbi se je namreč izrazila značilna raperska najjaća sam drža, prispodobe so bile dokaj domiselne, a je po celi šteki rap komadov v srbohrvaščini slovenščina zazvenela malo nežneje.
Pavza, pirček, nekaj kramljanja in že se je na odru znašel češki duo P/\ST. Po prijetnem uvodnem nastopu, ki bi se lahko obrnil v katerokoli smer, sta glasbenika hitro pokazala, kam se bo večer nagnil. Beati so postali trši, kriki glasnejši. Nova brutalnost. S teatrom podkovana Čeha sta vzdrževala močno koncentracijo tako z glasbo kot s performansom, pri katerem se nista omejevala zgolj na oder, ampak sta se tu in tam s svojimi kriki vrgla tudi med občinstvo. Čeprav smo imeli lingvistični nevedniki od besedil bore malo, je bilo lepo prisluhniti bratskemu slovanskemu jeziku na domiselnih inštrumentalnih podlagah, ki so se od dubstepovskih melodij prek drum'n'bassa rahlo prelivali; včasih bolj v drill, drugič bolj v trap. Misel o prikladnosti slovanskega jezika na brutalnih matricah je ogrela slovenska srca. Po koncertu smo se z dvojcem tudi na kratko pogovorili.
Sledila je cl_tr. Set se je gibal v baile svetu in med debatami smo mestoma pod odrom zaznali nekaj najvztrajnejših obiskovalcev v divjem vrtenju bokov. Sledil je koncert dvojca It's Everyone Else. Predodrje se je med nišnimi noiserskimi zvoki domačega dvojca pričakovano rahlo razredčilo, a je ves koncertni prostor še zmeraj na eno uho prisluškoval dogajanju na odru. Pred zaključkom večera sta nas zavrtela še enkrat cl_tr in pa Timo Chinala z nekoliko bolj industrialnim tehnaškim zadnjim plesom.
V naslednji dan smo obiskovalci zakorakali nekoliko manj sveži, pa vseeno dobre volje. Festival zaenkrat žal še ne vključuje obkoncertnega dnevnega dogajanja, je pa odsotnost tega obiskovalcem ponudila možnost, da se napolnijo z energijo. Pred začetkom drugega dne smo se na kratko pogovorili s Tomislavom Glavico oziroma Tomico, enim od organizatorjev bolj kitarsko zaznamovanega dela festivala.
In že drugič smo šli naprej. Tudi drugi dan festivala se je začel umirjeno. Ko so na oder stopile Ingver in Gverilke, je občinstvo radovedno prisluhnilo njihovim literarnim stihom. Z očmi sem ujel Tino, ki mi je prišepnila: »Ali ni magično? Veš, Sobočani redko utihnejo med koncerti«. Čarobnosti Gverilk ni bilo za oporekati in tudi prisotni so v intimnem ambientu z zasedbo mrmrali stihe. Čudovito neskončnost je prekinil trio Zagušljivi dim, ki je, podobno kot prejšnji večer duo P/\ST, prevzel nekakšno vlogo kažipota koncertnega večera. Kitare so začele žgati in publika je potonila v katarzo dolgih, ponavljajočih se melodij klaviatur. Bend je špilal, mi pa smo raziskovali skrite kotičke lastnih umov, kamor nas je vodila meditativno-psihedelična glasba. Ko se je na odru pojavil prvi večji bend, smo zaznali najbrž edini kiks festivala. Decibeli, ki so se vili daleč proti nebesnemu svodu, so poslušalca občasno prisilili k ušesnemu odmoru, najbrž pa tudi arhitekturna plat atrija gradu situacije ni olajšala. V najmanj zavidljivem zvočnem položaju so se tako znašli Beograjčani Koikoi. Vokale smo razbrali težje, kot smo pri njih sicer vajeni, k manj zadovoljivemu izplenu koncerta pa je pripomogla še utrujenost od prejšnjega dne.
Krankse je torej čakal težek boj z vzhajajočimi zvezdami, ki so zapustile oder, kar se je pokazalo tudi v manj številni, a še vedno zvedavi publiki, ki je z zanimanjem spremljala vsako potezo fotrov iz Varaždina. Glede na prvi stik, bendovo pankovsko držo in zavidljivo mero progresije, ki bi jo napak pričakovali bolj od kakšnega rosno mladega benda, je edini resnično ustrezen komentar koncerta zgolj: »I sine bi, tata.« Kranks so festivalu vrnili sijaj in tudi po končanem špilu je publika divje vihrala pod ritmi poslednjega didžejevskega dvojca DJ S&M.
Po vikendu, preživetem v Murski Soboti, v rahlo utrujeni glavi ostaja vprašanje. Kaj naredi festival dober? Govorimo lahko o dostopnosti, kulskih bendih ali kakšnih kristalno jasnih vodotokih v bližini … Seveda so pomembni tudi ljudje, ki festival obiščejo, kdo bo osrednji nastopajoči akt in še lahko naštevamo. Odgovor je šokantno preprost – vsak ve zase in odgovor nosi v srcu. Za Nindri Indri lahko z gotovostjo rečemo, da nas že tretje zaporedno leto razveseljuje z izvrstnim programom, ki seže onkraj meja naše države. Po dostopni ceni lahko slišimo nova imena, ki navdušujejo z aktualno glasbo in se ne pojavljajo prepogosto na odrih drugih festivalov. Drugi, že omenjeni vidik festivala pa so ljudje. Nindri Indri s (pri)srčnostjo ob povratku v življenje sporoča, da je prostora za ljubezen dovolj. Da dva gemišta ne pocuzata nujno pol regresa in da je vsak večer vredno zaključiti s plesom.
Na Nindri Indri se namreč vedno dobro pleše. Ful dobro pleše …
Odpoved: Pretekli vikend smo obiskali festival Nindri Indri, ki nam vsako leto polepša zaključek avgusta v Murski Soboti. Nove spomine in prijateljstva je koval Tine Ferk.
Dodaj komentar
Komentiraj