Vlažen julijski petek v Berlinu, železniška postaja Ostbahnhof. Med postajo mestne železnice in avtobusno postajo pred Ostbahnhofom se vije razdrobljena kolona raznobarvno opravljenih teles z glomaznimi nahrbtniki. Med množico, ki čaka na avtobus do mesteca Gräfenhainichen, je čutiti kolektivno vznemirjenje, edini v trenutku relevanten zvok so zvok megafona, ki napoveduje odhod naslednjega avtobusa, in glasni vzdihi: »Happy Whole!«, ki spremljajo dolge objeme. Na enem od avtobusov, ki odrinejo proti festivalskemu prizorišču, neki homoseksualec pri naslavljanju transspolne ženske uporabi napačne zaimke, zaradi česar na avtobusu izbruhne pretep. 

V rudarskem muzeju na prostem sredi zvezne dežele Saška-Anhalt, približno dve uri vožnje jugozahodno od nemške prestolnice, se je med 18. in 21. julijem sedmič odvil festival Whole oziroma United Queer Festival. Festival so leta 2017 prvič organizirali kvir kolektivi tako imenovanega berlinskega podtalja, kot sta Pornceptual in TrashEra, v kasnejših letih pa se jim je pridružilo še več kolektivov, med njimi denimo Lecken, Herrensauna in Buttons. Iz nišnega festivala, ki so ga večinoma obiskovale redne stranke berlinske klubske infrastrukture, zaradi česar naj bi bilo na festivalski vikend v Berghainu pregovorno več prostora za turiste, se je Whole v sedmih letih razvil v festival precejšnjih razsežnosti. Letos so na festivalu med drugim nastopila ena najprepoznavnejših imen elektronske klubske glasbe, kot sta ameriška discohouse selektorica The Blessed Madonna, angleška multižanrska umetnica Romy, obenem pa tudi domača harfistka, zvočna umetnica in sodelavka Radia Študent Urška Preis alias rouge-ah. 

Festival Whole se promovira kot »kvir utopija«, trodnevni spektakel, ki ga pripadnice in pripadniki skupnosti spolnih manjšin ustvarjajo za skupnost. Zasnova festivala, osredinjena okoli ustvarjanja avtonomnega prostora za ekonomsko sposobnejše pripadnike marginalizirane skupine, implicira prostorsko inverzijo – torej spreobrnjeno dinamiko moči med hetero večino in manjšino spolnih deviantov, ki je nasploh značilna za homonormativne klubske prostore. Preprosteje – na festivalu Whole naj strejtov v rigidnem smislu ne bi bilo, kar pomeni, da je v treh dneh plesa, drog in hedonističnega razvrata posledično mogoče vse, kar si lahko kvir klientela onkraj običajnega klubskega večera sploh zamisli. To pa je seveda pogojeno z repertoarjem političnih imaginarijev in zeitgeistom abstraktnega kvira, ki naj bi se pod okriljem ritmizacije elektronske glasbe zlili v utopični tukaj in zdaj nečesa, kar še ne obstaja, a bi v nekem popolnoma novem svetu lahko – »Whole new world« je bil tematika letošnjega festivala.

Že samo prizorišče – polotok na ugrezninskem jezeru, na katerem se nad ogromnim betonskim amfiteatrom dvigajo nekaj deset metrov visoki zastrašujoči rudarski bagri, spominja na postindustrijsko apokalipso. Če temu dodamo še glasbeno selekcijo onkraj žanrske definiranosti, deklarirano vpetost v politični moment, skupnostno dimenzijo in aktivno spodbujanje raznovrstnih spolnih praks, je očitno, da festival korenini v dediščini tako imenovanega berlinskega podtalja. To pa ni nujno komplementarno s festivalsko klientelo, ki se z materialno ekspanzijo festivala v trenutku, ko kvir pomeni več kot kadarkoli, a hkrati nič konkretnega, iz teh temeljev vedno bolj izkoreninja. To ne pomeni, da je festivalsko dogajanje popolnoma iztirilo iz tirnic, ki so jih pred slabim desetletjem položili organizatorji, temveč to, da festival z vidika sodobne tendence po drobljenju kvira postaja nekakšna kapitalistična materializacija slednjega. Če so organizatorji v brošuri za dobrodošlico zapisali, da Whole ni le festival, temveč tudi »kolektivna vizija sodobnih kvir vrednot«, lahko to dopolnimo še z atomiziranimi interpretacijami kvira kot abstraktnega krovnega izraza, ki jih narekuje trg. 

