Lep pozdrav v novi sezoni rubrike Zdrmana – rubriki za vse zdrmane feministke oziroma tiste, ki še ne veste, da ste oziroma preprosto za vsa jezna dekleta, punce, ženske, dame, gospe, ki vam na vsakodnevni ravni stopijo na žulj različne manifestacije patriarhata. Ker je tole moja premierna solo Zdrmana***, sem se odločila, da za spremembo pokomentiram pozitivno iniciativo, ki sem jo opazila že nekaj časa nazaj. Ok, nekaj malega pizdenja tudi bo, vendar vse vemo, da je enako pomembno tako opozarjati na patriarhalne prakse kot tudi podpreti poskuse njegovega rahljanja. Še toliko bolj, kadar to pride s strani javnih instituciji, ki so pregovorno »cepljene proti spremembam«. In ko boste slišale, da je pobuda prišla s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, na kratko NIJZ, upam, da mi boste priznale, da mi je prispodoba s cepljenjem dobro ratala.

Skratka, za kaj se gre? V Sloveniji 9. septembra že od leta 2014 dalje obeležujemo mednarodni dan fetalnega alkoholnega sindroma oziroma dan ozaveščanja o tveganju, ki ga za otrokovo zdravje in razvoj predstavlja njegova izpostavljenost alkoholu pred rojstvom. Fetalni alkoholni sindrom oziroma FASD je skupno ime za vse prirojene nepravilnosti in razvojne motnje, ki nastanejo kot posledica vpliva alkohola na plod med nosečnostjo. Te nepravilnosti so lahko blažje ali hujše oblike, začasne ali trajne. Poleg FASD izpostavljenost alkoholu poveča tveganje za splav, mrtvorojenost, prezgodnje rojstvo, nizko porodno težo in nenadno smrt dojenčka. Slovenija je ipak vinorodna dežela in se po pitju alkohola, ki znaša približno 10 litrov čistega alkohola na prebivalca, starejšega od 15 let, uvrša v sam vrh evropske porabe. Raziskava NIJZ je pokazala, da kar 80% slovenskega prebivalstva občasno pije alkohol. Zato ne preseneča tudi ugotovitev, da prav tako več kot četrtina žensk v Sloveniji v času nosečnosti zaužije kakšno alkoholno pijačo.

Namen te Zdrmane ni žugati s prstom nosečnicam ali v obče prevpraševati pivske navade slovenskega naroda. Kar je zanimivo, je sledeče in sicer ugotovitve NIJZ o razlogih, zakaj nosečnice kljub ozaveščanju ne prenehajo s pitjem alkohola med nosečnostjo. Poleg prepričanja nekaterih, da majhne količine alkohola otroku ne morejo škoditi v prvih mesecih nosečnosti, sta mi izstopala predvsem naslednja dva razloga. Prvi je ta, da precejšen delež nosečnic ni odklonil alkoholne pijače, ker so se bale, da bodo s tem razkrile svojo nosečnost prisotni družbi. Še več pa jih ni odklonilo zato, ker so se bale, da bodo s tem izključene iz socialnih stikov in družabnega življenja. Ok, čas za osebni intermezzo – tega je tudi mene blazno strah, ko pomislim na potencialno nosečnost. Tega, da bi me nosečnost in kasnejše materinstvo totalno odtujilo in osamilo od (moje) družbe, ker pač »zdaj mora biti čas samo za mami pa dojenčka«. In kar nekaj kolegic, ki so že mame, so mi zaupale, da se jim je zgodilo točno to. Da so v šoku spoznale, da je materinstvo lahko izredno osamljeno in izolirano tudi v današnjem času, ko ženske niso več vpete samo v domačo sfero. Jezno so se spraševale, kako to, da jim tega ni nihče povedal. Še posebej takrat, ko so v času njihove nosečnosti vsi imeli zanje polna usta priporočil in nasvetov, kako biti noseča, kako rojevati in seveda kako vzgajati. Jasno, cilj je bil pač, da ženska postane mama, potem pa se znajdi kakor sama veš in znaš. Strah je torej upravičen. Kaj ni s tega vidika popolnoma nič presenetljivega, če se ti sredi zabave, ko v trebuhu že čutiš migetanje drugega bitja, pred očmi odvije prihodnost, kjer boš za vse to prikrajšana za vsaj dve leti, nemara pa še več, in se ti zdi popolnoma neumno in odvečno že sedaj začeti z odpovedovanjem? Pa četudi veš, da to »ni prav«.

Brez skrbi, to karikiranja bom podkrepila tudi z dejanskimi podatki. Raziskava NIJZ je namreč nadalje pokazala, da seveda zajec pitja med nosečnostjo tiči v grmu celotne družbe. V družbi kot je tudi slovenska, kjer je dostopnost alkohola relativno lahka in cenovno ugodna in kjer je alkohol prisoten na skoraj vseh družabnih dogodkih, je povsem logično, da mu je težko reči ne. Kriva in odgovorna pa je seveda izključno ženska, ki se je kljub zavedanju posledic »prostovoljno« odločila za pitje alkohola. Tukaj dajem velike plus točke NIJZ, kjer je v letošnji kampanji ves čas eksplicitno poudarjal, da pivske navade nas vseh vplivajo na pogostost pitja alkohola med nosečnostjo. Citiram: »VSI smo odgovorni, ne samo nosečnica. Pogosto alkohol in nosečnost dojemamo kot nekaj, kar je povezano izključno z žensko. Vendar to ne drži. Alkoholu izpostavljene nosečnosti so velik javnozdravstveni problem, ki ga je mogoče preprečiti, vzroke in dejavnike zanje pa ustvarja in nosi celotna družba. /.../ Nosečnico od pitja alkohola lahko odvrne podporno vedenje njenega partnerja/partnerke (plus točke za priznanje lezbištva), družine, prijateljev ter preostalih v njeni bližini.«  Pri tem navajajo predloge, kaj lahko ne-noseči ljudje naredimo, da nosečnico podpremo pri odločitvi za abstinenco. Navajam zgolj nekatere: 

• Med druženjem z nosečnico sami ne pijemo alkohola.
• Namesto krajev, ki jih povezujemo s pitjem alkohola, za druženje z nosečnico raje izberemo druženje drugje in v naravi.  
  Družabne dogodke in razna praznovanja organiziramo brez alkoholnih pijač.
• In ta se meni zdi najpomembnejši: Smo sočutni ter empatični do nosečnice, ki ji je težko takoj opustiti pitje alkohola.

Lahko bi rekla, da predlogi NIJZ zelo dobro potrjujejo izrek, ki v zadnjem času v debatah o nosečnosti, materinstvu in vzgoji, spet dobiva svoj pomen in sicer ta, da je za vzgojo otroka potrebna celotna vas. Ampak če to ugotavljamo in mu kimamo, ga moramo tudi vzeti in izvajati zares, z vsemi prijetnimi in manj prijetnimi obvezami. To pomeni, da nosečnici v roko ne potisnemo sok ali brezalkoholni koktejl, sami pa nazdravimo s »pravimi mehurčki«. Ob tej priložnosti se globoko in iskreno opravičujem vsem mojim prijateljicam in znankam, ki so bile ali pa so trenutno noseče in v prisotnosti katerih sem kdaj pila alkohol. Lahko bi si mislila, kako vam je težko, saj sem nazadnje sama izkusila delček tega, ko sem nekoč dobila vnetje želodca tik pred veselim decembrom in sem vsa praznična druženja preživela s kislim nasmeškom na obrazu in sokom v roki. Nikoli pa nisem tega pomnožila še z devetimi meseci nosečnosti plus dvema letoma aktivnega dojenja...Nepredstavljivo.