To lahko najbolj reprezentativno ilustrira seznam festivalskih postojank, ki so poleg sedmih glasbenih odrov služile telesom, željnim zabave. Med njimi lahko izpostavimo poseben prostor za nebelo klientelo, prostor za trezne, več prostorov oziroma šotorov namenjenih prakticiranju spolnih praks, eden izmed njih je bil tudi specifično namenjen osebam ŽLINTA, in podobno. Organizatorji te strukture niso konceptualizirali brez razloga – čeprav lahko v tem kontekstu razmišljamo tudi o politični korektnosti, razlog za drobljenje prostora tiči v stremljenju po diverzifikaciji festivalske klientele. V zadnjih letih so na festival namreč množično prodrli, če ga niso kar okupirali circuit gays – običajno izjemno premožni belopolti homoseksualci, znani po preveč izklesanih telesih, izključevanju drugih pripadnic spolnih manjšin in pretirani uporabi GHB-ja. 

V praksi se je to kazalo tako, da so na odrih, zlasti tistih, kjer so odvodi elektronske glasbe zavili v mainstream, prve vrste okupirala skoraj identična gola moška telesa, ki jih je bilo med vsemi udeleženci približno 80 odstotkov. Skladno z njihovim življenjskim slogom je bila na Wholu tako prisotna tudi močno vidna kultura razkazovanja na raznih družbenih omrežjih, kar se zdi povsem skregano s prvotno zasnovo festivala. Lani, ko so organizatorji v posebni aplikaciji vzpostavili tudi festivalski forum, je dominacija circuit gays botrovala tudi tako imenovanim vojnam z osebami ŽLINTA oziroma FLINTerrorists, kot so jih poimenovali mišičnjati kiborgi. Kaj več od zapuščine lanskih vojnih napovedi, ko so ŽLINTA osebe na forumu napovedale zavzem šotora, namenjenega spolnim praksam, in občasnih dvignjenih obrvi zaradi agresivnosti kiborgov fizično sicer ni bilo zaznati, so se pa incidenti, podobni tistemu na avtobusu, seveda dogajali.

Morda je bilo navidez miroljubnejše okolje tudi posledica ukinitve spletnega foruma in težnje organizatorjev, ki so tudi s prodajo kart, posebej namenjenih osebam ŽLINTA, želeli omejiti dominacijo kiborgov. Tako je bilo v zgodnjih nedeljskih urah, ko je ob zvokih house odvodov znanih kvir napevov nad Beach stageom vzhajalo sonce, iz ust ene od udeleženk slišati, da »smo zmagale«. A kljub tovrstnim sicer maloštevilnim mnenjem in nekaterim prebliskom, da so organizatorji dominacijo ene skupine dejansko uspeli omejiti, jih je bilo še zmeraj moč občutiti – predvsem v smislu fizične teritorializacije. Tako je bila, četudi so se organizatorji pohvalili s spolno uravnoteženim line-upom, dejanska zastopanost oseb onkraj homoseksualnega spektra nesorazmerna.

Utrip množice se je sicer nasploh gibal nekje med pristnim otroškim veseljem in nastopaštvom, kar se je v nočnih urah, ko je bila konsumpcija drog večja kot podnevi, prelilo v mavrično-fetišističen kaos zaletavanja drug v drugega in vsesplošnega razvrata, ki je zlasti na osrednjem odru Arena, kjer so prostor dobili težji, temačnejši in industrijski tehno seti, spominjal na resnično pedersko apokalipso, ki jo namesto nebrzdanega plesa poganja skoraj živalska sla po zaužitju telesa drugega. Meja med drogami kot delom kulture in drogami kot kulturo je pač zelo tanka. Neodvisno od tega velja pohvaliti organizatorje za dostopnost pomoči oziroma dobro vzpostavljeno mrežo awareness teama in zdravniške oskrbe. 

Tudi če so obljube o »kvir utopiji« pred nekaj leti, ko obiskovalcev še niso šteli s petmestnim številom, imele trdnejšo podstat, se je bilo na festivalu Whole težko znebiti občutka, da je »kvir utopija« pač marketinška strategija, ki niti ne učinkuje tako dobro kot roka trga, ki je na Whole privabila množice circuit gays. Politično noto in »kolektivne kvir vrednote«, o katerih so govorili organizatorji, lahko tako le stežka izkopljemo iz smetišča pahljač, stekleničk poppersov in cigaretnih ogorkov, ki so po koncu festivala ležali vsepovprek. Tudi nabor namenskih prostorov, četudi so včasih nujni, je težko interpretirati, ne da bi se spomnili na rek iz politike, ki pravi, da delovno skupino ustanoviš takrat, ko ne veš več, kaj narediti. Festival Whole je tako nemogoče ločiti od globalnega trenda poblagovljenja vsega, tržno povezanega s kvirom, kar se v tovrstni festivalski različici prvenstveno manifestira v množični kulturi nastopaštva, identičnih brezhibnih teles in pomanjkanju perifernega vida, ki bi segel onkraj sanj o utopiji.