Letos jeseni sem imela čast spoznati nadvse kul par, ki je bil tik pred poroko. Vmes se je nepričakovano, četudi delno načrtovano vmešala nosečnost, in malce pokvarila načrte za praznovanje. Bodoča nevesta je takrat med smehom izjavila, da komaj čaka, da bo lahko svoji poroki nazdravila še s čim drugim kot s sokom, ob čemer sem sočutno pokimala. Presenetil pa me je odziv partnerja, ki je ob tem dodal, da je bil tudi zanj izziv, ko sta začela s pripravami na potencialno nosečnost, saj se je odpovedal cigaretam in alkoholu. In ob tem mirno dodal, da je seveda logično, da je to storil, saj sta za nosečnost in razvoj otroka odgovorna oba. Logično, ja, v teoriji. V praksi? Zelo redko videno.  »Nosečnost je barbarska«, je ugotavljala že radikalna feministka Shulamith Firestone. Seveda najbrž ni imela specifično v mislih odpovedi alkohola med nosečnostjo, ko je to izjavila. Bi se pa zagotovo strinjala, da je absistenca ena izmed stvari, ki naredi nosečnost še manj zabavno in še bolj barbarsko. Še pred njo je Simone de Beauvoir zapisala nekaj podobnega in sicer, da je »nosečnost utrudljivo delo, ki za žensko ne pomeni kakšne individualne koristi, nasprotno, od nje zahteva velike žrtve. /.../ Izmed vseh ženskih osebkov med sesalci je ženska najgloblje odtujena in tudi najsiloviteje zavrača to odtujenost; pri nobenem drugem ženskem osebku organizem ni tako neizbežno podrejen razmnoževalni funkciji in nobeden tega tako težko ne sprejema.«  Zato je, kot dodaja britanska pisateljica in feministka Sophie Lewis, »odkrito rečeno absurdno od kogar koli pričakovati, da se bo lotil_a nosečnosti.« Odpovedi, omejitve, telesna deformacija, bolečine,... že ob sami misli na vse to me zamika, da bi si natočila enga ta kratkega. Če pa vzdržnost od alkohola za narodov blagor pomeni povrhu vsega še izključenost iz družabnega življenja, potem pa res: ne, hvala, no. 

Konec koncev kot pravi tudi Shulamith Firestone, se je pomembno zavedati, da ljudje, obdarjeni z delujočimi maternicami, »nimajo nobene posebne reprodukcijske obveznosti do vrste. Če niso več pripravljeni na to, potem bomo morali hitro razviti umetne metode, ali pa priskrbeti vsaj zadovoljiva nadomestila /.../, da bo nosečnost vredna njihovega truda«.  Sophie Lewis v odgovor na to pronicljivo ugotovitev ponudi tako imenovano kritično nosečnosti naklonjeno držo. Ta prepoznava, da je sedanja organiziranost nosečniškega dela karikatura tega, kar bi lahko bila. Obenem pa ne zanika, da je nosečnost (in kasneje materinstvo) kljub vsem naporom lahko tudi svojevrsten užitek. Zato je pomembno, da razvijemo načine, s katerimi noseče ljudi smiselno podpremo pri dostopanju do tega izkustva. Očitno je nekdo na NIJZju bral Sophie Lewis in ob zavedanje vseh naporov, ki pritečejo nosečnosti, naredil prvi korak v pravo smer. Vendar mu mora nujno slediti tudi drugi, ki pomeni prakso in - če je to potrebno - , tudi kakšno »žrtev iz solidarnosti«. Zato evo, se javim, da bom začela na tem delati še pred letošnjim Martinovim! Kot zapoznelo opravičilo vsem preteklim, sedanjim in bodočim nosečnicam.

*** Še enkrat iskrena hvala Ines in Anji za vseh 8 let, ki smo jih prebile skupaj ob pripravljanju feminističnih radijskih vsebin. Radijska krajina je bila takrat, ko smo začele, povsem drugačna, in rada si domišljam, da smo za to, da je feminističnih radijskih vsebin v etru Radia Študent danes neprimerno več, delno zaslužne tudi me. Nedvomno pa mi je na osebni ravni naša femi jutranjka in nato Zdrmana pomagala, da skozi vsa ta leta še vedno ostajam jezna feministka.